UPRS sodba III U 107/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje naložil tožeči stranki, da mora v roku 3 dni po vročitvi sklepa plačati denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe upravnega organa prve stopnje št. 0610-6806/2010-10-33006 z dne 19. 9. 2011, sicer jo bo na stroške zavezanca po izteku tega roka za prostovoljno izpolnitev prisilno izterjalo Ministrstvo za finance RS, Davčna uprava RS, s transakcijskega oziroma drugih računov tožeče stranke (točka 1. sklepa) ter nadalje, da bo v primeru če zavezanec v nasprotju z naloženo obveznostjo po odločbi št. 0610-6806/2010-4-33006 z dne 12. 11. 2010 upravnega organa prve stopnje, ne bo odpravil ugotovljene nepravilnosti in bo še naprej opravljal pridobitno dejavnost turističnih športnih storitev, kot vodenje turistov pri organizirani športni aktivnosti soteskanja tako, da za opravljanje dejavnosti ne bo zagotovil, da usposabljanje in strokovno vodenje izvajajo osebe, ki imajo v skladu s predpisi s področja šolstva licenco za opravljanje strokovnega dela ali osebe, ki so vpisane v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu, pristojnem za šport, kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (točka 2. izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tržna inšpektorica Ministrstva za gospodarstvo, Tržni inšpektorat RS, OE Nova Gorica (v nadaljevanju tržni inšpektor) tožeči stranki izdal dne 12. 11. 2010 odločbo št. 0610-6806/2010-4-33006, s katero je tožeči stranki naložil, da mora odpraviti nepravilnosti in pomanjkljivosti pri opravljanju pridobitnih dejavnosti turističnih športnih storitev, od tega šola kajakaštva ter vodenja turistov pri organiziranih športnih aktivnostih (rafting, canyoning, rečni raft, hydrospeed) tako, da za opravljanje naštetih dejavnosti zagotovi, da usposabljanje in strokovno vodenje izvajajo osebe, ki imajo v skladu s predpisi s področja šolstva, licenco za opravljanje strokovnega dela ali osebe, ki so vpisane v razvid zasebnih športnih delavcev pri ministrstvu pristojnem za šport. Navedena odločba je postala izvršljiva dne 3. 5. 2011.

Ob kontroli izvršitve v prejšnji točki navedene odločbe je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka ni izpolnila naloženih obveznosti, zato je dne 19. 9. 2011 izdala sklep o dovolitvi izvršbe št. 0610-6806/2010-10-33006 z dne 19. 9. 2011, s katerim je bilo tožeči stranki zagroženo, da bo, kolikor v naknadnem roku 15 dni od prejema tega sklepa ne izpolni že navedenih obveznosti, kot prisilno sredstvo za izvršitev naložene obveznosti uporabljena kot prisilno sredstvo denarna kazen v upravni izvršbi v znesku 1.000,00 EUR. Ob ponovni kontroli izvršitve izvršljive odločbe z dne 12. 11. 2010 je tržni inšpektor ugotovil, da tožeča stranka opravlja vodenje spustov po soteskah kot canyoning, čeprav neposredni vodnik soteskanja A.A. ni pridobil licence OKS za vodnika soteskanja, kar je razvidno iz pregleda imetnikov licence OKS Soteskarske zveze Slovenije.

Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo RS je s svojo odločbo št. 0211-4/2013-5-DU z dne 22. 2. 2013 pritožbo tožeče stranke zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v tožbi povzema potek celotnega inšpekcijskega postopka, ki se je zaključil z izpodbijanim sklepom z dne 6. 12. 2012, ki je po zatrjevanju tožeče stranke popolnoma neutemeljen. Vztraja pri svojem zatrjevanju, da ne vrši več vodenih spustov po soteskah kot canyoning, saj je potrošnikom, ki so se odločili za udeležbo na soteskanju nudila in zaračunala le izposojo opreme za to dejavnost, kar izhaja tudi računa z dne 27. 8. 2012, ki ga je izdala tožeča stranka.

Vztraja, da je tožeča stranka v celoti izpolnila obveznosti po odločbi Tržnega inšpektorata z dne 12. 11. 2010, zato ni nikakšnega utemeljenega razloga za plačilo kakršnekoli denarne kazni in tudi ne za izrek grožnje za novo denarno kazen. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in postopek v tej zvezi ustavi, saj za njegovo nadaljnje vodenje ni niti dejanske niti pravne podlage.

K točki I. izreka:

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora sklep, izdan v upravnem in izvršilnem postopku, ki temelji na določbi 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), torej izvršba s prisilitvijo, s katero organ, ki opravlja izvršbo, z denarno kaznijo prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti, v primeru, ko je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti pa ravna v nasprotju s to obveznostjo ali če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more na mesto njega opraviti nihče drug ali če narava izvršbe to terja ali če izvršba po drugih osebah ne bi bila uspešna ali ni primerna. Organ, ki opravlja izvršbo zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil prisilno sredstvo, če ne izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če dani rok preteče brez uspeha se prisilna sredstva, s katerimi mu je organ zagrozil takoj uporabi, obenem pa mu določi organ nov rok za izpolnitev obveznosti in mu zagrozi z novim strožjim ukrepom (drugi odstavek 298. člena ZUP).

V zadevi ni sporno, da je odločba z dne 12. 11. 2010, s katero je upravni organ prve stopnje tožeči stranki odredil odpravo ugotovljenih nepravilnosti postala dokončna in pravnomočna ter izvršljiva dne 3. 5. 2011. V zadevi pa tudi ni sporno, da je postal dokončen, pravnomočen in izvršljiv tudi sklep o dovolitvi izvršbe z dne 19. 9. 2011. Med tožečo in toženo stranko je sporno ali je tožeča stranka izpolnila obveznosti naložene v inšpekcijski odločbi. Po oceni sodišča je zmotno stališče tožeče stranke, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevane kršitve materialnega zakona podani z okoliščinami, na katere se sklicuje tako v pritožbi zoper izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje kot v tožbi v upravnem sporu. Iz podatkov v upravnih spisov predvsem iz inšpekcijskega zapisnika z dne 3. 10. 2012 ter prilog izhaja, da je tožeča stranka dejansko vsaj dne 27. 8. 2012 izvajala športno aktivnost soteskanja, ki jo je izvajal oziroma vodil na podlagi podjemne pogodbe A.A. imetnik potrdila za pomočnika vodnika soteskanja z obdobjem veljavnosti od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013, kljub temu, da se za opravljanje vodnika soteskanja zahteva licenca OKS za vodnika soteskanja.

Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je skladno z drugim in tretjim odstavkom 298. člena ZUP izdal sklep, ki ima vse v določbi 298. člena ZUP določene elemente, s katerimi je tožeči stranki naložil plačilo zagrožene denarne kazni in določil nov prisilni ukrep, če bo tožeča stranka ravnala v nasprotju z obveznostjo, naloženo s sklepom z dne 19. 9. 2011. V ostalem delu sodišče sledi obrazložitvi sklepov upravnega organa prve stopnje in odločbe tožene stranke, s katerimi razlogi se v celoti strinja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, upoštevaje zavzeta stališča sodišča, niso pomembni za odločitev (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.