UPRS sodba in sklep U 2114/2005

1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

S prvostopenjsko odločbo je Tržni inšpektorat RS na podlagi določila 28. člena Zakona o varstvu konkurence (ZVK, Uradni list RS, št. 18/93) med drugim odločil, da se tožeči stranki začasno prepoveduje prodaja ročnega orodja proizvajalca A.A.A., in sicer ročno orodje navedeno v katalogu programa električnega orodja. V obrazložitvi prvostopenjske odločbe upravni organ pravi, da je dejanje nelojalne konkurence oznanila gospodarska družba B.B.B. d.o.o., v obliki pisne prijave na tržni inšpektorat. Po opisu postopka in izvedbi dokaznih sredstev prvostopenjski organ utemeljuje, zakaj meni, da je podano dejanje nelojalne konkurence iz 13. člena ZVK, na koncu pa se opira na določilo 28. člena ZVK. V zvezi s tem prvostopenjski organ navaja, da je v predmetni zadevi tržni inšpektor dne 28. 12. 2004 podal pri Sodniku za prekrške predlog za uvedbo postopka za kaznovanje prekrška zoper tožečo stranko, poleg tega pa je na Okrožno sodišče v A., Oddelek za gospodarsko sodstvo, vložena tožba zaradi nelojalne konkurence (opr. št. ... z dne 21. 4. 2005).

V pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo tožeča stranka utemeljuje, da ima pravico uporabljati orodje pod omenjeno blagovno znamko in da niso podane okoliščine nelojalne konkurence.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke in ugotovila, da stroškov ni bilo. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je prvostopenjski organ izdal odločbo, ker je bila neposredno pred tem podana tožba zaradi dejanja nelojalne konkurence, dne 28. 12. 2004 pa je bil podan tudi predlog za kaznovanje prekrška zaradi nelojalne konkurence. V nadaljevanju tožena stranka povzema dokazno oceno prvostopenjskega organa, da so izpolnjeni zakonski elementi za ugotovitev obstoja nelojalne konkurence, vendar pa temu dodaja, da je vprašanje podobnosti predmetnih ročnih orodij in upravičenosti do uporabe navedene blagovne znamke v pristojnosti Okrožnega sodišča v A., prvostopenjski organ pa je moral izdati odločbo o začasni prepovedi, ker je po določilu 28. člena ZVK dejanska podlaga za izdajo takšne odločbe vložena tožba na gospodarsko sodišče.

V tožbi z dne 26. 9. 2005 tožeča stranka pravi, da ima na podlagi določila 28. člena ZVK upravni organ pooblastilo za izdajo začasne prepovedi, pri ukrepanju pa mora v ravnanju tožeče stranke ugotoviti obstoj zakonskih elementov dejanja nelojalne konkurence (1. odstavek 13. člena ZVK). V nadaljevanju pa tožeča stranka utemeljuje, zakaj je izpodbijana odločba neobrazložena in da ne držijo ugotovitve tožene stranke o obstoju elementov dejanja nelojalne konkurence. V nadaljevanju s pomočjo sklepa Višjega sodišča v zadevi opr. št. št..., ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka družbe B.B.B. d.o.o. v primerljivi zadevi, argumentira, zakaj meni, da je tožbeni zahtevek družbe B.B.B. d.o.o. verjetno neutemeljen. Meni, da je izpodbijani ukrep pregrob poseg v pravico tožeče stranke. Predlaga, da sodišče izpodbijano določbo odpravi in naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka.

Dne 4. 5. 2006 je tožeča stranka na sodišče vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe. Po opisu tržnih razmerij glede prodaje določenega orodja med družbo B.B.B. d.o.o.. in tožečo stranko, tožeča stranka utemeljuje, da bi z uveljavitvijo prepovedi prodaje orodja nastala nepopravljiva škoda. Pravi, da ne gre le za izpad prihodka, ki je delno nastal že v letu 2005, zaradi širjenja govoric o prepovedi prodaje, ki so jo pri trgovcih širili predstavniki družbe B.B.B. d.o.o.. Gre tudi za to, da grosistična dejavnost tožeče stranke brez prodajnega programa ročnega orodja sploh ni mogoča, ker gre za vodilni program, na katerega se navezujejo ostali manjši programi. Temu dodaja, da ima v carinskem skladišču preko 100 milijonov SIT zalog predmetnega ročnega orodja. Z ustavitvijo te prodaje ne more preživeti, ker izpada prodaje električnega orodja ne more nadomestiti. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje tudi s tem, da sporno razmerje med obema omenjenima družbama glede ugotovitve obstoja nelojalne konkurence na rednem sodišču ne bo hitro rešeno, saj je tožbeni zahtevek družbe B.B.B. d.o.o. zoper tožečo stranko v tem upravnem sporu o ugotovitvi obstoja nelojalne konkurence zaradi prodaje električnega orodja z blagovno znamko ... vključen v pravdo op. št.... Okrožnega sodišča v A., v katero so vključeni tudi drugi zahtevki strank. Zaradi tega je utemeljeno pričakovati dalj časa trajajoče hude škodljive posledice prepovedi prodaje ročnega orodja tožeči stranki. Zahtevi prilaga tudi dopis tožeče stranke odvetniku A.A, v katerem je navedeno, da je tožeča stranka v letu 2004 ustvarila 25.215.894,00 SIT dohodka iz prodaje orodja, v letu 2005 pa 15.520.295,00 SIT, kar naj bi bilo posledica širjenja novic o prepovedi prodaje pri trgovcih. Iz tega dopisa izhaja, koliko dohodka bi ustvarili, če bi prodali orodje, ki je na zalogi v carinskem skladišču v Z. in da prodaja orodja pomeni 9 % vsega prihodka tožeče stranke, njen dejanski pomen pa je izredno pomemben za področje široko-potrošne prodaje zaradi navezave na ostale programe. V primeru prepovedi prodaje bi bilo treba iz poslovnih razlogov odpustiti okrog 20 redno zaposlenih in jim izplačati preko 40 milijonov odpravnin.

V zahtevku pa sodišču predlaga, da sodišče sprejme začasno odredbo, da se do pravnomočnosti sodbe v upravnem sporu opr. št. ... odloži izvrševanje odločbe Tržnega inšpektorata št. RS št. ... z dne 13. 6. 2005. Med drugim predlaga zaslišanje direktorja tožeče stranke in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe pojasnjuje in utemeljuje, da so podani zakonski znaki za dejanje nelojalne konkurence in da kršitve ZVK s strani tožeče stranke utegnejo povzročiti škodo prizadeti stranki. Meni, da je predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen in da tožnik tudi ni izkazal obstoj predpostavke za vložitev zahteve iz 1. odstavka 69. člena ZUS.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

ZVK (Uradni list RS, št. 18/93, 56/99-ZPOmk, 110/2002 - ZVPot-A) v VII. poglavju (varstvo konkurence), v določilu 1. odstavka 28. člena pravi, da organi tržne inšpekcije v skladu s svojimi pooblastili nadzirajo izvajanje določb tega zakona in izrekajo ukrepe v skladu z zakonom. V določilu 2. alineje 2. odstavka istega člena pa je določeno, da organ tržne inšpekcije mora v skladu s svojimi pooblastili na lastno pobudo ali na predlog tožeče stranke začasno prepovedati dejanja, za katera je vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja (13. člen). Besedilo zakonske določbe 2. alineje 2. odstavka 28. člena ZVK je takšno, da ga ni mogoče razlagati drugače, kot da organ tržne inšpekcije mora izdati ukrep začasne prepovedi dejanja, če je za to dejanje vložena tožba zaradi nelojalne konkurence ali ovadba zaradi tega dejanja, kar pomeni, da za izdajo tega ukrepa pristojni organ ni pristojen predhodno ugotavljati obstoj zakonskih elementov nelojalne konkurence. Bistveno je, da je tožba vložena zaradi dejanja, ki ga je pristojni organ začasno prepovedal in bistveno je, da je tožba ali ovadba vložena zaradi nelojalne konkurence. Ta dejstva je ugotovil že prvostopenjski organ in tudi tožena stranka, tožeča stranka pa tem dejstvom ne oporeka. Tudi po ustaljeni in enotni praksi Vrhovnega sodišča RS je materialno-pravna podlaga za izdajo začasne prepovedi dejanja nelojalne konkurence vložena tožba ali ovadba v zvezi z določilom 13. člena ZVK (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 222/99 z dne 17. 4. 2003, I Up 124/2000 z dne 5. 6. 2003, I Up 1121/2001 z dne 25. 9. 2003, I Up 603/2000 z dne 21. 4. 2004). Kar zadeva tožbeni ugovor, da izpodbijani ukrep pomeni pregrob poseg v pravico tožnika, sodišče ugotavlja, da je ta ugovor pavšalen, ker ga tožnik ne konkretizira. Kljub temu sodišče pripominja, da izpodbijana odločba sicer pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude (1. odstavek 74. člena Ustave RS - Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004), vendar pa določilo 2. odstavka 74. člena Ustave določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Določilo 3. odstavka 74. člena Ustave pa določa, da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence, kar pomeni, da je prepoved nelojalne konkurence že ustavodajalec določil kot tisto omejitev gospodarske dejavnosti, ki je v javnem interesu. Ker je ukrep, ki ga tožnik izpodbija, predpisan z zakonom, je bistveni kriterij v okviru presoje načela sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave), ki je relevanten za presojo v upravnem sporu, izpolnjen. Nadaljnja vprašanja v okviru načela sorazmernosti, ali je tak ukrep nujen oziroma ali bi bilo mogoče z milejšim ukrepom doseči enak namen in če obstaja sorazmerje v ožjem pomenu besede med posegom v pravico tožnika do svobodne gospodarske pobude in varstvom pravic drugih in javnega interesa iz 3. odstavka 74. člena Ustave, pa so po mnenju sodišča na predmetnem področju, do tolikšne mere vprašanje (ekonomske) primernosti, da sodišče v predmetni zadevi ni menilo, da so izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka po 156. členu Ustave.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena ZUS). Sodišče je sodbo izdalo brez zaslišanja stranke, ker je tožeča stranka v tožbi utemeljevala, da niso podani zakonski elementi za dejanje nelojalne konkurence, kar pa po ustaljeni in enotni sodni praksi v tovrstnih zadevah ni bistveno, glede ključnih pravno relevantnih dejstev, to je vložene tožbe in ovadbe pa tožeča stranka ni ugovarjala. Zato zaslišanje stranke ne bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Zavrnitev tožbe (in predloga za izdajo začasne odredbe) pa zajema tudi zavrnitev predloga za povrnitev stroškov postopka. Glede na odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 mora sodišče v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijane odločbe pri odločanju o stroških skladno z določilom 1. odstavka 16. člena ZUS uporabiti določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004). Ker tožeča stranka v upravnem sporu ni uspela (154. člen ZPP), zavrnitev tožbe (in predloga za izdajo začasne odredbe), zajema tudi zavrnitev stroškovnega zahtevka.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Predlog za izdajo začasne odredbe je neutemeljen.

Z zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka sodišču priložila tudi sklep tržnega inšpektorata z dne 6. 10. 2005, iz katerega izhaja, da je po izdaji izpodbijanega akta tožnik dne 27. 9. 2005 podal predlog za odlog izvršbe dokončnega akta z dne 13. 6. 2005, ki pa ga je organ, ki je pristojen za izvršbo, zavrnil. To pomeni, da je v predmetni zadevi izpolnjena procesna predpostavka iz določila 1. odstavka 69. člena ZUS za vsebinsko presojo zahteve za izdajo začasne odredbe. Sodišče verjame navedbam tožeče stranke v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da izpodbijani ukrep tožniku povzroča težko popravljivo škodo. Vendar bi morala biti za izdajo začasne odredbe podana še dva druga pogoja, ki bi ob tehtanju na eni strani škode za tožečo stranko s škodo za prizadeto stranko in javno korist na drugi strani, opravičevala izdajo začasne odredbe. To tehtanje pa po oceni sodišča v konkretnem primeru ne gre v prid varstva škode na strani tožeče stranke.

Drugi pogoj iz določila 2. odstavka 30. člena ZUS je namreč v tem, da zahtevana odložitev ne nasprotuje javni koristi, tretji pogoj pa, da ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Prizadeta stranka je v postavljenem roku odgovorila na zahtevo za izdajo začasne odredbe in je po oceni sodišča v tem postopku, ki se mora opraviti v 7 dneh, na enako prepričljiv način, kot je to storila tožeča stranka, opisala, da bi ji nadaljevanje prodaje predmetnega orodja povzročilo večjo nepopravljivo škodo. Tudi njena škoda je vezana na ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Izpodbijana odločitev pa je tudi v skladu z javnim interesom, kajti dejanje nelojalne konkurence je namreč že po Ustavi prepovedano. Glede na enako prepričljivost tožeče stranke in prizadete stranke se v tem tehtanju po 2. odstavku 30. člena ZUS izkaže kot odločilna javna korist, ki je opredeljena že v Ustavi. Zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe v drugi točki izreka s sklepom zavrnilo kot neutemeljeno (4. odstavek 69. člena ZUS). Zaradi kratkega zakonskega roka za odločanja v postopku o zahtevi za izdajo začasne odredbe, sodišče ne zaslišuje strank, kadar ni izvajanje dokazov nujno potrebno, ampak presoja utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi argumentacij, ki jih stranke predložijo v predlogu za izdajo začasne odredbe in morebitnem odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe.