UPRS sodba I U 1096/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja za gostinski in trgovski lokal (posamezni del št. 8, v stavbi št. 5666 k.o. ...) v stanovanjsko poslovnem objektu, stoječem na zemljišču parc. št. 1939 k.o. ... in z naslovom L.

Iz obrazložitve izhaja, da je upravni organ na podlagi primerjave med predloženim projektom izvedenih del iz aprila 2013 (v nadaljevanju PID) in projektom, na podlagi katerega je bilo izdano potrdilo Skupščine Občine Ljubljana Šiška št. 4/3- 351-882/68 z dne 7. 11. 1968 (v nadaljevanju potrdilo/68), ugotovil, da gostinski in trgovski lokal nista izvedena v skladu z izdanim potrdilom. Spremenjena je bila namreč izvedba nekaterih odprtin v fasadi objekta in notranjih nosilnih zidovih. Navedeno nima podlage niti v prijavi adaptacije št. 261/HJ/LI z dne 7. 11. 1974 (v nadaljevanju prijava/74). V slednji, ki se je nanašala na preureditev obstoječega sanitarnega bloka z zavezo, da ne bo prizadeta konstrukcija, sporna dela niso bila navedena. Ker gre za neskladno gradnjo in za spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih pogojev in elementov, ki bi lahko vplivali na izpolnjevanje predpisanih bistvenih zahtev v smislu mehanske odpornosti in stabilnosti objekta, ni izpolnjen pogoj za izdajo uporabnega dovoljenja iz 3. točke prvega odstavka 96. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je v zadevi nejasno, od kod upravnemu organu trditev, da so bila v letu 1974 opravljena gradbena dela v nasprotju s takratnimi predpisi in da takratni investitor ni zaprosil za spremembo odprtin v fasadi in notranjih nosilnih zidovih. Poudarja, da je celotni poslovni prostor tak, kot je bil po zadnji izvedeni adaptaciji v letu 1974.

Meni, da se drugostopenjski organ neutemeljeno sklicuje na Stanovanjski zakon (SZ-1) in na poseg v skupne dele in prostore, ki naj bi bili v lasti vseh etažnih lastnikov, saj v letu 1968 etažna lastnina sploh ni obstajala. Sklicuje se na pravni mnenji Ministrstva za infrastrukturo in prostor, iz katerega izhaja, da se lahko prostor trgovine in okrepčevalnice v enake namene še naprej uporablja brez uporabnega dovoljenja, ter Inštituta za javno upravo, ki potrjuje, da je lokal zgrajen legalno in da zanj ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, v postopku za pridobitev uporabnega dovoljenja pa ne zahtevati soglasja sosedov. Meni, da je drugostopenjski organ navedeno negiral, ko je pritožbo zavrnil. Vztraja, da je upravičen do izdaje uporabnega dovoljenja ali do zavrženja svoje zahteve, ker ga ne potrebuje. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in mu izda uporabno dovoljenje, podrejeno, naj zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnik 14. 1. 2013 vložil zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, zato je bil upravni organ dolžan odločiti na podlagi določb veljavnega ZGO-1.

Ta določa, da je uporabno dovoljenje odločba, s katero tisti upravni organ, ki je za gradnjo izdal gradbeno dovoljenje, na podlagi poprej opravljenega tehničnega pregleda, dovoli začetek uporabe objekta (11. točka prvega odstavka 2. člena). Investitor vloži zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja, ko skupaj z odgovornim nadzornim in odgovornim vodjo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ugotovi, da je bila gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem, tako da je objekt mogoče uporabljati, in da je izdelan PID (prvem odstavkom 89. člena). Upravni organ med drugim zavrne izdajo uporabnega dovoljenja, če ugotovi, da gre za neskladno gradnjo in so spremembe, ki so nastale med njo, vplivale na spremembo z gradbenim dovoljenjem določenih lokacijskih in drugih pogojev ter elementov, ki bi lahko vplivali na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve in na zagotavljanje neoviranega dostopa oziroma gibanja funkcionalno oviranih oseb (druga alineje 3. točke prvega odstavka 96. člena).

Iz navedenih določb izhaja, da se dovoljenje, s katerim se dovoli uporaba objekta, izda v primeru objektov ali njihovih delov, ki so bili zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja. To pomeni, da investitor utemeljeno zahteva dovoljenje za uporabo objekta le takrat, ko gre za posege, za katere je bilo pred tem izdano gradbeno dovoljenje. Ta pogoj pa v tej zadevi ni bil izpolnjen.

V zadevi ni sporno in to izhaja tudi iz predloženih upravnih spisov, da je tožnik zahteval uporabno dovoljenje za posamezni del (gostinski in trgovski lokal) stanovanjsko poslovne stavbe in v ta namen predložil potrdilo/68. Iz upravnih spisov je razvidno, da je upravni organ tožnika na podlagi četrtega odstavka 89. člena ZGO-1, ki določa, da je treba v zahtevi za izdajo uporabnega dovoljenja navesti, da je bila gradnja izvedena v skladu z gradbenim dovoljenjem ter številko in datum gradbenega dovoljenja, nato pozval (dopis z dne 5. 4. 2013), naj zahtevo v tem pogledu dopolni. Tožnik je v dopolnitvi z dne 15. 4. 2014 kot gradbeno dovoljenje ponovno navedel le potrdilo/68, v nadaljevanju postopka (vloga z dne 21. 10. 2013) pa se je skliceval še na prijavo/74.

Iz 32. člena v letu 1968 veljavnega Zakona o urbanističnem planiranju je razvidno, da je organ izdal potrdilo, če je bila načrtovana gradnja iz 19. člena tega zakona (torej taka, za katero investitorju ni bilo treba dobiti lokacijskega, posledično pa tudi ne gradbenega dovoljenja), pri čemer je morala biti skladna z urbanističnim načrtom. Med posegi so v 19. členu naštete tudi adaptacije, s katerimi se ne spreminjajo zunanjost, velikost ali namen obstoječih objektov (v konkretnem primeru tedanjega objekta). Zakon je v tretjem odstavku 32. člena še določal, da pristojni organ z odločbo zavrne potrdilo, če je za nameravano graditev potrebno lokacijsko dovoljenje ali če bi bila graditev v nasprotju z urbanističnim načrtom.

Navedeno torej pomeni, da potrdilo/68 ni gradbeno dovoljenje, takega pomena pa ni mogoče pripisati niti prijavi/74 na podlagi tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO/73). Ta je v prvem odstavku 36. člena namreč določal, da zadostuje priglasitev organu, če gre za objekte, za katere ni predpisano lokacijsko dovoljenje, ter za dela, ki se ne štejejo za rekonstrukcijo objektov, napeljav, naprav in opreme po tem zakonu. V tretjem odstavku je bilo določeno, da če pristojni organ ugotovi, da vložena priglasitev po veljavnih predpisih ne zadostuje (torej da je treba za gradnjo pridobiti lokacijsko dovoljenje), prepove graditev z odločbo, ki jo mora investitorju vročiti v 15 dneh od prejema priglasitve; če investitor v tem roku ne dobi odločbe ali zahteve za dopolnitev priglasitve, lahko začne z deli.

Upoštevaje omenjeno zakonsko ureditev gradnja na podlagi predloženih listin ni (niti ni bila) gradnja na podlagi gradbenega dovoljenja, ki bi temeljilo na pred tem izdanim lokacijskim dovoljenjem. Brez slednjega namreč ni bilo niti gradbenega dovoljenja. To pa pomeni, da je tožnik, ki kljub pozivu organa ni predložil gradbenega dovoljenja, neutemeljeno zahteval izdajo uporabnega.

Celo če bi se štelo, da je mogoče izdati uporabno dovoljenje na podlagi navedenih listin, pa tožnik z navedbami, ki so pavšalne in še te se nanašajo le na nosilne stene – zanje zatrjuje, da naj bi ostale take, kot izhaja iz načrta 1968 –, ne more izpodbiti ugotovitve upravnega organa, da glede izvedenih odprtin v fasadi objekta dejansko stanje gostinskega in trgovskega lokala, prikazano v predloženem PID, ni v skladu s projektom, na podlagi katerega je bilo izdano potrdilo/68. Sodišče v upravnem sporu namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Te zaradi svoje splošnosti v obravnavanem primeru preizkusa ne omogočajo, tožnik pa s predlogom, naj sodišče vpogleda v izvedensko mnenje ... z dne 4. 3. 2014, ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Tudi sicer je navedeno mnenje nedovoljen nov dokaz v smislu tretjega odstavkom 20. člena ZUS-1, ki določa, da stranke v upravnem sporu ne smejo predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bilo mnenje priloženo šele pritožbi, ne pa pred izdajo izpodbijane odločbe, čeprav je bil tožnik z dopisom prvostopenjskega organa z dne 4. 10. 2013 seznanjen s stališčem o neskladni gradnji in pozvan, naj se v postavljenem roku do tega opredeli. To pomeni, da je imel možnost predložiti tudi dokaze.

Glede prijave adaptacije z dne 7. 11. 1974 pa je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil v njej jasno definiran obseg del (preureditev obstoječega sanitarnega bloka s premestitvijo posameznih sanitarnih elementov in postavitvijo montažnih sten, pri čemer ne bo prizadeta konstrukcija). Na tej podlagi je sprejel stališče, da sprememba odprtin v fasadi in notranjih nosilnih zidovih v priglasitvi ni navedena, zato omenjena prijava ne more biti podlaga za gradnjo v spornem delu.

To stališče je tudi po presoji sodišča pravilno, saj je ZGO/73 v drugem odstavku 36. člena določal, da mora priglasitev del vsebovati opis del in njihov namen. Zato je bila na podlagi priglasitve del lahko dovoljena le izvedba v prijavi navedenih del, torej tistih, na podlagi katerih je upravni organ presojal, ali investitor potrebuje lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Temu, da v prijavi/74 kot poseg niso bile navedene spremembe odprtin v fasadi, pa tožnik ne oporeka, saj navaja, da je celotni poslovni prostor tak, kot je bil po zadnji izvedeni adaptaciji iz leta 1974, in da od takrat naprej (torej šele po opravljeni adaptaciji – op. sodišča) ni bilo posegov v zunanje stene.

Res se je prvostopenjski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe skliceval še na sodbo tega sodišča I U 174/2009 z dne 28. 5. 2009, v kateri je sodišče presojalo zakonitost zavrnitve zahteve A.A. za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo obravnavanega lokala na L. Kot izhaja iz povzetka sodbe v odločbi, se je sodišče v njej strinjalo s stališčem, da prestavitev vhodnih vrat in vzidava oken pomenita poseg v skupne dele objekta in da je zato upravni organ pred izdajo gradbenega dovoljenja utemeljeno zahteval predložitev soglasja etažnih lastnikov, saj tožnica ni oporekala ugotovitvi, da potrdilo/68 in projekt kot njegov sestavni del, ne dajeta podlage za obstoječo lokacijo glavnih vhodnih vrat, niti za vzidavo dodatnih oken na vzhodni strani objekta. Poleg tega je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno še, da je tožnik v zvezi z vzidavo oken v obravnavani zadevi navajal le (vloga z dne 21. 10. 2013), da bi moral upravni organ po izvedeni adaptaciji in ne danes ugotoviti neskladje med gradbenim dovoljenjem in izvršenim delom ter da so služnostne pravice v zvezi z vzidavo oken v tako imenovane skupne površine že zdavnaj priposestvovane.

Vse to, torej vključno s tožnikovimi navedbami v tem postopku, kaže, da njegov lokal vsaj glede gradbenih del za izvedbo okenskih odprtin ni v skladu s predloženimi listinami, zato je pravilno stališče prvostopenjskega organa, da gre za neskladno gradnjo, zaradi neizkazane zakonitosti obstoječe gradnje pa ni mogoče izdati uporabnega dovoljenja. Podlaga za odločitev torej ni bila odsotnost soglasja sosedov za poseg v skupne gradbene elemente, zato je neutemeljeno tožbeno sklicevanje na pravno mnenje Inštituta za javno upravo.

Prav tako ni predmet obravnavane zadeve nadaljnja uporaba lokala brez uporabnega dovoljenja, s čimer naj bi se po tožbenih navedbah sodeč ukvarjalo mnenje Ministrstva za infrastrukturo in prostor. Zato je nepravilno tožbeno stališče, da bi se moral upravni organ v tej zadevi opredeliti, ali tožnik sploh potrebuje uporabno dovoljenje, in če ga ne, zahtevo zavreči. Presoja tega vprašanja je namreč vsebina inšpekcijskega postopka, v katerem gradbeni inšpektor odloča o izreku ukrepov zaradi uporabe objekta brez uporabnega dovoljenja (150. člen ZGO-1), ne pa stvar obravnavanega postopka, v katerem upravni organ presoja le, ali so za izdajo odločbe izpolnjeni zakonski pogoji. S tem v zvezi sodišče le dodaja, da se v predloženih upravnih spisih nahaja sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka št. 06122-1726/2013-12 z dne 4. 10. 2014, ki ga je izdala gradbena inšpektorica v tožnikovi zadevi uporabe obravnavanega gostinskega lokala na L. Ustavitev gradbenega inšpekcijskega postopka v tem primeru pomeni, da z vidika uporabe lokala v smislu določb ZGO-1 niso bile ugotovljene nepravilnosti (prvi odstavek 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ZIN).

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).