UPRS sodba IV U 176/2012

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Veterinarska uprava RS (VURS), Območni urad Ljubljana, tožnici zaradi ponovne potrditve kužne bolezni - atipične kokošje kuge pri okrasnih golobih na lokaciji …, odredila, da se vse okrasne golobe (7 komadov) usmrti na kraju samem. Usmrtitev izvedejo strokovni sodelavci Enote za diagnostiko kužnih bolezni in drugih bolezni (točka 1 izreka); živalsko steljo, krmo, gnoj ali druge predmete se uniči ali ustrezno obdela (točka 2 izreka); bivalni prostor, kjer so bivali okrasni golobi, je po izvedbi ukrepov iz točke 1 in 2 potrebno očistiti in razkužiti in potrdilo o opravljeni razkužbi poslati na VURS, OU Ljubljana (točka 3 izreka); ponovna naselitev golobov ali druge perutnine se lahko izvede ne prej kot 21 dni po izvedbi ukrepov čiščenja in razkuževanja (točka 4 izreka); odrejeni ukrepi stopijo v veljavo z dnem izteka ustne odločbe na zapisnik; 1. točka izreka odločbe je takoj izvršljiva na kraju samem, rok za izvršitev ukrepov iz točk 2 in 3 izreka je dva dni po vročitvi pisne odločbe (točka 5 izreka); stroški usmrtitve golobov se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, ostali stroški bremenijo imetnika golobov (točka 6 izreka); imetnica živali je upravičena do odškodnine za usmrčene golobe, če je izvedla vse po zakonu določene obveznosti. Odškodninski postopek se prične na zahtevo imetnika živali. Vlogo za odškodnino lahko imetnica vloži v roku 15 dni od usmrtitve živali (točka 7 izreka). Pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve ukrepov (točka 8 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ z odločbo 06170-58/2012/19 z dne 6. 2. 2012 odredil tožnici ukrepe za preprečevanje in zatiranje kužne bolezni - atipične kokošje kuge pri okrasnih golobih na lokaciji …. Na podlagi dopolnilne odločbe z dne 20. 2. 2012 je bilo 1. 3. 2012 ponovno odvzeto 8 preživelim okrasnim golobom kloakalne in trahealne brise ter vzorce krvi. Dva poginjena goloba sta bila odpeljana v laboratorij. Iz dveh poročil z dne 7. 3. 2012 je med drugim ugotovljeno, da je bila bolezen atipične kokošje kuge (AKK) ponovno potrjena.

Dne 15. 3. 2012 je bil opravljen pregled na navedeni lokaciji, kjer se je nahajalo le še 7 okrasnih golobov, vrata so bila odklenjena, ob vstopu v prizidek hiše ni bilo razkužila, tožnica ni vedela, kje je en golob. Izročeni sta ji bili obe poročili ter sklepi Državnega središča za nadzor bolezni (DSNB) v zvezi s paramiskovirozo pri okrasnih golobih. Da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali in ker gre za kužno bolezen, ob pregledu pa se je ugotovilo nespoštovanje ukrepov pri zatiranju iz odločbe z dne 6. 2. 2012, je bila tožnici izdana ustna odločba na zapisnik ter odrejeni ukrepi zaradi preprečevanja in zatiranja kužne bolezni pri živalih na podlagi 92. člena, 3. točke prvega odstavka 81. člena, 4. točke prvega odstavka 85. člena ter 20. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS), 10. člena Pravilnika o boleznih živali ter 1. točke četrtega odstavka 20. člena Pravilnika o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje atipične kokošje kuge (v nadaljevanju Pravilnik). Stroški usmrtitve golobov bremenijo proračun RS, ostali pa stranko (49. člena Zakona o veterinarstvu, v nadaljevanju ZVet-1). Tožnica kot imetnica golobov je upravičena do odškodnine na zahtevo v skladu s 46. členom in 47. členom Zvet-1 v skladu s postopkom po Pravilniku o odškodninah na področju veterinarstva (členi 7, 8, 9. in 10). Pritožba ne zadrži izvršitve (drugi odstavek 92. člena ZVMS).

Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja. V obrazložitvi pojasni upravičenost izdaje izpodbijane odločbe. Navaja poročila o opravljenih preiskavah Nacionalnega veterinarskega inštituta (v nadaljevanju NVI) z dne 18. 1. 2012, iz katerih izhaja, da sta bila v obeh odvzetih vzorcih dveh okrasnih golobov najdena virusa AKK ter je bila po več inšpekcijskih pregledih ter drugih aktivnostih drugih veterinarskih služb izdana odločba 6. 2. 2012 o ukrepih, med drugim tudi o prepovedi premikov okrasnih golobov iz bivališča golobov za najmanj 60 dni po prenehanju kliničnih znakov AKK ter razkuževanju ter dopolnilna odločba 20. 2. 2012 za ponovni odvzem krvi in brisov. Iz poročila o opravljenih preiskavah 7. 3. 2012 ter sklepov DSNB 8. 3. 2012, ki so bili tožnici izročeni, izhaja, da so bili serološko pozitivni vzorci krvi vseh osmih živih golobov in odkrit virus AKK pri enem od poginulih golobov. Glede na ugotovljene rezultate laboratorijskih preiskav in kliničnih znakov AKK pri golobih in neuspešnosti odrejenih ukrepov iz 2. točke četrtega odstavka 20. člena Pravilnika je sprejet sklep, da se izvedejo ukrepi iz 1. točke četrtega odstavka 20. člena Pravilnika, ki ga citira ter izdana ustna odločba, da bi se zavarovala in odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, z usmrtitvijo golobov na kraju samem. Tožena stranka navaja dejstva, vezana na AKK, navedena v načrtu ukrepov ob pojavu AKK v RS. AKK je zelo kužna virusna bolezen perutnine in ptic, ki se širi s premikom ptic z ljudmi in opremo, s kontaminirano krmo in vodo preko drugih živalskih vrst, z vetrom in ob cepljenju. Okužene živali lahko širijo virus, preden kažejo klinične znake bolezni, okužijo pa se lahko tudi cepljene živali, ki klinično ne zbolijo, vendar izločajo virus. Za virus AKK je dovzetna vsa perutnina, tudi golobi. Tožena stranka poleg razlogov zavarovanja in odvrnitve nevarnosti za zdravje ljudi in živali ter nespoštovanja ukrepov, odrejenih z odločbo z dne 6. 2. 2012 pojasni, da je AKK posebno huda bolezen živali s hudimi bolezenskimi znaki in visoko smrtnostjo, ki se hitro in enostavno širi, ter ogroža vso perutnino in ptice in predstavlja nevarnost za zdravje živali ter da ima DSNB pristojnost izvajanja ukrepov ob pojavu AKK. Razlogi za sprejetje sklepov o usmrtitvi golobov tožnice, ki ga je sprejela DSNB, so bili z laboratorijskimi preiskavami potrjen virus AKK pri ponovnem odvzemu vzorcev in da so se pojavili tudi klinični znaki bolezni. Preventivni ukrep po 2. točki četrtega odstavka 20. člena Pravilnika niso bili uspešni, saj je bil virus ponovno najden. Pritožbeni organ ugotavlja, da so za izdajo izpodbijane odločbe izpolnjeni vsi zakonski pogoji in da ima usmrtitev pravno podlago v določbi 1. točke četrtega odstavka 20. člena v zvezi z določbo 1. točke prvega odstavka 5. člena Pravilnika. Podani so pogoji za ustno odločbo tudi po 211. členu in 4. točko prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je podan nujni ukrep v javnem interesu.

Tožnica v tožbi navaja, da je bilo ob prvem pregledu 1. 2. 2012 po strokovni presoji A.A. ugotovljeno, da golobi ne kažejo znakov kužne bolezni, da so klinično zdravi. Dne 17. 2. 2012 je opravljen kontrolni nadzor in je tožnica izpolnjevala vse izrečene ukrepe. Dne 1. 3. 2012 je bilo ponovno ugotovljeno, da golobi ne kažejo kliničnih znakov bolezni, razen en golob. Glede dveh, ki sta vmes poginila, je tožnica ravnala v skladu z izrečenimi ukrepi. V poročilu 7. 3. 2012 je ugotovljeno, da je le v vzorcu enega goloba domnevno potrjena prisotnost virusa AKK, ter da je klinične znake bolezni kazal le en golob, kljub temu je tožena stranka usmrtila vseh 7 golobov, za kar ni imela pravne podlage. Navaja 1. točko četrtega odstavek 20. člena Pravilnika, ki ga citira. Usmrtitev je po mnenju tožnice predvidena le in samo za golobe, ki so dejansko okuženi z AKK, ne pa tudi za vse ostale. Ukrepi za perutnino na gospodarstvu so urejeni v 4. in 5. členu Pravilnika, določba 20. člena navedenega pravilnika pa je „lex specialis“. Usmrtitev vseh ptic, živečih na gospodarstvu, se po 5. členu Pravilnika po mnenju tožnice uporablja le za primere potrditve bolezni AKK pri perutnini na gospodarstvu, medtem ko za obravnavani primer te vrste ukrepov Pravilnik o ukrepih izrecno omejuje zgolj na okužene golobe in bi se ukrep o usmrtitvi ptic v tem primeru lahko odredil le za dejansko okužene golobe. Zato je napačno uporabljena določba 1. točke četrtega odstavka 20. člena Pravilnika. Strokovna sodelavka VURS A.A. pa je sama po prejemu poročila 7. 3. 2012 NVI izrecno predlagala, da se podaljša doba nadzora za 6-mesecev ter se je sama strokovno opredelila za ravnanje po 2. točki četrtega odstavka 20. člena Pravilnika, kar pa je DSNB zavrnila. Nepopolno oz. napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, saj iz le-tega izhaja zgolj pavšalna ugotovitev, da je bila prisotnost bolezni AKK ponovno potrjena, ni pa nobenih ugotovitev glede vprašanja, pri katerih golobih je ta bolezen bila potrjena, čeprav je to glede na določbe materialnega prava bistveno. Četrti odstavek 20. člena Pravilnika omogoča v primeru, kot je konkretni primer, alternativno blažje ukrepe (2. točka), kar pomeni, da organ odredi usmrtitev okuženih golobov, ko je to neizogibno in nujno potrebno, kar je dejansko tudi predlagala strokovna sodelavka VURS.

Tožnica navaja, da niso obrazloženi razlogi, ki bi terjali ravnanje po določbi 1. točke četrtega odstavka 20. člena Pravilnika. Navaja, da je s predpisi organom omogočeno odločanje po prostem preudarku. Razlogi tožene stranke so pavšalni in zavajajoči, saj je bil virus AKK 7. 3. 2012 potrjen le pri enem golobu in se torej število vzorcev, pri katerih je bila pristnost virusa potrjena, od začetnih testiranj ni povečalo in se prav tako ni poslabšala klinična slika spornih golobov. Izpodbijana odločba ne vsebuje izvedene ocene in tehtanja glede možnosti uporabe milejših ukrepov in zato nima razlogov za odločanje po prostem preudarku. Tožeči stranki je bila izdana ustna odločba, za katero niso bili izpolnjeni zakonski pogoji. Niso navedeni razlogi in okoliščine, ki so v konkretnem primeru terjali ravnanje v skladu s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS, temveč gre za pavšalne navedbe ter je izpodbijana odločba neobrazložena. Morala bi biti podana konkretna in neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali, ki jo v nobenem primeru ni mogoče odpraviti z nobenim drugim ukrepom, gre za izjemo od splošnih pravil, zato je to določilo treba restriktivno tolmačiti le v izjemno nujnih primerih. Določba 92. člena ZVMS je „lex specialis“ in je potrebno uporabiti pravila ZVMS, ne pa ZUP glede odločanja z ustno odločbo. Razlogi tožene stranke ne utemeljujejo nujnosti primera glede tega, v čem se je kazala konkretna in neposredna nevarnost za zdravje ljudi in živali. Neutemeljene so tudi utemeljitve prvostopenjskega organa glede nespoštovanja odrejenih ukrepov, saj je bila odločitev za konkretni ukrep sprejeta še pred 15. 3. 2012. Neutemeljene so navedbe, da so bila vrata ob vstopu v prizidek, kjer so bivali golobi, odklenjena, saj se jih iz zunanje strani ne da odpreti. Tudi v primeru ustne odločbe je treba obrazložiti razloge (210. člen ZUP). Sodišču predlaga, da ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita in da naloži povrnitev škode tožnici v znesku 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka je poslala upravne spise in navedla, da prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter da sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi 16. 10. 2013 tožnica meni, da je glede na nekonkretiziran odgovor tožene stranka na tožbo treba v skladu z 214. členom ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1 šteti tožbene navedbe za priznane in neprerekane ter tožbi ugoditi.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo pritožbenega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa sodišče še dodaja:

V obravnavanem primeru je sporno, ali je bila utemeljeno izdana ustna odločba na zapisnik o usmrtitvi sedem okrasnih golobov, potem ko je prvostopenjski organ ponovno potrdil prisotnosti AKK pri golobih oz. enemu od njih. Sporno v zadevi je predvsem ali so utemeljeno usmrčeni vsi golobi in ali je bila dana pravna podlaga za izdajo ustne odločbe na zapisnik. V zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ 1. 3. 2012 osmim golobom odvzel trahealne brise ter vzorce krvi in da sta bila dva poginjena goloba odpeljana v laboratorij na patoanatomsko preiskavo. Iz poročila ( 3-14/183 z dne 7. 3. 2013), ki se nahaja v upravnih spisih, je razvidno, da je bil iz vzorcev enega poginjenega okrasnega goloba ugotovljen genom virulentnega aviarnega paramiksovirusa serotipa 1 (APMV1). Iz drugega poročila (3-14/182 z dne 7. 3. 2013) pa izhaja, da je bila bolezen AKK ponovno potrjena. Tako nima prav tožnica, ko v tožbi zatrjuje, da gre za „domnevno“ potrjeno prisotnost virusa AKK. Tožnica pa je bila z obema poročiloma seznanjena kot tudi s sklepi DSNB (3440-12/12/18 z dne 7. 3. 2013). Slednji pa ima pooblastila za sprejem ukrepov v takšnih situacija po ZVMS. Tudi ni sporno, da je 15. 3. 2012 ob ponovnem pregledu ugotovljeno, da se na lokaciji nahaja le še 7 okrasnih golobov in da so bili tožnici pred tem z odločbo 6. 2. 2012 odrejeni ukrepi za preprečevanje in zatiranje kužne bolezni AKK pri okrasnih golobih po 2. točki 4. odstavka 20. člena Pravilnika ter da je bila izdana tudi dopolnilna odločba 20. 2. 2012 za odvzemom vzorcev. Zato ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnica, da bi moral biti najprej izrečen „milejši“ ukrep oz. ukrep po 2. točki drugega odstavka 20. člena Pravilnika, saj je ta že bil izrečen, pa se je izkazalo, da ni bil uspešen. Tožnici pa je pojasniti, da v tem primeru ne gre za odločanje po prostem preudarku, saj po mnenju sodišča za to organ po navedeni določbi nima pooblastila, zato sodišče zavrača tudi očitke tožnice, da prosti preudarek ni bil pravilno uporabljen.

Pravilnik, ki se nanj pravilno sklicujeta oba organa, natančno določa ukrepe za nadzor, ki se izvajajo ob izbruhu AKK pri perutnini, golobih in drugih pticah, ki se gojijo v ujetništvu, v skladu z Direktivo Sveta 92/66/EGS z dne 14. julija 1992 o uvedbi ukrepov Skupnosti za nadzor AKK (UL L 260 z dne 5. 9. 1992 s spremembami). Pravilnik določa kako uradni veterinar postopa v primeru suma (člen 4) kakor tudi ukrepe po potrditvi (člen 5 ). Določbe navedenega pravilnika se ne uporabljajo le, če se ugotovi AKK pri prostoživečih divjih pticah, kar pa ni obravnavani primer. V obravnavanem primeru gre za okrasne golobe, zato pride v poštev 20. člen Pravilnika, ki nosi naziv „ukrepi ob sumu in po potrditvi pri golobih ali v ujetništvu gojenih pticah“. V obravnavanem primeru iz dejanskega stanja izhaja, da gre za uradno potrditev prisotnosti AKK pri golobih, kar izhaja iz dveh poročil pristojnega organa, kar pomeni, da je bil uradni veterinar dolžan postopati po določbi četrtega odstavka 20. člena Pravilnika. Po slednjem uradni veterinar nemudoma po uradni potrditvi prisotnosti AKK med drugim odredi izvedbo ukrepov za obvladovanje iz 1., 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 5. člena tega Pravilnika, za tekmovalne golobe ali druge v ujetništvu gojene ptice in golobnjake, okužene z AKK (1. točka) ali vsaj prepovedi premikov golobov ali v ujetništvu gojenih ptic izven golobnjakov ali gospodarstev za najmanj 60 dni po prenehanju kliničnih znakov AKK, uničenje ali obdelavo kakršnihkoli snovi ali odpadkov, ki bi lahko bili izpostavljeni virusu AKK, ki so se nabrali v 60-dnevnem obdobju in epizootiološko poizvedbo v skladu s 7. členom tega Pravilnika (2. točka).

Iz relevantnega dejanskega stanja izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru, kljub temu, da so že bili izvedeni ukrepi iz 2. točke četrtega odstavka 20. člena Pravilnika (oziroma „milejši ukrepi“), pri kontrolnem odvzemu vzorcev ponovno ugotovljen virus AKK oz. da bila ponovno potrjena kužna bolezen AKK pri golobih (paramiksoviroza golobov, izvida 3-14/182 in 3/14-183, sklep DSNB, vse z dne 7. 3. 2012). To je tožnici pojasnila tudi tožena stranka. Izpodbijana odločba je bila izdana zaradi ponovne potrditve virusa AKK pri golobih. Iz poročil o opravljenih preiskavah 7. 3. 2012 izhaja, da so bili serološko pozitivni izvidi krvi vseh 8 živih golobov in da je bil odkrit virus AKK pri enem od poginulih golobov. Sodišče nima razloga za dvom v pravilnost odločitve prvostopenjskega organa in tožene stranke, ki sloni na laboratorijskih izvidih, in je skladna tudi s sklepom DSNB, s katerimi je bila tožnica v postopku seznanjena. Glede na ugotovljene rezultate laboratorijskih preiskav in pojav kliničnih znakov AKK pri golobih ter neuspešnosti odrejenih ukrepov iz 2. točke četrtega odstavka 20. člena Pravilnika je bil tudi po mnenju sodišča v obravnavanem primeru utemeljen ukrep po 1. točki četrtega odstavka 20. člena Pravilnika. Po mnenju sodišča so pravilni razlogi obeh organov za izrek navedenega ukrepa, odločitev pa je mogoče preizkusiti.

Prvostopenjski organ je določbo 1. točke 4. odstavka 20. člena Pravilnika tudi pravilno uporabil. Po slednji uradni veterinar nemudoma po uradni potrditvi prisotnosti AKK med drugim odredi izvedbo ukrepov za obvladovanje iz 1., 2., 5. in 6. točke prvega odstavka 5. člena tega pravilnika, za tekmovalne golobe ali druge, v ujetništvu gojene ptice in golobnjake, okužene z AKK. To pomeni, da se ukrep izvede tudi za golobe, ki so predmet tega spora. Iz 1. točke prvega odstavka 5. člena Pravilnika namreč izhaja, da mora biti

vsa

perutnina na gospodarstvu nemudoma pokončana na kraju samem in da se uniči, ter da se postopki izvedejo na način, ki kar najbolj zmanjšajo nevarnost širjenja bolezni. Zato ima tudi po mnenju sodišča usmrtitev vseh golobov na kraju samem v konkretnem primeru pravilno pravno podlago v določbi 1. točke četrtega odstavka 20. člena v povezavi s 1. točko prvega odstavka 5. člena Pravilnika. Po mnenju sodišča razlaga tožnice na način, da bi bilo treba usmrtiti le enega okuženega goloba, ne pa vseh golobov v bivališču golobov, ni pravilna in ni skladna z namenom ukrepa, ki je v zavarovanju in odvrnitve nevarnosti za zdravje ljudi in živali pri zatiranju kužnih bolezni, kar je AKK, kot je pravilno pojasnila tudi tožena stranka, ki je dopolnila obrazložitev organa prve stopnje. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača.

Po mnenju sodišča tudi niso kršena pravila postopka. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi četrtega odstavka 92. člena ZVMS, po katerem sme v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala in odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, najpozneje v 8-dneh pa tudi pisno odločbo. Ustna odločba na zapisnik je bila izdana 15. 3. 2012, pisna odločba 21. 3. 2012, torej v predpisanem roku. Navedena določba ZVMS je le konkretnejša izpeljava splošne določbe 211. člena ZUP, po kateri lahko, kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena ZUP, pristojni organ odloči tudi ustno. Po 85. členu ZVMS ima uradni veterinar med drugim tudi položaj, pravice, dolžnosti in pooblastila po predpisih, ki urejajo inšpekcijski nadzor. Po 3. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) pa se glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom, uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Vendar pa ZVMS kot „lex specialis“ glede tega, kdaj sme uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik, že sam določa razloge, zato v obravnavanem primeru sklicevanje na 211. člen ZUP niti ni potrebno. Prvostopenjski organ, še bolj natančno pa tožena stranka, pa sta tudi pojasnila, zakaj gre za izjemno nujni primer za potrebe zavarovanja in odvrnitve nevarnosti za zdravje ljudi in živali pri zatiranju kužnih bolezni, kar AKK nedvomno je. Tudi po mnenju sodišča sta pravilno ocenila, da gre za tak primer, saj so razlogi v zavarovanju in odvrnitvi nevarnosti za zdravje ljudi in živali natančno pojasnjeni glede na vrsto kužne bolezni. Ob takem stanju stvari pa je tudi po mnenju sodišča dano pooblastilo uradnemu veterinarju za ustno odločbo na zapisnik. Tudi ne držijo tožničini očitki, da ji niso pojasnjeni razlogi za izdajo ustne odločbe na zapisnik, saj je iz zapisnika 15. 3. 2012 razvidno, da so ji bili ob izdaji ustne odločbe tudi vročeni rezultati laboratorijskih preiskav in sklepov DSNB.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče še navaja, da odškodnina zaradi usmrtitve golobov ni predmet tega postopka, zato se glede tožbenega predloga za povrnitev škode sodišče ni opredelilo. Neutemeljen je tudi tožničin predlog za postopanje po 214. členu ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1, saj odgovor na tožbo v upravnem sporu zakonsko ni urejen enako, kot je urejen odgovor na tožbo v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1, zlasti njegovega drugega in tretjega odstavka, odgovor na tožbo v upravnem sporu ni obligatoren.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.