UPRS sodba I U 1431/2013

Tožba se zavrne.

Vmesni ugotovitveni zahtevek, ki se glasi: ''Ugotovi se, da je toženka z vodenjem postopka in z odločanjem v sestavi dveh članov toženke v zadevi 06210-699/2012-22 o osnutku ugotovitev v konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013, tožniku kršila pravice iz 22., 23. in 25. člena ustave'', se zavrže.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je na Upravno sodišče RS v Ljubljani 15. 3. 2013 vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi toženka posega v človekove pravice tožnika in krši 22., 23. in 25. člen Ustave RS, ko od 26. 6. 2012 naprej izvaja in je že končala dokazni postopek s tem, ko je po podatkih iz Osnutka ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 pridobila listine treh državnih organov in te listine ocenila, ne da bi tožniku dala možnost, da se izreče o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev (prvi odstavek 9. člena ZUP v zvezi z 22. členom Ustave RS). Toženka je na seji 24. 1. 2013 v sestavi samo dveh članov Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju KPK) (ker se je predsednik KPK izločil) odločila soglasno, da sprejme osnutek ugotovitev (prvi odstavek 52. člena Poslovnika Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Poslovnik), vendar zopet ni dala tožniku možnosti, da se izreče o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Osnutek ugotovitev ima namreč obliko odločitve in je tudi po vsebini odločitev, ker to izhaja iz zadnjega stavka osnutka, pred tem pa toženka zavzame stališče, ''da so izpolnjeni vsi znaki korupcije, kot jo opredeljuje ZIntPK''. Tudi struktura osnutka kaže, da gre dejansko za končanje dokaznega postopka, saj je osnutek razdeljen na del, kjer obravnava dejansko stanje, na del, kjer obravnava relevantno pravo in na del, ki vsebuje mnenje. Za ta dejanja (ki trajajo od 26. 6. 2012, kot že navedeno) je tožnik izvedel 6. 3. 2013, ko je prejel osnutek ugotovitev z dopisom z dne 4. 3. 2013. Tožba je tako pravočasna. Tudi iz dopisa z dne 4. 3. 2013 izhaja, da je KPK '' že izvedla postopek o sumu korupcije, ki ga vodi pod spisovno številko ...''. V tem dopisu je tudi navedeno, da bo tožnikov odgovor kot informacija javnega značaja, kar pomeni, da KPK stoji na stališču, da tožnikov odgovor na osnutek ugotovitev ne bo imel nobene dokazne vrednosti v upravnem postopku (7. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ). V odgovoru na osnutek je tožnik podal konkretne pripombe, pravno interpretacijo in razlago zakona, podal je tudi številne dokazne predloge. Opozoril je tudi, da stališče Upravnega sodišča v sodbi, I U 912/2012 z dne 11. 12. 2012, kjer je šlo neposredno za presojo zakonitosti akta vlade o razveljavitvi odločbe o imenovanju direktorja VDT in zgolj posredno za obravnavanje pravilnosti razlage določb v postopku imenovanja direktorja VDT, da so predmetne določbe ZDT-1 jasne in da odločba vlade o razveljavitvi odločbe o imenovanju direktorja VDT ni nezakonita, ne more zadoščati za ugotovitev obstoja korupcije pri izdaji akta o imenovanju, ker je šlo za novo in prvo interpretacijo teh določb s strani sodišča. Vse strokovne službe Ministrstva za pravosodje, vključno s sestavljavci zakona so imeli drugačno prepričanje o namenu in pomenu teh določb. Drugačno interpretacijo je podalo tudi Ustavno sodišče v odločbi, U-I-42/12-125 z dne 7. 2. 2013. Če bi bila ugotovitev Upravnega sodišča v zadevi, v kateri se prvič odloča o interpretaciji določenega zakona, da sta minister in generalni državni tožilec v postopku imenovanja napačno razlagala zakon, zadostna dokazna podlaga za ugotovitev korupcije, potem bi to (absurdno) odprlo postopek ugotavljanja korupcije v primerih, ko npr. višje sodišče ugotovi, da je nižje sodišče zmotno uporabilo materialno pravo ali procesne določbe. Za razjasnitev dejanskega stanja bi bilo zato nujno, da KPK zasliši določene priče z ministrstva. V odgovoru je tožnik podal tudi procesne zahtevke z zaprosilom, da ga KPK obvesti o prejemu pripomb. Toženka tožnika ni obvestila o ničemer, kar pomeni, da ne namerava upoštevati standardov enakega varstva pravic s pravico do izjave stranke v postopku. Zato je tožnik prisiljen vložiti tožbo. Zadeva je namreč tik pred objavo na spletni strani ali na tiskovni konferenci, čeprav mora po Poslovniku komisija odgovor obravnavati na seji. Tožnik je tudi navedel, da bi morala toženka po tretjem odstavku 147. člena ZUP prekiniti postopek. Naslovno sodišče je namreč v zadevi, I U 706/2011 z dne 12. 9. 2012, vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) glede odločanja v okrnjeni sestavi samo dveh članov komisije. Komisija bi tako morala v tej zadevi prekiniti postopek. Te kršitve pravic po 22. členu Ustave imajo za posledico tudi poseg in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) in pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave). V zadevi se ti dve pravici prekrivata (tako tudi naslovno sodišče v zadevi, I U 192/2013 z dne 6. 2. 2013). Opisano napačno vodenje dokaznega postopka in odločanja namreč vodi do situacije, ko stranka ne more uveljavljati učinkovite tožbe v upravnem sporu na odpravo akta o ugotovitvi koruptivnega ravnanja zaradi njegove nezakonitosti, saj šele v upravnem sporu prvič dobi možnost, da se upoštevajo argumenti osebe, ki je obravnavana, čeprav Upravno sodišče nima pristojnosti za ugotavljanje koruptivnih dejanj.

Poseg v danem primeru tudi ni v skladu z načelom sorazmernosti, saj tak poseg ni predpisan v ZIntPK. Nikjer namreč ni določeno, da je obravnavana oseba izključena iz dokaznega postopka do prejema osnutka ugotovitev, pa tudi ne do objave ugotovitev, kar pa tudi ne pomeni vključitve v dokazni postopek, saj zgolj objava odgovora obravnavane osebe na spletni strani ne more pomeniti, da je oseba sodelovala v dokaznem postopku. ZIntPK ne izključuje uporabe 9. člena ZUP pred objavo ugotovitev. Ker poseg ni predpisan z zakonom, ni sorazmeren. Poseg tudi ni primeren, da bi bilo z njim mogoče doseči legitimen cilj, kajti legitimen cilj v zadevah, kjer je ključno vprašanje, kako je mogoče razlagati pravo, ne more biti objava koruptivnega ravnanja visokih funkcionarjev, ampak je legitimen cilj objava koruptivnega ali nekoruptivnega ravnanja v zvezi z uporabo prava na podlagi zakonito vodenega postopka. Poseg tudi ni nujen, saj je mogoče legitimen cilj doseči z zakonito vodenim postopkom, ki vključuje aktivno sodelovanje obravnavane osebe. Za primerjavo je opozoril na sodbo Upravnega sodišča, ko je bil z aktom Državnega zbora razrešen član državne agencije in je sodišče z ugotovitveno sodbo odločilo, da je bil akt razrešitve nezakonit in je pomenil kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave med drugim tudi zaradi tega, ker Državni zbor navedb razrešene osebe ni vzel na znanje, ni pretehtal njihove relevantnosti in dopustnosti in se do navedb, ki so odločilnega pomena, ni opredelil (sodba, I U 1269/2012 z dne 14. 2. 2013). Tožnik je tudi navedel, da tožbo vlaga pred objavo ugotovitev zaradi stališča naslovnega sodišča v zadevah, I U 192/2013 z dne 6. 2. 2013, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, I Up 58/2013 z dne 27. 2. 2013. Vrhovno sodišče je v tem sklepu namreč navedlo, da so ustavne pravice, ki naj bi bile po tožnikovem zatrjevanju kršene, procesne ustavne pravice (zlasti iz 22., 23. in 25. člena) in neposreden poseg v pravice (zaradi dejstva, da je Zaključno poročilo že objavljeno) ne traja več, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz teh stališč torej izhaja, da tožnik procesnih ustavnih pravic ne more več varovati v sodnem postopku v upravnem sporu po tem, ko so ugotovitve objavljene na spletni strani. To pa pomeni, da po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) stranka lahko vloži zahtevo za začasno odredbo samo pred objavo ugotovitev na spletni strani, če so seveda izkazane okoliščine dejanj oziroma opustitev, ki pomenijo kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Način, kako je toženka ta postopek vodila, pa očitno ne ustreza zahtevam in standardom, ko gre za postopke v zvezi z obtožbami in kritikami zaradi korupcije, ki jih je vzpostavilo Evropsko sodišče za človekove pravice (npr.: odločitev Zollman proti Združenemu kraljestvu, Ismoilov proti Rusiji, Guja proti Moldaviji, Kasabova proti Bolgariji, idr.). Za vložitev tožbe pred objavo ugotovitev je razlog tudi v tem, da je temeljni princip varstva človekovih pravic v primeru njihovih kršitev ''restitutio in integrum''. To se neposredno odraža v prvem odstavku 66. člena ZUS-1. Gre tudi za ustaljeno sodno prakso ESČP. Na tem konceptu sodnega varstva temelji tudi ZUS-1, ki obsega varstva ne omejuje samo na ugotovitve kršitev, ampak ga razširja na prepoved nadaljevanja dejanja, ukrepe za vzpostavitev zakonitega stanja, povrnitev škode, vrnitev vzetih stvari, predvidena pa je tudi možnost, da sodišče odloči, kar je treba, da se poseg v človekove pravice odpravi in vzpostavi zakonito stanje. Tako je v tem primeru učinkovito sodno varstvo zagotovljeno le pod pogojem ugotovitvene tožbe pred objavo ugotovitev. Tožnik je predlagal, da sodišče v skladu z drugim odstavkom 66. člena ZUS-1 tožbi ugodi tako, da se ugotovi, da je toženka z vodenjem postopka v zadevi št. 06210-699/2012-22 do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 tožniku kršila pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ker tožniku ni dala možnosti, da sodeluje v dokaznem postopku in mora te kršitve nemudoma odpraviti. Predlagal je tudi povrnitev stroškov postopka.

Če sodišče ne bo odločalo po drugem odstavku 66. člena ZUS-1, pa je tožnik predlagal, da sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1. Menil je namreč, da med tožnikom in toženko nedvomno obstaja sporno pravno razmerje, saj je toženka formalno uvedla postopek po ZIntPK, v katerem je obravnavana oseba med drugim tožnik, ta postopek pa toženka še vodi in gre za trajajoče pravno razmerje.

Izdajo začasne odredbe je tožnik utemeljeval s tem, da je postopek tik pred objavo ugotovitev na spletni strani oziroma na tiskovni konferenci KPK. Brez izdaje začasne odredbe bi nastala tožniku osebna škoda, ker je tožnik kot fizična oseba brez javnih funkcij aktivno angažiran kot pravni strokovnjak Evropskega centra za reševanje sporov (ECDR), v imenu katerega opravlja vrsto nalog, povezanih z zagotavljanjem strokovnosti, neodvisnosti in nepristranosti te institucije pri reševanju sodnih in izvensodnih sporov. Zavrnitev izdaje začasne odredbe bi prizadela tožnikovo prihodnje sodelovanje z ECDR in samo poslovanje ECDR. Ker je poslovno sodelovanje z ECDR odločilni finančni vir tožnikovega preživljanja, bi mu z okrnitvijo ali odpovedjo tega sodelovanja nastala težko popravljiva škoda v zvezi pravico do dela in socialne varnosti, pa tudi z njegovo pravico in dolžnostjo preživljanja otroka, ki se šola, B.B.. Zaradi očitka koruptivnega ravnanja tožnik tudi ne bo mogel prepričljivo pridobivati poslov v okviru registrirane zasebne dejavnosti C.C., pravno in poslovno svetovanje s.p., v okviru iskanja nadomestnih virov v primeru prenehanja sodelovanja z ECDR, kar bo trajneje ogrozilo tožnikovo socialno varnost. Tožnikovo poklicno delovanje je najtesneje povezano s strokovno in etično neoporečnostjo ter zagotavljanjem njunega videza. Ugotovitve toženke bodo imele v javnosti izjemen odmev zaradi funkcij, ki jih je tožnik v preteklosti opravljal (dolgoletni sodnik, predsednik sodišča, minister za pravosodje). Nobeno zatrjevanje nezakonite sestave senata in nezakonitega postopka pred KPK ne bo zmanjšalo dejansko nepopravljive škode. Nasprotnih strank ni, čeprav je obravnavana oseba v tej zadevi tudi sedanji generalni državni tožilec. V zvezi z javnim interesom pa je tožnik še opozoril na nevarnost pretirane vneme pri obravnavanju nepravilne uporabe prava v zadevah v zvezi s korupcijo, ki bi lahko vodila do absurdnega obtoževanja vseh, ki kdaj koli sodelujejo pri izdajanju upravnih ali sodnih odločb, kjer so možne različne interpretacije zakona. Brez dvoma je bolj v interesu javne koristi, da KPK po zakonitem dokaznem postopku zaključi delo, kot pa da s kršenjem zakona objavlja svoje ugotovitve v javnosti. Javni interes ne bo v ničemer prizadet, če se bo postopek podaljšal za toliko časa, da se dejansko stanje razjasni in da vpleteni dobijo možnost, da sodelujejo v dokaznem postopku. Tožnik je predlagal, da sodišče začasno, do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu, zadrži javno objavo ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja vrhovnega državnega tožilstva, v delu, v katerem se te ugotovitve nanašajo na tožnika. Če se sodišče ne bo odločilo za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti po tretjem odstavku 66. člena ZUS-1, je predlagal izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, z isto utemeljitvijo, kot navedeno.

Sodišče je v zadevi najprej s sklepom, I U 431/2013 z dne 22. 3. 2013, sklenilo, da se zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se zadrži javna objava ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva. Zoper citirani sklep je toženka vložila pritožbo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, I Up 132/2013 z dne 18. 4. 2013, pritožbi ugodilo, sklep, I U 431/2013 z dne 22. 3. 2013, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek s tam opredeljenimi napotili.

Pred ponovnim odločanjem je tožnik vložil pripravljalno vlogo 3. 5. 2013 in v njej še navedel, da se sicer strinja s stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je tožbo vložil na ugotovitev nezakonitosti dejanj in ne osnutka ugotovitev o konkretnem primeru v smislu, da ni izpodbijal samo osnutka ugotovitev, saj ga je izpodbijal kot eno izmed nezakonitih dejanj v sklopu vodenja postopka po ZIntPK, kar je razvidno iz razdelka A tožbe. Osnutek ugotovitev o konkretnem primeru ima po tožnikovem mnenju naravo posamičnega akta iz 4. člena ZUS-1. Menil je tudi, da je sodišče preizkusilo določene procesne predpostavke, pri čemer je presojalo tudi obstoj spornega pravnega razmerja med tem, kar tožnik uveljavlja, in vsebino začasne odredbe. Sama objava ugotovitev se lahko nanaša samo na preiskovalna dejanja, osnutek ugotovitev in izjasnitev tožnika o osnutku. Opozoril je tudi na drugačno stališče Vrhovnega sodišča RS glede uporabe ZUP v teh postopkih in posledično, ali je še potrebna izdaja začasne odredbe. Po njegovem mnenju je potreba po izdaji začasne odredbe še vedno izkazana, saj toženka odloča v senatu dveh članov komisije, ko bi morala v senatu treh, pri čemer ne upošteva odločbe Upravnega sodišča v zadevi, I U 706/2011 z dne 12. 9. 2012, tožnik do izdaje osnutka ugotovitev ni imel nobene možnosti, da predlaga izvedbo dokazov in da sodeluje pri njihovem izvajanju, toženka pa je po izvedenem dokaznem postopku sprejela osnutek ugotovitev, v katerem tožniku očita koruptivno ravnanje. Tudi če bo toženka tožniku sodelovanje v nadaljevanju omogočila, pa bo šlo le za formalno možnost udeležbe. Nezakonito sestavljen organ ne more voditi zakonitega postopka. Ni tudi jasno, kdaj oziroma na kakšen način se v postopku po ZIntPK uporablja ZUP. Razlaga, kot jo je podalo Vrhovno sodišče v sklepu, I Up 132/2013, bi pomenila, da toženka vodi dve vrsti postopka: inkvizitornega do izdaje osnutka ugotovitev in adversarni postopek po izdaji tega osnutka. Izjasnitev na osnutek ugotovitev po 13. členu ZIntPK ne pomeni, da je uporaba ZUP pred tem izključena. Menil je, da je treba sprejeti precedenčno odločitev o tem, ali se ZUP uporablja v celotnem postopku. Glede na to je tožnik sodišču podrejeno predlagal, da v primeru, da bo ocenilo, da pri odločanju ne bi moglo izločiti uporabe protiustavne razlage pravil dokaznega postopka, postopek odločanja na podlagi 156. člena Ustave prekine in zahteva oceno ustavnosti 13. člena ZIntPK zato, ker v nasprotju z 2. členom, drugim odstavkom 3. člena, 22. členom in 23. členom Ustave vprašanj dokaznega postopka v smislu minimalnih procesnih standardov pri ugotavljanju korupcije ne ureja na ustavno skladen način. Še podrejeno in v primeru, če bo sodišče menilo, da toženka ni bila dolžna prekiniti postopka po uradni dolžnosti po 147. členu ZUP, je predlagal, da sodišče prekine postopek odločanja in zahteva oceno ustavnosti ZIntPK zaradi ustavne praznine glede sestave KPK v primeru izločitve enega člana (obrazložitev zahteve za oceno ustavnosti v zadevi, I 706/2011). Od tega vprašanja je odvisna presoja zakonitosti celotnega postopka. Če pa sodišče postopka (tudi) ne bo prekinilo iz tega razloga, pa je s to vlogo na podlagi 186. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) spremenil tožbo zaradi nezakonitih dejanj toženke tako, da je postavil še vmesni ugotovitveni zahtevek. Predhodno vprašanje za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je po mnenju tožnika, ali je toženka odločala o zakoniti sestavi, od tega vprašanja pa je odvisno, ali je toženka vodila nezakonit postopek od izdaje osnutka ugotovitev. Zato je predlagal, da sodišče odloči o vmesnem ugotovitvenem zahtevku: ''Ugotovi se, da je toženka z vodenjem postopka in z odločanjem v sestavi dveh članov toženke v zadevi št. 06210-699/2012-22 o osnutku ugotovitev v konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 kršila tožniku pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS''. Tožnik je tudi spremenil predlog za izdajo začasne odredbe in sicer tako, da za besedo ''tožilstva'' sledi pika in se črta besedilo ''v delu, v katerem se te ugotovitve nanašajo na tožnika''. Predlagal je tudi, da sodišče po drugem in tretjem odstavku 19. člena ZUS-1 o postopku obvesti generalnega državnega tožilca dr. D.D., glede na to, da se ugotovitve v osnutku med tožnikom in njim prepletajo ter se očitno sprejemajo enotno, dr. D.D. pa je podal vlogo v postopku v v fazi pritožbe zoper izdano začasno odredbo.

Toženka je v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika še navedla, da mora biti sodišče prve stopnje glede na odločitev Vrhovnega sodišča RS pozorno na (ne)izpolnitev procesnih predpostavk. Ponovno je poudarila, da o načinu zaključka postopka še ni odločila, ne ve, kakšno odločitev bo sprejela in s kakšno vsebino. V zvezi z očitki tožnika glede neupoštevanja zahteve za ocene ustavnosti v zadevi I U 706/2011 pa je dodala, da je le Ustavno sodišče RS tisto, ki ugotavlja, ali je določen predpis neustaven oziroma nezakonit. V zvezi z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom pa se je sklicevala na del odgovora na zahtevo za oceno ustavnosti v zadevi I U 706/2011, ki ga je tudi povzela, tožnik pa tudi ni izkazal, da bi bilo zgolj zaradi dejstva, da sta o osnutku ugotovitev odločala le dva člana komisije, poseženo v njegove pravice. Toženka tudi nasprotju spremembi zahteve tožnika za izdajo začasne odredbe, saj tožnik s tem ne more sanirati nepravilnosti, ki jo je zagrešilo sodišče. Ne glede na to pa toženka še vedno meni, da niso izpolnjeni ne procesni in ne vsebinski pogoji za izdajo začasne odredbe. Ugovarjala je tudi pozivu sodišča tretji osebi za vstop v postopek. Predlagala je zavrženje oziroma podredno zavrnitev tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe.

V skladu z napotili Vrhovnega sodišča RS v sklepu, I Up 132/2013 z dne 18. 4. 2013, je sodišče ponovno odločalo o zadevi in je s sklepom, I U 431/2013, tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo. Menilo je namreč, da tožnik ne izkazuje pravovarstvenega interesa za tožbo in posledično za začasno odredbo. Zoper to odločitev je tožnik vložil pritožbo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, I Up 223/2013 z dne 5. 9. 2013, njegovi pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo naslovnemu sodišču, da opravi nov postopek. V obrazložitvi je navedlo, da je zaključek sodišča prve stopnje, da si tožnik s tožbo ne more izboljšati pravnega položaja, napačen. Pravni interes na vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi ugotovitve kršitve ustavnih pravic po 4. členu ZUS-1 namreč ni enak pravnemu interesu tožnika v postopku, ki ga vodi toženka, oziroma pravnega interesa za vložitev tožbe v upravnem sporu na ugotovitev kršitve ustavnih pravic ni mogoče pogojevati z obstojem pravnega interesa oziroma izboljšanjem tožnikovega pravnega položaja v postopku, ki ga vodi toženka. Za pravni interes v tem sporu ni odločilno, kako bi to vplivalo na postopek, ki ga vodi toženka. Pri odločanju se je treba omejiti na konkretne ustavne pravice, katerih kršitev se uveljavlja, kakšna sta njihova vsebina in obseg ter ali so bile v postopku upoštevane oziroma so bile kršene. Vrhovno sodišče je še navedlo, da se strinja tudi s pritožbeno navedbo, da o vmesnem ugotovitvenem zahtevku sodišče prve stopnje ni odločilo, saj njegovo stališče o tem v obrazložitvi sklepa, da gre za dopolnitev tožbe, ni odločitev o zahtevku.

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek tožnika glasi: ''Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je toženka z vodenjem postopka v zadevi št. 06210-699/2012-22 do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 tožniku kršila pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave, ker tožniku ni dala možnosti, da sodeluje v dokaznem postopku in mora te kršitve nemudoma odpraviti''.

Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V primerih, ko tožnik uveljavlja poseg v ustavno pravico z dejanjem, redni upravni spor po ZUS-1 ni možen, za ugotovitev nezakonitosti dejanj, s katerimi se posega v zgoraj navedene ustavne pravice tožnika, v postopku do izdaje osnutka ugotovitev o konkretnem primeru, pa drugo sodno varstvo glede na določbe ZIntPK (tudi) ni predvideno.

Tožba je tudi pravočasna, saj je bil tožnik z vročitvijo osnutka ugotovitev z dne 24. 1. 2013, ki ga je prejel skupaj z dopisom toženke z dne 4. 3. 2013, dne 6. 3. 2013 šele seznanjen z dejanji, za katera uveljavlja, da je bilo z njimi poseženo v njegove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS, tožbo pa je vložil 14. 3. 2013 (torej znotraj roka 30 dni po 28. členu ZUS-1). Kot je navedlo Vrhovno sodišče v svojem sklepu, I Up 223/2013 z dne 5. 9. 2013, pa je podan tudi pravovarstveni interes tožnika v tem upravnem sporu. Sodišče zato v nadaljevanju presoja konkretne ustavne pravice, katerih kršitev se uveljavlja, kakšna sta njihova vsebina in obseg ter ali so bile v postopku upoštevane oziroma ali so bile kršene.

V pravico iz 22. člena Ustave RS (vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih) naj bi bilo tožniku poseženo s tem: - da toženka po prejemu prijave od 26. 6. 2012 naprej izvaja in je že končala dokazni postopek s tem, ko je po podatkih osnutka ugotovitev o konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja VDT z dne 24. 1. 2013 pridobila listine treh državnih organov (ki so našteti v tožbi) in jih v dokaznem smislu ocenila, ne da bi ob tem tožniku dala možnost, da se izreče o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za zakonito, končno odločitev, - da je toženka na seji 24. 1. 2013 v sestavi samo dveh članov komisije odločila soglasno, da sprejme osnutek ugotovitev, vendar zopet ni dala tožniku možnosti, da se izreče o ključnih dejstvih in okoliščinah, pomembnih za zakonito, končno odločitev, pri čemer ima osnutek ugotovitev obliko odločitve in je tudi po vsebini odločitev zaradi končanja dokaznega postopka ter je sestavljen iz dela obravnave dejanskega stanja, dela obravnave materialnega prava in dela, ki vsebuje mnenje o konkretnem primeru, vse brez možnosti udeležbe oziroma onemogočanja udeležbe v dokaznem postopku oziroma opustitve pritegnitve tožnika v dokazni postopek, in – ker je toženka odločala zgolj v sestavi dveh članov, bi pa morala zaradi prekinitve postopka v zadevi I U 706/2011 prekiniti postopek do (morebitne – op.sod.) ugotovitve Ustavnega sodišča RS o (ne)skladnosti z ustavo pri odločanju v okrnjeni sestavi.

Položaj toženke je opredeljen v 5. členu ZIntPK, ki določa, da je komisija za preprečevanje korupcije samostojen in neodvisen državni organ, ki z namenom krepitve učinkovitega delovanja pravne države in preprečevanja njenega ogrožanja s koruptivnimi dejanji v okviru in na podlagi zakonov samostojno izvršuje pristojnosti in opravlja naloge, določene v tem in v drugih zakonih. Komisija ima predsednika komisije in dva namestnika predsednika komisije, ki so funkcionarji (prvi odstavek 7. člena ZIntPK). Komisija deluje in odloča kot kolegijski organ, ki ga sestavljajo funkcionarji iz prvega odstavka 7. člena tega zakona; zadeve obravnava na sejah, kjer sprejema mnenja, stališča in druge odločitve, ki morajo biti sprejete vsaj z dvema glasovoma (prvi odstavek 11. člena ZIntPK). Komisija svoje poslovanje uredi s poslovnikom in drugimi splošnimi akti; poslovnik se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije (drugi odstavek 11. člena ZIntPK). Pristojnost komisije ob sumu korupcije ali drugih kršitev (za kar v obravnavanem primeru gre) obravnava 13. člen ZIntPK. Ta določa, da lahko komisija na lastno pobudo, na podlagi prijave pravne ali fizične osebe ali na zahtevo iz drugega odstavka tega člena uvede postopek zaradi suma korupcije, kršitve predpisov o nasprotju interesov, omejitvi poslovanja ali o lobiranju ali zaradi ocene in odprave posamičnih ali sistemskih korupcijskih tveganj ali kršitev etike in integritete javnega sektorja (prvi odstavek). V drugem odstavku so opredeljeni še ostali upravičeni vlagatelji zahteve, v tretjem odstavku je določen prednostni način obravnave teh zadev, v četrtem odstavku pa sprejetje (in objava) akta o določitvi meril in postopek za določitev vrstnega reda obravnave prijav ter merila in način odločanja o prioritetni obravnavi posameznih zadev. V petem odstavku je nadalje določeno, da po končanem postopku komisija izda načelno mnenje ali ugotovitve o konkretnem primeru, ki ne pomenijo odločanja o kazenski, prekrškovni, odškodninski, disciplinski ali drugi odgovornosti pravne ali fizične osebe in nimajo oblike upravne odločbe, komisija pa lahko obdeluje osebne podatke posameznika, in sicer ime, priimek, funkcijo, položaj in zaposlitev. V šestem odstavku je določena vsebina (med drugim) ugotovitev o konkretnem primeru, ki tako vsebujejo zlasti opis dejanskega stanja, oceno ravnanja s pravnega vodika, z vidika krepitve integritete javnega sektorja ter z vidika korupcijskih tveganj in v primeru ugotovljenih nepravilnosti ali tveganj pojasnilo, kakšno bi bilo dolžno ravnanje. V primeru, kadar se ugotovitve komisije nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, komisija osnutek ugotovitev pred javno objavo pošlje tej osebi, ki se lahko v roku 7 delovnih dni izjasni o navedbah v ugotovitvah. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku ne izjasni, to ni ovira za izdajo ugotovitev komisije. Če komisija na podlagi mnenja pristojnega organa oceni, da obstaja verjetnost, da bi to ogrozilo interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, osnutka ugotovitev obravnavani osebi ne pošlje (sedmi odstavek). Komisija načelna mnenja in ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe predstavi javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način. Če bi javna objava ugotovitev komisije ogrozila interese predkazenskega, kazenskega ali drugega nadzornega ali sodnega postopka, se komisija o terminu in vsebini javne objave predhodno posvetuje s pristojnim organom (osmi odstavek). V prvem odstavku 15. člena ZIntPK pa je predpisana uporaba zakona, ki ureja splošni upravni postopek, v primerih, če s tem zakonom ni določeno drugače.

Kot že navedeno v točki 14 obrazložitve, je komisija z zakonom (drugi odstavek 11. člena ZIntPK) pristojna za sprejem in izdajo poslovnika. Poslovnik Komisije za preprečevanje korupcije ureja organizacijo in poslovanje komisije kot samostojnega in neodvisnega državnega organa in podrobneje določa postopke, s katerimi komisija uresničuje svoje zakonske naloge na področjih preprečevanja in omejevanja korupcije, nasprotja interesov, krepitve integritete in transparentnosti javnega sektorja ter pravne države (1. člen), kar Poslovnik uvršča med splošne akte, ki je bil sprejet zaradi izvedbe ZIntPK. V tretjem odstavku 7. člena Poslovnika je (med drugim) določeno, da je senat komisije sklepčen, če sta na seji senata komisije prisotna vsaj dva člana senata. Kadar senat komisije zaseda v polni sestavi, odločitve sprejema z večino glasov navzočih članov, v primeru, ko zaseda v sestavi dveh članov, odločitve sprejema soglasno. Sodišče ugotavlja, da je ureditev sestave komisije (kot kolegijskega organa) in načina sprejemanja njenih odločitev, kot izhaja iz citiranega tretjega odstavka 7. člena Poslovnika, skladna z ZUP, ki ga, kot je sodišče povzelo že v točki 14, toženka uporablja pri svojih postopkih. Po tretjem odstavku 207. člena ZUP sme kolegijski organ, kadar odloča o zadevi, odločati, če je navzočih več kot polovica njegovih članov, odločbo pa sprejme z večino glasov navzočih članov, če ni z zakonom, podzakonskim predpisom, odlokom samoupravne lokalne skupnosti, splošnih aktov, izdanim za izvrševanje javnih pooblastil ali na podlagi ustave ali zakona sprejetim poslovnikom določena posebna večina. Iz osnutka ugotovitev o konkretnem primeru, št. 06210-600/2012-15 z dne 24. 1. 2013, izhaja, da je komisija odločala v sestavi dveh članov (predsednik komisije se je iz odločanja namreč izločil) in odločitev sprejela soglasno, iz česar sledi, da so bila v obravnavanem primeru upoštevana v tej točki opredeljena pravila za veljavno odločanje toženke. Iz povedanega tako sledi, da tožniku pravica do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS na ta način ni bila kršena. Na drugačno presojo sodišča tudi ne more vplivati ugovor tožnika o pravnomočnem sklepu naslovnega sodišča, I U 706/2011 z dne 12. 9. 2012, o prekinitvi postopka zaradi ustavne presoje glede odločanja komisije v okrnjeni sestavi. Vložena zahteva za oceno ustavnosti določb določenega zakona (o kateri še ni odločeno) namreč ne predstavlja formalne ovire za uvedbo in vodenje postopka po (pred Ustavnim sodiščem izpodbijanih) določbah, ne glede na to pa je tudi toženka očitno (glede na uveden postopek) menila, da razlog za prekinitev postopka zaradi (v tej točki obrazložitve) opredeljene sestave kolegijskega organa in njegove odločitve kljub vloženi zahtevi za oceno ustavnosti spornih določb ZIntK ni podan.

Nadalje Poslovnik v svojem 52. členu podrobneje ureja postopek iz 13. člena ZIntPK (pri čemer bo sodišče povzemalo določbe v obsegu, kot se nanašajo na osnutek ugotovitev o konkretnem primeru). V 52. členu (naslovljenem ''sprejem osnutka odločitve in pravica do predhodne izjasnitve glede ugotovitev'') je tako uvodoma določeno, da se ugotovitve, če se nanašajo na določeno ali določljivo fizično ali pravno osebo, po sprejemu osnutka na seji, pošlje osebi ali organu v predhodno izjasnitev in mnenje (prvi odstavek). Oseba, ki ji je bil osnutek poslan, lahko v roku sedmih delovnih dni komisiji posreduje svoje stališče, argumente in navedbe v povezavi z dejanskimi in pravnimi vidiki osnutka ugotovitev; na utemeljeno prošnjo osebe lahko predsednik rok podaljša za nadaljnjih sedem delovnih dni. Če se obravnavana oseba do navedb v osnutku v predpisanem ali podaljšanem roku ne izjasni, to ni ovira za sprejem in javno objavo končne odločitve. Osnutek se obravnavani osebi posreduje in vroča v izjasnitev osebno preko organa ali organizacije, kjer je zaposlena oziroma opravlja funkcijo, razen v tam navedenih primerih (tretji odstavek). Odgovor osebe, ki ji je bil poslan osnutek ugotovitev, po proučitvi nosilca zadeve obravnava senat komisije na seji. Po oceni navedb v odgovoru lahko senat komisije odloči: - da se postopek obravnave zadeve zaključi in osnutek sprejme brez sprememb, - da se sprejme drugačna odločitev, kot je bila v osnutku ugotovitev, - da se zadevo vrne nazaj v obravnavo in izvede nadaljnje ukrepe za razjasnitev primera, - da se osebo, ki je poslala odgovor, povabi na sejo senata z namenom razjasnitve dodatnih okoliščin (četrti odstavek). Končna odločitev se objavi na spletnih straneh komisije ali na tiskovni konferenci, skupaj z vsebino pisnega odgovora osebe, razen če ta objavi odgovora ali njegovega dela izrecno vnaprej nasprotuje. V objavljenih odločitvah se lahko obdelujejo osebni (tam opredeljeni) podatki funkcionarjev, uradnikov na položaju in poslovodnih oseb, kot jih opredeljuje ZIntK (peti odstavek). V nadaljevanju tega člena Poslovnika je nato še opredeljeno morebitno nadaljevanje postopka v tam določenih primerih. Kot izhaja iz tožbenega zahtevka tožnika, povzetega v točki 10 obrazložitve tega akta, tožnik uveljavlja poseg v njegove ustavne pravice zaradi nemožnosti sodelovanja v postopku pred izdajo in (posledično) vročitvijo osnutka ugotovitev o konkretnem primeru z dne 24. 1. 2013 tožniku. Med strankama ni sporno, da je tožnik osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, št. 06210-699/2012-22 z dne 24. 1. 2013, prejel 6. 3. 2013, z dopisom toženke z dne 4. 3. 2013, ki je bil priložen osnutku, pa je bil tudi seznanjen z možnostjo, da se v roku 7 delovnih dni izjasni o navedbah v priloženem osnutku ugotovitev o konkretnem primeru. Iz povzetih dejstev tako sledi, da so bile v dosedaj izpeljanem postopku spoštovane vse v ZIntPK in Poslovniku postopkovne določbe, ki obenem po presoji sodišča pomenijo izpeljavo (med drugim) načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Ustavna pravica iz 22. člena Ustave RS kot ustavna pravica procesnega značaja namreč zagotavlja posamezniku enakopravno obravnavo vseh strank v podobnih ali enakih primerih in enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, zato v obravnavanem postopku ugotovitev, da je tožnik osnutek ugotovitev prejel, se seznanil z njegovo vsebino in se imel možnost o njem izjasniti (to možnost pa je tudi – kot sam navaja v tožbi – izkoristil), po presoji sodišča pomeni, da do očitanih kršitev iz 22. člena Ustave RS ni prišlo. Tožnik se je namreč lahko v svojem odgovoru na osnutek ugotovitev izjavil o vseh listinah, ki jih je toženka pridobila v dosedanjem postopku, kakor tudi o vseh ostalih dejstvih in okoliščinah (kot tudi o pravnih vidikih obravnavane zadeve), ki tvorijo osnutek ugotovitev, ki jih je toženka sprejela na seji 24. 1. 2013, podal dokazne predloge, ipd.. Ker pa je bilo na tak način (torej z možnostjo odgovora oziroma podaje izjave na osnutek ugotovitev o konkretnem primeru obravnavane osebe pred sprejetjem končnih ugotovitev o konkretnem primeru in njihovo objavo, kar ZIntK predpisuje) po presoji sodišča zadoščeno načelu zaslišanja stranke po 9. členu ZUP, nesorazmernosti posega v njegove pravice zaradi izključitve obravnavane osebe iz dokaznega postopka do prejema osnutka ugotovitev tožnik tudi ni izkazal. Sodišče pa se tudi ne strinja, da gre za končno odločitev glede na obliko ter sestavo osnutka ugotovitev, saj tudi to ne drži. Osnutek ugotovitev bo toženka glede na zgoraj citirani četrti odstavek 52. člena Poslovnika v nadaljevanju še obravnavala, skupaj z navedbami v odgovoru tožnika (ob uporabi ZUP glede na prvi odstavek 15. člena ZIntPK) in ob upoštevanju ocene navedb odgovora tudi ustrezno postopala, (šele) po končanem postopku pa bo ugotovitve o konkretnem primeru skupaj z odgovorom obravnavane osebe, tj. v tem primeru tožnika, predstavila javnosti z objavo na svoji spletni strani in na drug primeren način (osmi odstavek 13. člena ZIntPK).

Tožnik je hkrati (glede na zatrjevano opisano napačno vodenje dokaznega postopka in odločanja) tudi uveljavljal poseg in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) in učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave). Po 25. členu Ustave je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ker ima tožnik varstvo zagotovljeno v upravnem sporu (sodišče namreč njegovo tožbo meritorno obravnava), pomeni, da je njegov tožbeni očitek o kršitvi pravice iz 25. člena Ustave neutemeljen. Sodišče pa tožniku iz enakega razloga tudi ne pritrjuje, da mu je bilo poseženo v pravico iz 23. člena Ustave (vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu pred nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče), saj je možnost vložitve upravnega spora pred naslovnim sodiščem tožnik izkoristil in spor sprožil. Kot pa je sodišče že navedlo v točki 16 te obrazložitve, pa je tožnik imel možnost izjave na osnutek ugotovitev o konkretnem primeru (ki jo je tudi izkoristil in nanj odgovoril), kar pomeni, da ne drži, da ima tožnik šele v tem upravnem sporu možnost upoštevanja njegovih argumentov na posredovani osnutek ugotovitev o konkretnem primeru, zaradi česar tudi iz tega razloga kršitev pravice iz 23. člena Ustave RS ni podana.

Sodišče je zato glede na povedano zaključilo, da tožnik zatrjevanih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine ni izkazal. Zato je njegovo tožbo na podlagi 66. člena ZUS-1, ob smiselni uporabi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče tudi ni sledilo predlogu tožnika o prekinitvi postopka odločanja o tožbi in pričetku postopka pred Ustavnim sodiščem zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti 13. člena ZIntPK. Če sodišče pri odločanju samo meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek obligatorno prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS kot kvalificirani predlagatelj na podlagi 156. člena Ustave, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, ker sodišče – glede na zgoraj povedano – za to ne vidi razlogov.

Sodišče še dodaja, da ni sledilo predlogu tožnika, da o postopku na podlagi 19. člena ZUS-1 obvesti dr. D.D., saj (ob upoštevanju narave spora) pogoji iz drugega oziroma tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 za vstop dr. D.D. v postopek niso izpolnjeni.

K II. točki izreka:

Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo 3. 5. 2013, tudi predlagal, da sodišče odloči o vmesnem ugotovitvenem zahtevku tako, da ugotovi, da je toženka z vodenjem postopka in z odločanjem v sestavi dveh članov toženke v zadevi št. 06210-699/2012-22 o osnutku ugotovitev v konkretnem primeru – imenovanje A.A. za generalnega direktorja Vrhovnega državnega tožilstva z dne 24. 1. 2013 kršila tožniku pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Pri tem se je skliceval na v 186. členu ZPP dopustno spremembo tožbe. Po 186. členu ZPP (ta zakon se v upravnem sporu uporablja primerno za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1 – prvi odstavek 22. člena ZUS-1) privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena tega zakona. Po tretjem odstavku 181. člena ZPP pa lahko tožeča stranka, če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka. Namen ureditve t.i. vmesnega ugotovitvenega zahtevka je torej strankam omogočiti, da dosežejo, da sodišče tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja (o katerem mora sodišče nedvomno najprej odločiti, da lahko odloči o glavni stvari) odloči v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti. Če tožnik postavi vmesni ugotovitveni zahtevek in s tem zahteva, da sodišče odloči tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja (oziroma pravice), obstoj tega razmerja ne pomeni več le predhodnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o zahtevku, ampak preraste v neposredno vsebino enega izmed zahtevkov v tožbi. Pogoj za dopustnost vmesnega ugotovitvenega zahtevka je prejudicialnost, saj je z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom dopustno zahtevati le ugotovitev (ne)obstoja tistega pravnega razmerja (ali pravice), od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku (komentar Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, avtorjev Ude, Betetto, Galič, idr., str. 159 in nad.). Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje obstoja t.i. prejudicialnega pravnega razmerja oziroma pravice, od katerega bi bila odvisna odločitev o glavni stvari, to je o ugotovitvi nezakonitosti posega toženke v tožnikove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS zaradi nemožnosti sodelovanja v dokaznem postopku (z v tožbi in tem aktu podrobneje opredeljenimi dejanji), saj morebitna ugotovitev nezakonite sestave senata toženke (ter posledično nezakonito vodenje in odločanje v postopku) (o kateri se je sodišče sicer že opredelilo v točki 15 tega akta in presodilo, da je bila sestava skladna z ZIntPK ter ZUP) ne predstavlja temelja za odločitev o ugotovitvi nezakonitosti posega v tožnikove uveljavljane ustavne pravice zaradi nemožnosti sodelovanja v dokaznem postopku pred izdajo in vročitvijo osnutka ugotovitev o konkretnem primeru. Po presoji sodišča gre namreč za nov zahtevek (tj. zahtevek na ugotovitev nezakonitosti posega v njegove ustavne pravice zaradi vodenja postopka in odločanja toženke v nezakoniti sestavi), s katerim tožnik razširja svojo tožbo. Ker pa je bil tožnik – kot je sodišče zapisalo že v točki 16 obrazložitve - z vročitvijo osnutka ugotovitev z dne 24. 1. 2013, ki ga je prejel skupaj z dopisom toženke z dne 4. 3. 2013, dne 6. 3. 2013 seznanjen tudi (poleg z dejanji, opredeljenimi v točki 13 obrazložitve te sodbe in sklepa) s sestavo komisije, kateri je ugovarjal tudi v svojem odgovoru na osnutek, to pomeni, da ta zahtevek uveljavlja prepozno glede na 28. člen ZUS-1. Sodišče je zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 vmesni ugotovitveni zahtevek tožnika zavrglo.

K III. točki izreka:

Tožnik je tudi vložil začasno odredbo, ki jo je utemeljeval s tem, da je postopek tik pred objavo ugotovitev na spletni strani oziroma na tiskovni konferenci KPK, z objavo ugotovitev pa bi nastala tožniku osebna škoda kot pravnemu strokovnjaku Evropskega centra za reševanje sporov (ECDR), posledično pa tudi težko popravljiva materialna škoda (kar podrobneje obrazloži). Ker – kot je sodišče navedlo že v točki 16 obrazložitve tega akta – obravnavani postopek ni v fazi ''tik pred objavo ugotovitev na spletni strani ali tiskovni konferenci'', tožnik pa na to postopkovno fazo veže svoje trditve o škodi, sodišče ugotavlja, da zatrjevana škoda ni izkazana, zaradi česar je sodišče zavrnilo tudi zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe (smiselno 66. in 32. člen ZUS-1).

K IV. točki izreka:

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.