UPRS sodba I U 1130/20013

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 362-2551/1992-127 z dne 30. 12. 2010 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 758,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahtevek strank z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo je z izpodbijano odločbo odločila, da se na poslovnem prostoru v izmeri 136,35 m2, v pritličju stavbe v …, na parc. št. 32/2, vl. št. 215, k.o. …, sedaj del stavbe št. 903.E, podvložek št. 215/4 (etažna lastnina, ID stavbe ... k.o. …, vzpostavi lastninska pravica za A.A. in B.B., za vsako do ½ (1. točka izreka); da se denacionalizirano premoženje iz 1. točke izreka da v začasno upravljanje skrbnikoma za poseben primer C.C. in D.D. (2. točka izreka); da je zavezanec E., d.d., dolžno v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe v 1. točki izreka naveden poslovni prostor predati v posest skrbnikoma za poseben primer (3. točka izreka); da Okrajno sodišče v Ljubljani po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja (4. točka izreka) in ugotovila, da je s tem odločeno o predmetnih denacionalizacijskih zahtevkih v celoti (5. točka izreka). Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo izdal v ponovnem postopku, po tem ko je v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 28. 3. 2007 Upravno sodišče s sodbo I U 1675/2009 z dne 20. 4. 2010 odpravilo ter zadevo vrnilo v nov postopek. Pri tem pa je sodišče razlogovalo, da je upravni organ v prejšnjem postopku nepravilno razlagal odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 in nepravilno uporabil določbo 4. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Prvostopenjski organ je odločitev oprl na zaključek, da je bil zasebni vložek v mešano podjetje E. ob njeni ustanovitvi bagatelen, ne glede na to, po kateri metodi ugotovljeno višino zasebnega vložka se upošteva (4,7 %, 5,5 %, 7,9 % ali 11,25 %), če se kot merilo za oceno bagatelnosti vložka uporabi 30% vrednost, kar je po njegovem mnenju primerno glede na to, da ZDen na več mestih določa kot merilo 30% vrednost premoženja. Poleg navedenega so za odločitev po njegovi oceni pomembna še konkretna dejstva in okoliščine v zvezi z nastankom E. d.d. v mešani lastnini in transformacijo podržavljenega premoženja v zasebno last (revizijsko poročilo ARSPPNI z dne 29. 12. 1995) ter časom nastanka tega podjetja v mešani lastnini (ko je bil ZDen že v zakonodajnem postopku) ter podanost dejanskega stanja iz 89. člena ZDen (špekulativnost prehoda obravnavanega premoženja iz družbene v zasebno sfero), čeprav sicer ni podano očitno nesorazmerje med zasebnim vložkom in vrednostjo podržavljenega premoženja, saj znaša 1,98 : 1. Glede na vse navedeno je po presoji prvostopenjskega organa na podlagi 4. odstavka 16. člena ZDen v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 predmetni poslovni prostor mogoče vrniti v last in posest.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 24. 1. 2012 pritožbo tožnice zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe presodil, da pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega organa potrjuje tudi okoliščina, da upravljaljska razmerja v E. d.d. v mešani lastnini niso bila ustanovljena sorazmerno in pravično, saj so fizične osebe za nesorazmerno majhen vložek 100% prevzele podjetje. Zato navedeno razmerje med družbenim in zasebnim vložkom v tem primeru zadostuje za oceno zasebnega vložka kot bagatelnega. Dalje meni, da se na ugotovljeno razmerje med zasebnim vložkom in vrednostjo podržavljenega premoženja 1 : 1,98 pri odločanju ni mogoče opreti, zlasti ker obstoj očitnega nesorazmerja, na kar napotuje odločba Ustavnega sodišča, ni bilo ugotovljeno pravilno, saj bi bilo treba primerjati (zaradi zasebnega vložka v celotno podjetje) sorazmerni del zasebnega vložka z vrednostjo podržavljenega premoženja.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl na mnenje izvedenke F.F., ki ga je ta oprla na neobjavljeno Navodilo v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS o ugotavljanju bagatelnosti oziroma nesorazmernosti in špekulativnosti po določbah ZDen. To navodilo pa tudi sicer vsebuje merila za presojo bagatelnosti, nesorazmernosti in špekulativnosti, ki so v nasprotju z merili v odločbi Ustavnega sodišča U-I-72/93. Nepravilen je sklep, da je vložek zasebnega kapitala bagatelen, saj pravilno ugotovljen znaša 11,257 % oziroma v znesku 16.003.000,00 DIN. V zvezi z oceno prvostopenjskega organa o nezakonitem in špekulativnem lastninjenju ter fiktivnih poslih tožnica poudarja, da je bila ustanovljena v skladu z Zakonom o podjetjih, zato je tudi zaključek drugostopenjskega organa, da so fizične osebe plačale nesorazmerno malo in prevzele celo podjetje, nepravilen. Tožnica je namreč postala lastnica celotnega podjetja šele po odkupu vseh prednostnih delnic od družbenega podjetja, za kar je bila kupnina v celoti plačana. Navaja, da je v skladu s stališčem Ustavnega sodišča treba špekulativni namen dokazati, kar pa v postopku ni bilo storjeno. Tožnica zatrjuje, da so bile vse kapitalske spremembe pravilno izvedene in vpisane v sodni register. Meni, da bi organ moral slediti sodbam I Cpg 462/00 in III Ips 113/00, iz katerih je razvidno, da je bila vrednost stvarnega vložka ob ustanovitvi tožnice pravilno ugotovljena, saj ga k temu zavezuje 144. člen ZUP/86. Prvostopenjski organ je po mnenju tožnice napačno uporabil merilo bagatelnosti, saj se po odločbi U-I-72/93 to merilo uporabi le v primeru, ko obstaja očitno nesorazmerje med zasebnim vložkom in vrednostjo podržavljenega premoženja, ki se vrača. Drugostopenjski organ zmotno meni, da ni mogoče primerjati celotnega zasebnega vložka z nacionaliziranim premoženjem, ki naj se vrača (štiri nepremičnine), ampak njegov sorazmeren del. Ker je prvostopenjski organ ugotovil, da razmerje med zasebnim vložkom in podržavljenim premoženjem ni nesorazmerno, ugotavljanje bagatelnosti ni bilo potrebno. Prvostopenjski organ se tudi ne bi mogel sklicevati na merilo 30% iz ZDen, saj se to nanaša na premoženje, ki se vrača in ne na razmerje do kapitalskega deleža iz družbenega kapitala. V obravnavanem primeru je zasebni vložek 2,4-krat večji od podanega zahtevka za vrnitev podržavljenih nepremičnin. Tožnica ugovarja, da ni jasno, kako je prvostopenjski organ določil razmerje med vrednostjo zasebnega vložka in vrednostjo podržavljenega premoženja 1,98 : 1. Poudarja, da je bilo v sodbah I Cpg 462/00 in III Ips 113/2000 ugotovljeno, da družbeno premoženje ni bilo oškodovano, ustanovitev tožnice je bila legalna in vpisana v sodni register 14. 8. 1991, pa tudi ostali kasnejši posli (pogodba o kreditu, pogodba o prevzemu zalog) so bili sklenjeni in izpolnjeni v skladu s predpisom, resnični in nešpekulativni. Prvostopenjski organ pa tudi ni upošteval njenih vlaganj, ki so bistveno povečala vrednost nepremičnine. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahtevo za denacionalizacijo zavrne oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovni postopek; zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Stranke z interesom G.G., C.C., H.H., I.I. in J.J. v odgovoru na tožbo prerekajo tožbene navedbe in v celoti vztrajajo pri pravilnosti obeh odločb. Menijo, da je upravni organ pravni standard „bagatelni vložek“ ugotovil po pravilih stroke (in ne po Navodilu). Pravilno je bilo ugotovljeno, da je zasebni kapital predstavljal 4,7 % ustanovitvenega kapitala. Pri oceni bagatelnosti deleža je bilo ugotovljeno tudi, da so delnice vlagateljem zasebnega kapitala, ne glede na njihov bagatelni vložek, prinašale večje ugodnosti kot delež (90%), ki ga je vplačala E., p.o., kar velja, tudi če bi bil delež zasebnega kapitala 11,25%, kot je izračunal izvedenec K.. Stranke menijo, da je izvedenka F.F. mnenje izdelala strokovno, upravni organ pa je poleg njenega mnenja proučil še razpoložljivo dokumentacijo v postopkih, ki so se vodili v zvezi z ugotavljanjem oškodovanja družbene lastnine. Prerekajo tudi tožbene navedbe, da ni bilo podanih elementov nezakonitega in špekulativnega lastninjenja ter fiktivnih poslov. Predlagajo zavrnitev tožbe in zahtevajo povrnitev stroškov postopka.

Stranki z interesom D.D. in L.L. v odgovoru na tožbo prerekata tožbene navedbe.

Tožnica je v pripravljalnih vlogah prerekala navedbe strank z interesom in vztrajala pri tožbenih navedbah.

Sodišče je s sodbo I U 338/2012 z dne 29. 1. 2013 tožbo zavrnilo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom X Ips 106/2013 z dne 10. 7. 2013 v revizijskem postopku sodbo I U 338/2012 z dne 29. 1. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. V razlogih sodne odločbe je navedlo, da sodišče v zadevi ni presojalo sorazmernosti med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi in da je nepravilno zapolnilo standard bagatelnosti vložka zasebnega kapitala v mešani družbi, s čimer je zmotno uporabilo določbo 4. odstavka 16. člena ZDen v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995. V novem sojenju bo sodišče moralo glede na navedena stališča Vrhovnega sodišča opraviti preizkus sorazmernosti med vložkom zasebnega kapitala in vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije ter ustrezno napolniti pravni standard bagatelnosti vložka zasebnega kapitala glede na vse okoliščine obravnavanega primera; v zvezi z navedenim pa bo moralo tudi ustrezno dopolniti dejansko stanje.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je glede na določbo četrtega odstavka 16. člena ZDen v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 prvostopenjski organ pravilno odločil o vrnitvi podržavljenega prostora v naravi, v last in posest; ni pa sporno, da tožnica je pravna oseba, na katero se nanaša četrti odstavek 16. člena ZDen.

ZDen v četrtem odstavku 16. člena določa, da se premoženje oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Ustavno sodišče pa je z odločbo U-I-72/93 navedeno določbo razveljavilo, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki (ter ocenilo, da določba v ostalem delu ni v nasprotju z Ustavo, če se razlaga in uporablja tako, kot je navedeno v obrazložitvi te odločbe). Taka izjema bi veljala, kadar se pri obravnavanju posameznega primera posebej izkaže, da je lastninski vložek v očitnem nesorazmerju z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi, zlasti če gre za bagatelne lastninske deleže; razlogi pravne varnosti in pravičnosti pa v preostalem terjajo ureditev, po kateri breme popravljanja krivic nosita predvsem lastnina, ki nima znanega titularja in država (24. točka obrazložitve odločbe).

Vrhovno sodišče je v zvezi s predmetno denacionalizacijsko zadevo že v sklepu X Ips 234/2008 z dne 17. 9. 2009 kot tudi v sklepu X Ips 106/2013 z dne 10. 7. 2013 navedlo, da je treba za presojo, ali gre za primer, na katerega se nanaša razveljavitev določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen, ugotavljati tako bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini kot tudi očitno nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, kakor tudi katerakoli druga razmerja in okoliščine, ki bi v posameznem primeru lahko pomembno vplivale na obliko vračanja premoženja pravnih oseb v mešani lastnini (npr. vrsto in dejavnost pravne osebe, vrsto delničarjev in njihovih medsebojnih razmerij kot npr. skupina povezanih delničarjev v odnosu do nepovezanih, vrsto delnic, s katerimi razpolagajo kot npr. upravljalske delnice v razmerju do prednostnih, obliko premoženja, ki je predmet vračanja kot npr. osnovna sredstva oziroma druga vrsta premoženja družbe ipd.). Zgolj ugotovitev bagatelnosti vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja bi po mnenju Vrhovnega sodišča v navedenih sklepih zadostovala le v izjemnih primerih, in sicer ko bi bil tak vložek očitno tako neznaten in minimalen oziroma simboličen in tudi sam po sebi tako neznatno malo vreden, da bi zgolj ugotovitev takega dejstva zadoščala za oceno njegove bagatelnosti, bodisi že iz narave stvari ali pa na podlagi ustaljene upravnosodne prakse.

Iz izpodbijane prvostopenjske odločbe izhaja, da je organ odločitev o vračilu poslovnega prostora v last in posest upravičenca oprl na zaključek, da je bil zasebni vložek v mešano podjetje E. d.d. ob njeni ustanovitvi bagatelen - pri čemer je za zasebni vložek štel, da je bagatelen, ker je ugotovljeni delež zasebnega kapitala v celotnem kapitalu podjetja znašal, ne glede na uporabljeno metodo vrednotenja, pod 30 % - saj je menil, da taka ugotovitev zadostuje za to, da se šteje določba četrtega odstavka 16. člena ZDen v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 za primer te pravne osebe razveljavljena, ter da ob tem razmerje med vrednostjo zasebnega lastninskega vložka in vrednostjo podržavljenega premoženja, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, in za katerega je ugotovil, da znaša 1,98 : 1, ni pomembno. Po že navedenem pa bi po stališču Vrhovnega sodišča organ pravilno uporabil določbo četrtega odstavka 16. člena ZDen v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 le tako, da bi ugotovil ter pri odločitvi upošteval (tudi), ali obstoji očitno nesorazmerje med vrednostjo zasebnega lastninskega vložka in vrednostjo podržavljenega premoženja, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, razen če bi ocenil, da je zasebni vložek neznaten, minimalen oziroma simboličen ter sam po sebi malo vreden, kar bi tudi po mnenju Vrhovnega sodišča zadostovalo za oceno njegove bagatelnosti ter dopustnosti posega v korporacijske pravice lastnikov nepremičnine z vrnitvijo te v last in posest. Vendar pa zasebnega vložka kot minimalnega oziroma simboličnega ter samega po sebi malo vrednega organ - v pomenu, kot je to navedlo Vrhovno sodišče - ni ocenil, niti bi po presoji Vrhovnega sodišča tako ne mogel biti ocenjen že iz razlogov, ker ne gre za med strankami nesporen delež, ki bi izhajal iz samih aktov pravne osebe v mešani lastnini in tudi ker ocene o 5,5 % deležu zasebnega kapitala v celotnem kapitalu družbe (kot ga je ugotovila izvedenka oziroma tudi glede drugače ugotovljenih oziroma določenih deležev, na katere se sklicuje prvostopenjski organ) kot bagatelnem zasebnem vložku ni mogoče utemeljiti na splošno znanih standardih, uveljavljenih v korporacijskih in drugih gospodarskih razmerjih. Kolikor pa je bila ocena o bagatelnosti zasebnega vložka utemeljevana tudi z nesorazmerno porazdelitvijo upravljalskih upravičenj glede na udeležena zasebni in družbeni kapital (na tej podlagi je razloge za odločitev dopolnjeval drugostopenjski organ) ter okoliščinami pri ustanovitvi mešanega podjetja, ki naj bi po oceni upravnih organov lahko kazale na oškodovanje družbenega premoženja, zlorabo statusne oblike družbe v mešani lastnini ipd., pa je Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 106/2013 tudi podalo mnenje, da pravnega standarda bagatelnosti vložka s temi okoliščinami ni mogoče napolnjevati.

Ker prvostopenjski organ pri odločanju ni presojal sorazmernosti med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi in je hkrati nepravilno zapolnil standard bagatelnosti vložka zasebnega kapitala v mešani družbi, je tako po presoji sodišča zmotno uporabil določbo četrtega odstavka 16. člena ZDen v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995. Zato je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugoditi ter izpodbijano odločbo odpraviti, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ opraviti preizkus sorazmernosti med vložkom zasebnega kapitala in vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije, pri čemer iz sklepa X Ips 234/2008 izhaja, da mora preizkus obsegati poleg kvantitativnega tudi kvalitativni test sorazmernosti posega v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca na eni strani ter zasebnih vlagateljev na drugi strani (kar pomeni, da mora test poleg procentualnega razmerja obsegati (vsaj) še oceno posledic, ki bi jih izločitev premoženja iz sredstev pravne osebe imela za vlagatelje zasebnega kapitala, v primerjavi s posledicami, ki bi jih imela za upravičence do denacionalizacije, s tem ko bi jim premoženje ne bilo vrnjeno v naravi). V okviru navedenega kvantitativnega testa bo organ moral ugotoviti vrednost lastninskega vložka na eni strani in vrednost celotnega podržavljenega premoženja (ki je predmet denacionalizacije) na drugi strani ter opraviti oceno, ali gre za očitno nesorazmerje lastninskega vložka z vrednostjo podržavljenega premoženja - tako tudi Ustavno sodišče v odločbi Up 93/96 z dne 22. 10. 1997. Kolikor bo v postopku ostalo sporno, ali je izvedenka pravilno izračunala razmerje med vrednostjo zasebnega lastninskega vložka in vrednostjo podržavljenega premoženja, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, kot 1,98 : 1 – tožnica namreč v tožbi navaja razmerje 2,4 : 1 – bo organ postopal po 191. členu ZUP/86. Po potrebi pa bo organ tudi ponovno ugotavljal morebitno bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini, pri čemer bo moral pravni standard bagatelnosti razlagati, kot izhaja iz citiranih sodnih odločb Vrhovnega sodišča (glede na procentualno zastopanost posameznih vrst kapitala in morebitne druge relevantne okoliščine, ki bi jih uveljavljale stranke in so pomembne za oceno, ali gre za bagatelen zasebni vložek, npr. udeležbo posameznih vrst kapitala v upravljanju podjetja ter pri delitvi dobička, ipd.). Če bodo v ponovnem postopku še sporne vrednosti, ki so podlaga za ugotovitev procentualnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, bo – ob že izdelanem izvedenskem mnenju izvedenke F.F. – organ moral (tudi v tem primeru) postopati po 191. členu ZUP/86.

Kolikor pa prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi ugotavlja tudi, da je v zadevi podan dejanski stan iz 89. člena ZDen, sodišče dodaja, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-72/93 navedlo, da se določba 89. člena ZDen (ki sicer določa, da če je premoženje, na katero se nanaša vrnitev ali odškodnina, prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih aktov in poslov, je zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino pravna oziroma fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik takega premoženja) lahko uporablja tudi za primere, ko je nepremičnina ali drugo premoženje, ki se je nahajalo v družbeni pravni osebi, na podlagi takih aktov ali poslov prešlo v premoženje pravne osebe v mešani lastnini; tudi v takih primerih se lahko na podlagi 89. člena ZDen, kljub določbi četrtega odstavka 16. člena ZDen, zahteva izročitev nepremičnine oziroma premoženja v naravi od pravne osebe v mešani lastnini, ki je v času odločanja o denacionalizaciji lastnica takšnega premoženja. Citirano določbe 89. člena ZDen je tako po mnenju sodišča treba razlagati, da predstavlja samostojno pravno podlago za vračanje v naravi podržavljenega premoženja, ki je prešlo (iz družbene lastnine) v premoženje pravne osebe v mešani lastnini na podlagi špekulativnih ali fiktivnih poslov oziroma aktov. Če organ vodi postopek za vrnitev premoženja na navedeni pravni podlagi, mora tako biti špekulativnost prehoda podržavljenega premoženja v premoženje pravne osebe v mešani lastnini v denacionalizacijskem postopku v celoti ugotovljena in dokazana (ne da bi organ moral kot del dejanskega stanja ugotavljati bagatelnost zasebnega vložka ipd.). V postopku, ki pa ga vodi denacionalizacijski organ na podlagi četrtega odstavka 16. člena ZDen v zvezi z odločbo U-I-72/93, in v katerem ugotavlja, ali je v pravni osebi v mešani lastnini zasebni kapital udeležen z bagatelnim vložkom, tako da bi bila kot izjema možna vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, pa organu kot dela dejanskega stanja ni treba ugotavljati še špekulativnosti prehoda podržavljenega premoženja iz družbene v zasebno sfero, saj ne gre za relevantna dejstva in okoliščine.

Sodišče dodaja, da je na navedbe strank v postopku odgovorilo izrecno oziroma v okviru razlogov sodbe, kolikor je glede na stanje denacionalizacijskega postopka to smiselno in mogoče; zadeva je namreč vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila izpodbijana odločba izdana, ponovni postopek pa bo organ moral voditi na podlagi pravnega mnenja te sodbe glede uporabe materialnega prava (ob drugačni razlagi in uporabi materialnega prava kot v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba), in v tem bodo stranke morale imeti možnost sodelovati pri ugotavljanju relevantnih dejstev in okoliščin ter uveljaviti in zavarovati svoje pravice. Poleg tega bo v primeru, da bi rezultat ugotovitvenega postopka pokazal, da vrnitev v naravi predmetnega poslovnega prostora po določbah ZDen (upoštevajoč pri tem ustavno konformno razlago četrtega odstavka 16. člena tega zakona v odločbi U-I- 72/93) ni mogoča, organ moral postopek voditi v nadaljevanju v skladu s podrejeno izbranima in zahtevanima načinom in obliko denacionalizacije ter v postopek po potrebi pritegniti drugo stranko kot zavezanca za denacionalizacijo.

Sodišče je tožnici priznalo stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 420,00 EUR (ki vključuje 20 % DDV – veljaven v času vložitve tožbe - ker je njen pooblaščenec zavezanec za DDV) na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Kot nadaljnji stroški pa tožnici pripadajo v skladu s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 106/2013 z dne 10. 7. 2013 stroški revizijskega postopka. O teh stroških je sodišče odločilo ob primerni uporabi prvega odstavka 25. člena ZUS-1 (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri tem je upoštevalo prvi odstavek 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne uspe, povrniti stroške nasprotni stranki in njenemu intervenientu, in 155. člen tega zakona ter tar. št. 3300 Tarife v zvezi z drugim odstavkom 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in 12. členom tega zakona. Vrednost predmeta je sodišče določilo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZOdvT (ta člen ureja določitev vrednosti predmeta v postopku upravnega spora) zato, ker nima dejanske podlage za določitev te vrednosti po prostem preudarku (prvi odstavek); po tretjem odstavku pa vrednosti predmeta ni določilo, čeprav ga je tožnica navedla v višini 66.979,72 EUR (kolikor naj bi znašala vrednost poslovnega prostora, ocenjena v skladu z določbami ZDen), ker v predmetni zadevi ne gre za denarno dajatev, ampak za vračanje v naravi poslovnega prostora, ob tem ko se v sodni praksi tudi določbo 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 razlaga, da pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti, če v zadevi ne gre za pravico do prejema določenega zneska v denarju, ampak npr. za vračilo nepremičnine v naravi. Tako je tožnici priznalo nagrado za postopek z revizijo v višini 338,40 EUR (ki vključuje tudi 20 % DDV, veljaven v času vložitve revizije). Po tar. št. 3641 uveljavljane nagrade za sestavo zahteve za izdajo začasne odredbe pa sodišče tožnici ni moglo priznati, ker nagrade po podpoglavju 3.4.6. nastanejo samo v postopkih izvršbe in zavarovanja po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Glede na to je sodišče tožnici odmerilo celotne stroške v višini 758,40 EUR.

O stroškovnem zahtevku strank z interesom je sodišče odločilo ob primerni uporabi določb ZPP. Ker te stranke v predmetnem upravnem sporu niso bile uspešne, je njihov zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo.