UPRS sodba I U 722/2013

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Območna geodetska uprava Kranj, Geodetska pisarna Radovljica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, izdano v združenem postopku, odločila o tem: (v 1. točki izreka) da se kot urejena evidentira meja oziroma del meje tam navedenih parcel v k.o. …, med drugim parcele 301/2 (v lasti prve tožnice) s sosednjimi parcelami 299/1, 299/2, 299/3 (vse v solati obeh tožnikov) in 1168/2 (v lasti Občine B.) ter (v 2. točki izreka) da se v postopku evidentiranja parcelacije – delitve ugotovijo tam navedene spremembe, med drugim, da se parcela št. 299/1 (v solasti obeh tožnikov) ukine ter da nastaneta novi parceli št. 299/20 in 299/21 in (v 3. točki izreka) navedla, da je grafični prikaz urejene meje in stanja parcel po opravljeni parcelaciji z označenimi zemljiško katastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga tej odločbi. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejenega dela meje za tam navedene parcele v k.o. … vložili A. in Občina B. ter da je bil priložen elaborat, ki ga je po določbah Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik) izdelalo geodetsko podjetje. Prvostopenjski organ je opravil preizkus vloge po 35. in 51. členu ZEN in ugotovil, da ni razlogov za zavrženje oziroma zavrnitev zahteve. Iz zapisnika mejne obravnave z dne 13. 7. 2012 je ugotovil, da tožnika nista soglašala s predlagano mejo, svoje meje pa nista pokazala. Glede na to je skladno s petim odstavkom 31. člena ZEN štel, da soglašata s potekom predlagane meje. Ker so se zahteve nanašale na evidentiranje ureditve meje in parcelacije dela nove ceste na podlagi Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za južno razbremenilno cesto na Bledu R1 – 209/1089 Bled – Soteska (v nadaljevanju OPPN za južno razbremenilno cesto na Bledu), je moral poleg določb ZEN upoštevati tudi določbe Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1). Ugotovil je, da iz zapisnika mejne obravnave izhaja, da so bile stranke v postopku seznanjene z označeno mejo na njihovih parcelah ter da se tožnika kot lastnika parcel št. 301/2, 299/3, 299/2 in 299/1 ne strinjata s parcelacijo na njunih parcelah. Iz tretjega odstavka 14. člena ZCes-1 izhaja, da če se meja ceste določi na podlagi parcelacijskega akta, da se lahko ne glede na določbe ZCes-1 in zakona, ki ureja evidentiranje nepremičnin, parcelacija izvede kot določitev parcelnih številk, pri čemer se potek meje ceste določi na podlagi podatkov iz parcelacijskega akta; stranke v postopku parcelacije je potrebno predhodno seznaniti s potekom meje ceste v naravi, ni pa jih treba zaslišati in seznaniti z dejstvi pred izdajo odločbe o evidentiranju parcelacije; pritožba zoper odločbo o parcelaciji na podlagi parcelacijskega akta tudi ne zadrži evidentiranja te parcelacije v zemljiški kataster, v zemljiškem katastru pa se novi deli meje parcel, ki predstavljajo mejo ceste, ne evidentirajo kot urejeni deli parcel. Po mnenju organa to pomeni, da nestrinjanje strank z določitvijo meje ceste na podlagi parcelacijskega načrta ne zadrži izdaje odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru. Glede na to je prvostopenjski organ presodil, da so izpolnjeni pogoji za izdajo izpodbijane odločbe.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 20. 3. 2013 zavrnilo (med drugim) pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo (v 6. točki izreka).

Tožnika vlagata tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega zakona, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navajata, da postopek, ki ga je izvedel prvostopenjski organ, temelji na dejstvu, da lastniki parcel za takšen postopek niso dali soglasja, zato mora posledično postopek temeljiti na določenih zakonskih predpostavkah: upravni organ bi moral predhodno lastnike parcel seznaniti s potekom meje v naravi. Upravni organ pa v predhodni fazi ni izdelal parcelacijskega načrta. Domnevni obstoj elaborata ne zadošča, saj stranke v postopku niso bile seznanjene z njegovo vsebino. Tekom postopka je prišlo do določenih sprememb, ki jih elaborat ni upošteval. Obstoj elaborata je predpostavka za tek postopka in izdajo odločbe; ker odločba nima tega ključnega pogoja, je po mnenju tožnikov nezakonita. Pritožbeni organ na pritožbene navedbe ni odgovoril; zgolj en stavek „elaborat je bil izdelan v skladu z ZEN in s Pravilnikom“ ne zadošča standardu obrazloženosti. V pritožbi je bilo namreč jasno izpostavljeno, da elaborat ne ustreza dejanskemu stanju in da ni bil spreminjan po izvedeni analizi stanja v naravi, kjer so bila ugotovljena razhajanja. Enako neobrazložen je odgovor na pritožbeni ugovor glede seznanjanja strank s potekom postopka; v pritožbi je bilo izpostavljeno, da zakon določa, da morajo biti stranke (lastniki in uporabniki parcel, nad katerimi teče postopek parcelacije) seznanjene s potekom meje ceste v naravi, upravni organ pa tega ni zagotovil. S tem je prišlo do kršitve določbe 14. člena ZCes-1, po katerem je obvezno treba zagotoviti s strani izvajalca obveščenost strank v postopku s potekom ceste v naravi. Tožnika sta predlagala izvedbo dokazov v tej smeri, vendar so bili vsi dokazi zavrnjeni. Drugostopenjski organ tudi ni podal nobene obrazložitve o tem, zakaj se niso izvedli predlagani dokazi, tako postopanje pa pomeni kršitev procesnih določb. Drugostopenjski organ bi moral prvostopenjsko odločbo odpraviti ali jo nadomestiti z novo, saj je bilo v postopku odločanja toliko procesnih kršitev, da je odločitev nezakonita. Posledično je nezakonita tudi drugostopenjska odločba. V dokazne namene se tožnika sklicujeta na spisno dokumentacijo v zadevi ter predlagata še zaslišanje strank, zaslišanje predstavnikov A. C.C. in D.D., vpogled v PGD projekt, ki ga predloži Direkcija RS za ceste, ter postavitev izvedencev geodetske in urbanistične stroke. Tožnika pa drugostopenjskemu organu očitata še, da je pouk o pravnem sredstvu v odločbi nepravilen ter navajata, da gre tudi v tem primeru za procesno kršitev. V skladu z veljavnimi predpisi vlagata tožbo, sodišču pa predlagata, naj prvostopenjsko odločbo po opravljeni glavni obravnavi in izvedbi dokazov odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahtevata pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankama z interesom A. in Občini B.. Odgovorila je A., v odgovoru pa argumentirano prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil o (združeni) zahtevi A. in Občine B. za evidentiranje ureditve meje in parcelacije na podlagi OPPN za južno razbremenilno cesto na Bledu, in sicer da se v k.o. … kot urejena evidentira meja oziroma del meje tam navedenih parcel in da se v postopku evidentiranja parcelacije – delitve ugotovijo tam navedene spremembe parcel. Po tej odločbi se med drugim kot urejena evidentira meja (del meje) parcele 301/2 (v lasti prve tožnice) s sosednjimi parcelami 299/1, 299/2, 299/3 (vse v solasti obeh tožnikov) in 1168/2 (v lasti Občine B.) ter se med drugim v postopku evidentiranja parcelacije – delitve ukine parcela 299/1 (v solasti obeh tožnikov) in nastaneta novi parceli 299/20 in 299/21. Tožnika ob tem, ko navajata, da s parcelacijo (parcele 299/1 v njuni lasti) nista soglašala, kot ključno očitata kršitev 14. člena ZCes-1 ter v zvezi s tem, da ni bil izdelan parcelacijski načrt in da elaborat ne ustreza dejanskemu stanju, zaradi česar naj bi bilo treba šteti, da zakonski pogoj po predložitvi elaborata ni bil izpolnjen.

Po 13. členu ZCes-1 se postopki urejanja in spreminjanja mej za določitev meje ceste in postopki za označitev meje ceste ter evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedejo v primeru gradnje nove ceste na zahtevo investitorja ceste; zahtevi mora biti priložen elaborat določitve meje ceste. Po 14. členu tega zakona pa se v primeru, če se meja ceste določi na podlagi parcelacijskega akta, lahko (ne glede na določbe tega zakona in ZEN) parcelacija izvede kot določitev parcelnih številk (t.i. parcelacija v pisarni), pri čemer se potek meje ceste določi na podlagi podatkov iz parcelacijskega akta, stranke v postopku parcelacije v pisarni pa je treba predhodno seznaniti s potekom meje ceste v naravi, ni pa jih treba zaslišati in seznaniti z dejstvi pred izdajo odločbe o evidentiranju parcelacije v pisarni ter se odločba o evidentiranju parcelacije v pisarni izda na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži evidentiranja te parcelacije v zemljiškem katastru; v zemljiškem katastru se novi deli meje parcel, ki predstavlja mejo ceste, ne evidentirajo kot urejeni deli meje parcel.

Iz upravnih spisov v zadevi izhaja, da je bil (združeni) zahtevi A. in Občine B. za evidentiranje ureditve meje in parcelacije na podlagi OPPN za južno razbremenilno cesto na Bledu, ki je bila vložena 6. 8. 2012, priložen elaborat ureditve meje in parcelacije, ki obsega zapisnik mejne obravnave (vodene v dneh 20. do 26. 6. 2012), OPPN za južno razbremenilno cesto na Bledu skupaj s kartografskim delom z vrisanimi zakoličbenimi točkami (karta „Območje podrobnega prostorskega načrta z obstoječim parcelnim stanjem“), skico terenske meritve, prikaz sprememb, izračun površin parcel, seznam koordinat zemljiškokatastrskih točk in računsko obdelavo. Elaborat z navedenimi sestavinami po presoji sodišča ustreza zahtevam Pravilnika (7., 8. in 10. člen), ki jih ta določa na podlagi določb ZEN (tretji odstavek 29. člena, sedmi odstavek 48. člena), kot je sicer v okviru preizkusa zahteve po 35. in 51. členu ZEN ugotovil tudi prvostopenjski organ, ki v izpodbijani odločbi navaja, da pri navedenem preizkusu ni našel razlogov za zavrženje ali zavrnitev zahteve. Sodišče ob povedanem kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da elaborat v zadevi ni bil predložen. V čem naj bi elaborat ne ustrezal dejanskemu stanju ter katerih sprememb naj bi ne upošteval, niti na katero sestavino elaborata se njuna navedba nanaša, pa tožnika v tožbi ne pojasnita in ne izkažeta, čeprav uveljavljata, da naj bi zaradi takih pomanjkljivosti ne bilo mogoče šteti, da je bil elaborat predložen. Pa tudi iz spisne dokumentacije ne izhaja, da bi kakšne spremembe, ki bi bile za elaborat oziroma za kakšno njegovo sestavino relevantne, nastale. Zato so tožbene navedbe o nepravilno izdelanem elaboratu protispisne, drugih dokazov za svoje trditve pa tožnika tudi sama nista predložila, ne v pritožbenem postopku in ne s tožbo. Za izdajo odločbe o evidentiranju parcelacije je predviden skrajšani postopek tako v ZEN (52. člena) kot tudi v ZCes-1 (14. člen), kajti možnost udeležbe je strankam treba zagotoviti v postopku za izdelavo elaborata, na mejni obravnavi; da sta se te tožnika udeležila, pa ni niti sporno ter tako izhaja tudi iz zapisnika mejne obravnave v spisni dokumentaciji. Zato brez podlage tožnika očitata, da stranke z elaboratom (in njegovo vsebino) niso bile seznanjene ter da naj bi tako šlo zgolj za domnevo o obstoju elaborata.

Kot neutemeljene presoja sodišče tudi tožbene navedbe o tem, da v zadevi ni bil izdelan parcelacijski načrt. V obravnavanem primeru je to del (kartografskega dela) OPPN za južno razbremenilno cesto na Bledu (kot parcelacijskega akta), in sicer grafični načrt „Območje podrobnega prostorskega načrta z obstoječim parcelnim stanjem“, kot to izrecno izhaja tudi iz 5. člena tega OPPN, in ki je sestavni del predloženega elaborata. Gre za grafični načrt s prikazom obsoječega parcelnega stanja ter z vrisanimi novimi zakoličbenimi točkami. Da se je postopek zamejničenja cestnega telesa izvedel v skladu z navedenim OPPN, pa organ v izpodbijani odločbi tudi navaja, in navedeno izhaja tudi iz zapisnika mejne obravnave, ki je sestavni del v zadevi predloženega elaborata.

Tožnika brez podlage ugovarjata tudi, da stranke niso bile seznanjene s potekom meje v naravi, kot sicer za primer, kadar se potek meje ceste določi na podlagi podatkov parcelacijskega akta (in se postopek urejanja in spreminjanja mej za določitev meje ceste in evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru izvedejo na podlagi zahteve investitorja ceste), zahteva ZCes-1 v prej citiranem 14. členu. Iz zapisnika mejne obravnave v spisni dokumentaciji izhaja, da so bile stranke seznanjene z mejo na njihovih parcelah, kot je prikazano na grafičnem prikazu, ki je sestavni del zapisnika (po podatkih elaborata gre pri tem za kartografski del OPPN – grafični načrt „Območje podrobnega prostorskega načrta z obstoječim parcelnim stanjem“), da stranke, ki so se podpisale, s svojim podpisom potrjujejo, da so seznanjene s potekom meje ceste v naravi in da nimajo pripomb na vsebino zapisnika, razen če so pripombe na zapisnik podale. Za tožnika pa je v zapisniku navedeno, da sta povedala, da se s parcelacijo ne strinjata (ker menita, da je nezakonita oziroma protiustavna, ker ne dajeta soglasja, ker ni odločbe o uvedbi postopka razlastitve, ker ni odločbe o izvedbi meritev in parcelaciji) in tudi ne s predlagano mejo, svoje meje pa pri tem ne pokažeta in ne dajeta soglasja za vstop na parcelo. Glede na navedeno torej tožnika na mejni obravnavi nista navajala, da s potekom meje ceste v naravi nista bila seznanjena, niti tedaj niti kdaj kasneje pa tudi ne, da zapisnik ne bi bil pravilno sestavljen, zapisnik pa sta tudi podpisala. Zato sodišče nima razloga, da bi navedenega zapisnika ne štelo kot dokaza o poteku in vsebini dejanj postopka, torej da ima dokazno moč javne listine (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP - subsidiarna in smiselna uporaba ZUP). Kar pomeni, da so tožbene navedbe tožnikov o neseznanjenosti s potekom meje ceste v naravi protispisne. S podajo pripomb, da se s parcelacijo ne strinjata, ker zanjo po njunem mnenju niso izpolnjeni predpisani pogoji, pa tožnika ne podajata navedb, s katerimi se lahko izpodbije zgoraj navedena zakonska domneva ter na njej temelječ zaključek, na katerem je gradil odločitev prvostopenjski organ, da so namreč bile stranke na mejni obravnavi seznanjene s potekom meje v naravi.

Kolikor pa tožnika uveljavljata kršitve pravil postopka ter se pri tem sklicujeta na kršitve, ki naj bi jih zagrešil drugostopenjski organ (ni obrazloženo odgovoril na jasno in določno pritožbeno navedbo, da predloženi elaborat ni bil izdelan pravilno, ni obrazloženo odgovoril na pritožbeno navedbo, da stranke niso bile seznanjene s potekom meje ceste v naravi, ni obrazloženo zavrnil dokazov, katerih izvedbo sta tožnika predlagala), pa sodišče odgovarja, da te ne morejo biti tožbeni razlog, kajti v primeru, kot je obravnavani, ko je upravni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnikov, prvostopenjska odločba, je v skladu z 2. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) le ta odločba lahko izpodbijana s tožbo v upravnem sporu, sodišče pa tudi preizkuša zakonitost le te odločbe ter glede na ta preizkus odloči o tožbi. V zvezi s tožbeno navedbo, da pouk o pravnem sredstvu v drugostopenjski odločbi ni pravilen, pa sodišče dodaja, da vsebuje pravilen pouk o možnosti vložitve tožbe v upravnem sporu zoper prvostopenjsko odločbo v zadevi (sicer pa odločba zaradi nepravilnega pouka o pravnem sredstvu ni nezakonita, za stranko to le ne more imeti nobenih škodljivih posledic).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je zakonitost izpodbijane prvostopenjske odločbe moglo preizkusiti na podlagi proučitve listin spisne dokumentacije v zadevi, kakor je v obrazložitvi tudi navedlo; osnova za postopek ureditve meje in parcelacije je bil namreč v skladu z zakonom elaborat ureditve meje in parcelacije, glede tega pa je sodišče presodilo, da vsebuje predpisane sestavine in da tudi dokazuje potek postopka ureditve meje in parcelacije v skladu z relevantnimi določbami ZEN in ZCes-1, kot je ugotovil prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi, ter da ne daje podlage za presojo tožbenih navedb kot utemeljenih; ob tem pa so predlagani dokazi nepotrebni.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče (med drugim) tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.