VSC sodba Cp 254/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je tožnik M. J. pridobil lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. ... k.o. ... P. in parc. št. ... k.o. ... B., da je tožena stranka dolžna tožeči plačati nastale pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb tožeče in tožene stranke ter izvedenih dokazov zaključilo, da tožeča stranka ni mogla priposestvovati sporne nepremičnine v času, ko je veljal ODZ, pa tudi ne v času, ko je leta 1980 pričel veljati Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), saj na podlagi 29. člena tega predpisa, se lastninska pravica na družbeni lastnini ni mogla priposestvovati in takšno stanje je trajalo do ukinitve družbene lastnine, do katere je prišlo postopoma in sicer z uveljavitvijo posameznih zakonov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Sodišče je dvomilo v dobrovernost posestnika, to je tožeče stranke, ker je v letu 1990 s tožnikom bila sklenjena menjalna pogodba, ki pa je bila le predpogodba za kasnejšo glavno pogodbo in je tako tožeča stranka vedela, da zadeva s tem še ni urejena in da ni postala lastnica spornih nepremičnin. Od leta 1998 dalje pa je tožnik sam ugotovil, da ni postal lastnik spornih nepremičnin in ne mati in ne on in od takrat dalje ni bil več dobroveren lastniški posestnik. Tožnik nato še vse do leta 2008 kljub temu, da je vedel, da ni več dobroverni posestnik, k urejanju lastnine na spornih nepremičninah ni pristopil. Sodišče temelji odločitev na dejstvu, da je tožeča stranka leta 1998 ugotovila, da ni lastnica spornih nepremičnin in da je že pred tem vedela, da menjalna pogodba, na podlagi katere bi imela nepremičnine upravičeno v posesti, ni bila sklenjena in vpisana v zemljiški knjigi, ker je z urejanjem lastništva nepremičnin čakala do leta 2008, zato sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni nedobroverna in tudi ne zakonita posestnica. Glede na to, da tožeča stranka zatrjuje zakonito posest od 9. 3. 1990 dalje, ko je bila sklenjena menjalna pogodba, sodišče ugotavlja, da ni izkazano, da bi tožnik utemeljeno mislil, da so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, to so pravni naslov, pridobiten način in razpolagalna sposobnost posestnika. Tožeča stranka je vedela, da ne razpolaga z listino, ki bi bila sposobna za vknjižbo njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo in da bi zaradi tega morala vedeti, da se na podlagi tega ni mogla vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik spornih nepremičnin. To pa pomeni, da o dobrovernosti tožeče stranke tudi po določbah Stvarnopravnega zakonika ni mogoče govoriti, ker tožeča stranka ni izkazala dobrovernost posestnika in potrebno priposestvovalno dobo, ki ni potekla, sodišče zaključuje, da tožeča stranka lastninske pravice na spornih nepremičninah ni pridobila s priposestvovanjem, ne na podlagi ZTLR v zvezi z ZLPP, ter ne na podlagi SPZ, saj za takšno pridobitev pogoji niso bili izpolnjeni v nobenem od navedenih predpisov. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotnega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi pa navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je za odločitev v tej zadevi ključno naziranje sodišča, da tožeča stranka od leta 1998 ni bila več dobroverna in da zato, glede na vsa ostala relevantna dejstva ter časovne okoliščine le-teh, ni mogla priposestvovati v tožbenem zahtevku navedenih nepremičnin. Takšno stališče je po mnenju pritožbe zmotno. Tožeča stranka pa trdi, da iz njene izpovedbe ni mogoče ugotoviti, da je leta 1998 ugotovila, da ne on, ne njegova mati nista postala lastnika spornih nepremičnin. Tožeča stranka je izpovedala, da je tega leta ugotovila, da zadeva ni urejena. Izpovedbe, da zadeva ni urejena, pa ni mogoče razlagati, da je bila tožeča stranka v slabi veri. Sodišče tožnikovo izpoved tolmači togo, neživljenjsko in v nasprotju z občo sprejeto percepcijo državljana o pomenu zemljiške knjige in načina pridobitve lastninske pravice, v relevantnem časovnem obdobju od leta 1970 do 2003, ter je zato napačna. Tožeča stranka je izpovedala, da mu nihče kdajkoli in kadarkoli ni osporaval uporabo spornih parcel in da vsi vedo, da sta ti relevantni parceli ves čas njihovi oziroma njegovi. Navedeno pomeni, da zgolj okoliščina, da je tožeča stranka zadevo poskušala urediti, ne pomeni prekinitev oziroma omajanje vere dobrovernosti, da relevantni nepremičnini poseduje kot sebi lastni. V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj tožeča stranka ni izpovedala tako, kot po sodbi povzema sodišče, zato so v tem delu razlogi nejasni, sami s sabo v nasprotju in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka poudarja, da je potrebno ta spor presojati v celotnem kontekstu, ter odločati tudi po načelu pravičnosti. Tožeča stranka meni, da menjalna pogodba iz leta 1990 jasno določa, da pravni prednik tožene stranke, tožeči stranki že za dobo več kot 20 let nazaj od sklenitve pogodbe, priznava posest relevantne nepremičnine in da je bila takratna menjava dogovorjena sporazumno. Navedeno pomeni, da je že več kot 20 let pred sklenitvijo predpogodbe obstajalo soglasje volj pravnih prednikov pravdnih strank, da relevantni nepremičnini zamenjata in da je bila v naravi zamenjava dejansko tudi izvršena. Tožeča stranka je bila ves čas “de facto” lastnik, nepremičnine je posedovala tudi na podlagi vseh pisnih dokumentov, imela je lastninsko pravico v prepričanju, ki pa potem v letu 2008 iz razlogov v sferi tožene stranke ni bila realizirana. Menjalna pogodba dejansko deklarira pravni posel zamenjave in izročitve, tožena stranka pa ni zatrjevala, da je imela relevantne nepremičnine ona v posesti. Vse to dokazuje dobrovernost tožeče stranke, ki se domneva, tožena stranka pa relevantnih trditev, niti dokazov o nedobrovernosti, ni postavila. Tožeča stranka dalje trdi, da je priposestvovanje družbene lastnine pričelo teči vsaj že od uveljavitve ustavnega amandmaja k Ustavi leta 1989, zato se je priposestvovanje pričelo že leta 1989. Do dneva uveljavitve SPZ 1. 1. 2003, pa je bila tožeča stranka po svoji pravni prednici, ne glede na različna pravna naziranja, glede začetka teka priposestvovanja že več kot 10 let dobroverna posestnica teh nepremičnin. Določilo 269. člena SPZ določa, da je dobroverni posestnik po ZTLR izenačen z dobrovernim lastniškim posestnikom po SPZ. Navedeno določilo enači različne posestne položaje, izključno glede vprašanja priposestvovalne dobe, ne pa glede samih pogojev za priposestvovanje. Dejstvo je tudi, da se po sprejemu SPZ dobrovernost presoja po drugačnih, to je strožjih kriterijih, kot pa se je v času veljavnosti ZTLR. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pogoje za priposestvovanje presojalo po SPZ, ker je zatrjevano priposestvovanje teklo v času veljavnosti ZTLR in pod pogoji, ki veljajo za dobrovernega posestnika po ZTLR, za katerega se je s sprejemom SPZ skrajšala le priposestvovalna doba, niso se pa spremenili tudi pogoji za priposestvovanje, vključno z dobrovernostjo. Glede na prehodno določbo SPZ, je tako pravica priposestvovanja, nastopila že z dnem uveljavitve SPZ. Sodba je nepravična, saj zaradi nerazumnega postopanja tožene stranke, tožnik ne more urediti zemljiškoknjižnega stanja. Izpodbijana sodba pa takšnemu nesprejemljivemu postopanju tožene stranke pritrjuje in je pritožba utemeljena in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je svoj zahtevek temeljila na navedbah, da je preko svojih prednikov priposestvovala sporne nepremičnine, saj jih ima v posesti že od leta 1970 in da je bila ves čas v dobri veri, da bo do menjave nepremičnin dejansko tudi prišlo. Tožena stranka, pa je v odgovoru na tožbo prerekala lastninsko posest tožeče stranke. Ob vedenju, da so nepremičnine ostale v lasti tožene stranke, tožeča stranka ni bila lastniški posestnik. Posestnik mora biti v dobri veri ves čas trajanja priposestvovalne dobe in tožeča stranka tega ni dokazala. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe iz pritožbe tožnika, kjer navaja, da tožena stranka ni osporavala, da tožeča stranka ni bila dobroverna. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz izpovedbe tožeče stranke ni mogoče razbrati in sklepati, da je od leta 1998 dalje vedela, da ona in ne njegova starša nista postala lastnika spornih nepremičnin. Tožeča stranka naj bi izpovedala le, da zadeva ni bila urejena, tega pa ni mogoče razlagati tako kot, da je bila tožeča stranka zato v slabi veri, saj je povedala, da je v letu 1998, ko je umrla njegova mama, je posle v zvezi z nepremičninami urejal in se poglobil v papirje in ugotovil, da zadeva ni urejena. Tudi iz izpovedbe priče I. F. je razvidno, da sta zemljo do leta 1998 obdelovala J. in I., po smrti pa je zemljo uporabljal tožnik. Tožnik je izpovedal, da je vedel za menjalno pogodbo, katera bi naj bila sklenjena leta 1990, iz menjalne predpogodbe pa je razvidno, da je prva pogodbena stranka J. M., P. p. ..., V. Nadalje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v obdobju veljavnosti ZTLR, zaradi določbe 29. člena, ni bilo mogoče priposestvovati lastninske pravice na družbeni lastnini. Sodišče pa je zaključilo, da je tožeča stranka ob sklepanju predpogodbe tudi leta 1990 vedela, da zadeva s tem še ni urejena in da ni postala lastnica spornih nepremičnin, saj ni bila sklenjena glavna pogodba, ter da bo še potrebno skleniti glavno pogodbo. Zato ne držijo pritožbene trditve, da je ključni datum samo v letu 1998. O tem, da tožnik ni bil dobroverni posestnik, priča tudi sama menjalna predpogodba. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku bilo znano, da spornih nepremičnin ne poseduje kot dobroverni posestnik, pa kljub temu od leta 2008 k urejanju lastnine spornih nepremičnin ni pristopil. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka leta 1998 ugotovila, da ni lastnica spornih nepremičnin in da je že pred tem vedela, da menjalna pogodba, na podlagi katere bi imela nepremičnine upravičeno v posesti, ni bila sklenjena in vpisana v zemljiško knjigo, zato tožeča stranka ni dobroverna in tudi ne zakonita posestnica. Sodišče je zaključilo, da priposestvovanje družbene lastnine ni moglo potekati pred 5. 12. 1992, čemur tožeča stranka v pritožbi nasprotuje. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tudi v času veljavnosti ZTLR, do uveljavitve SPZ, tožnik ni bil dobroverni posestnik, saj je vedel, da menjalna pogodba na podlagi katere bi imel nepremičnino v posesti, ni bila sklenjena in vpisana v zemljiško knjigo, zato ni mogla sporne nepremičnine pridobiti na podlagi priposestvovanja. Tožeča stranka pa tudi ni mogla izpolniti pogojev za priposestvovanje, od nastopa veljavnosti SPZ dalje in tudi ne, ob uveljavitvi predhodnih določb SPZ, po 269. členu SPZ. SPZ v 28. členu glede dobre vere posestnika določa, da posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice, to je takrat, ko utemeljeno misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. V tej zvezi pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da glede na to, da tožeča stranka zatrjuje zakonito posest od 9. 3. 1990 dalje, ko je bila sklenjena menjalna predpogodba, zato sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ni izkazano, da bi tožnik utemeljeno mislil, da so izpolnjene predpostavke za pridobitev lastninske pravice, na podlagi pravnega posla, to so pravni naslov, pridobitni način in razpolagalna sposobnost prenosnika. Tožeča stranka je vedela, da ne razpolaga z listino, ki bi bila sposobna za vknjižbo njegove lastninske pravice v zemljiško knjigo in bi zaradi tega morala vedeti, da se na podlagi tega ni mogla vpisati v zemljiško knjigo, kot lastnik spornih nepremičnin. O dobrovernosti tožeče stranke po SPZ, ni mogoče govoriti. Takšno stališče je že zavzeto v sodbi opr. št. I Cp 1782/2009 in tudi v sodbi VS RS II Ips 246/2011, kjer je zavzeto stališče, da SPZ za priposestvovanje nepremičnine zahteva dobrovernost lastniškega posestnika, ter potek časa. Dobroveren lastniški posestnik je tisti, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari, saj je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice. Opravičljivo zmoto v skladu z načelom “ignorantia iuris nocet”, ne more temeljiti na nepoznavanju prava, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Presoja dobre vere je naterialnopravno vprašanje, ki temelji na dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, pa je mogoče razbrati, da se je tožnik vseskozi, od sklenitve menjalne predpogodbe zavedal ali se je moral zavedati (ni bil v opravičljivi zmoti), da prenos lastninske pravice ni popoln in da še ni postal lastnik nepremičnin, saj je sama stranka navajala, da zemljiškoknjižnega stanja, tudi po letu 1998 ni mogel urediti. Ker tako eden od pogojev (dobroverna lastniška posest), za priposestvovanje ni bil izpolnjen, je že to zadoščalo za zavrnitev tožbenega zahtevka in je zato pritožba tožeče stranke neutemeljena. (1) Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 16 obrazložitve, da ni izkazana dobrovernost posestnika in zato spornih nepremičnin ni mogla dobiti s priposestvovanjem na podlagi ZTLR, v zvezi z ZLPP in ne na podlagi SPZ.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo in sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom165 ZPP).

-----

Op. št. (1): Sodba VS RS II Ips 359/2010, Sodba VS RS II Ips 426/2011, Sodba VSL I Cp 1782/2009.