VSM sodba I Cp 1241/2014

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka tako spremeni, da njen izrek v tem delu odslej glasi:
„I. Zavrne se tožbeni zahtevek tudi v delu, ki glasi:
„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe plačati znesek 17.943,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2009 dalje do plačila.“
III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 2.269,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“
II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki 791,54 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v 15 dneh plačati znesek 17.943,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 8. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku - za znesek 36.612,82 EUR skupaj s pripadki pa je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 552,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V IV. točki izreka je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo.

2Zoper tako prvostopno odločitev (smiselno zoper njen obsodilni del in odločitev o pravdnih stroških - I. in III. točka izreka) se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Slednji pritožbeni razlog naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je sledilo tožničinemu dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca - cenilca, čeprav ga je tožnica podala šele na četrtem naroku za glavno obravnavo, toženka pa je postavitvi izvedenca na tem naroku argumentirano in jasno nasprotovala. Pritožnica izpostavlja, da mora vsaka stranka poskrbeti, da pravočasno predlaga tiste dokaze, na katere opira svoje navedbe, zato dejstvo, da je sprva toženka predlagala izvedbo tega dokaza, v ničemer ne vpliva na njegovo ne-dovoljenost. V okviru smiselnega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava toženka izpostavlja, da je prvostopno sodišče neutemeljeno zavrnilo njen ugovor pasivne legitimacije, ker naj bi bilo bistveno, da je bila pogodba sklenjena med tožnico in pravnim prednikom toženke. Prvostopno sodišče pa je po prepričanju toženke spregledalo, da je v skladu s 117. členom takrat veljavnega Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) pravni prednik toženke na zahtevo tožnice le-tej moral prodati stanovanjsko hišo. Šlo je za obliko privatizacije, čemur se toženka ni mogla upreti, in ne za klasično civilno-pravno razmerje. Toženka je bila le formalni sklenitelj pogodbe, koristi iz pogodbe pa so v skladu s 130. členom SZ prešle na Slovenski odškodninski sklad. Poleg tega naj bi prvostopno sodišče popolnoma spregledalo drugi vidik ugovora pasivne legitimacije v zvezi z obogatitvenim zahtevkom. Toženka namreč ni lastnica nepremičnine, zato zoper njo ni mogoče naperiti obogatitvenega zahtevka. Bistveni element, ki v obravnavani zadevi manjka, je obogatenost toženke, saj je 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) mogoče uporabiti samo v primeru, če je nekdo „obogaten na škodo drugega“. V konkretnem primeru pa toženka od tožničinih vlaganj ni imela nobenih koristi in z njimi nikakor ni bila obogatena. Koristi od vlaganj ima po mnenju pritožnice kvečjemu denacionalizacijski upravičenec - lastnik nepremičnine. Prvostopno sodišče ni pojasnilo svojega stališča, na kakšen način naj bi bila toženka obogatena z deložacijo, ki jo je izvedel denacionalizacijski upravičenec in s tem prejel posest v stanju, kot ga je zapustila tožnica. V kolikor bi šlo za protipravno ravnanje toženke, bi bila tožnica lahko upravičena le do odškodninskega zahtevka, ki pa je že zastaral. Prvostopno sodišče po prepričanju pritožnice tudi ni v zadostni meri upoštevalo določbe XII. člena Pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, s katerim je bila tožnica seznanjena z možnostjo ničnosti pogodbe, v njej pa so bile dogovorjene tudi posledice v primeru ničnosti (vrnitev kupnine s strani Slovenskega odškodninskega sklada in dolžnost plačila najemnine s strani tožnice), zato so kakršnikoli drugi zahtevki razen vrnitve kupnine izključeni. Tožnica bi morala izkazati tudi primerno skrbnost in se sama prepričati glede teka denacionalizacijskega postopka. Pritožnica predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter priglaša pritožbene stroške.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi na podlagi ugotovljenega (in v pritožbi ne grajanega) dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo vse še podrobneje obrazloženo.

6Sodišče druge stopnje uvodoma povzema na prvi stopnji ugotovljeno za odločitev pravno relevantno dejansko stanje, ki ni pritožbeno izpodbijano:

- dne 13. 10. 1994 je tožnica s pravnim prednikom toženke sklenila prodajno pogodbo št. 130/94 (v nadaljevanju: Pogodba) o nakupu nepremičnine parc. št. 62 k.o. D.,

- v času sklenitve Pogodbe je bil (glede navedene nepremičnine) že v teku denacionalizacijski postopek,

- s sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. P 136/99 z dne 9. 7. 2002, ki je postala pravnomočna 13. 5. 2003, je bila Pogodba ugotovljena za nično,

- nepremičnina, ki je bila predmet Pogodbe, je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena denacionalizacijskim upravičencem,

- deložacija tožnice iz stanovanjskega objekta (ki je bil predmet Pogodbe), je bila v postopku za izpraznitev in izročitev nepremičnine, sproženem s strani denacionalizacijskih upravičencev, izvedena 13. 1. 2010 (neprerekane tožbene trditve).

7Tožnica je v obravnavani zadevi od toženke (med drugim)(1) terjala povračilo stroškov, potrebnih za vzdrževanje stvari, in povračilo koristnih stroškov, saj naj bi vse od sklenitve Pogodbe vlagala v nepremičnino. Določno je opisala obseg vlaganj (izvedbo posameznih del), kakor tudi njihovo vrednostno oceno v iz tega naslova vtoževani višini (17.943,58 EUR), sklicujoč se na pred pravdo pridobljeno cenilno poročilo o vlaganjih z dne 16. 8. 2005. Slednjega toženka ni povzemala, že v odgovoru na tožbo pa je med drugim podala ugovor pasivne legitimacije, da namreč sama na račun vlaganj tožnice nikakor ni obogatena, edini, ki imajo potencialno korist od tožničinih vlaganj so po prepričanju toženke lahko denacionalizacijski upravičenci - sedanji lastniki nepremičnine.

8Prvostopno sodišče se je v izpodbijani sodbi obširno ukvarjalo z ugovorom zastaranja tožničine terjatve iz obravnavanega naslova (5. točka obrazložitve prvostopne sodbe). Glede tega vprašanja se je oprlo na stališče novejše sodne prakse(2), čeprav je ni izrecno navedlo, ter zaključilo, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Pri tem pa je sodišče prve stopnje praktično v celoti spregledalo oz. neobrazloženo zavrnilo toženkin ugovor pasivne legitimacije, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba. Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da bi se prav z navedenim vprašanjem sodišče prve stopnje moralo (izčrpno) ukvarjati pred presojo vprašanja zastaranja terjatve, saj neobstoj pasivne legitimacije hkrati pomeni neobstoj terjatve med strankama, s čimer odpade tudi ugotavljanje njenega zastaranja.

9Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo trenutek nastopa prikrajšanja tožnice. Po presoji sodišča prve stopnje je namreč do deložacije tožnice oziroma njene opustitve posesti in s tem njenega prikrajšanja za vlaganja prišlo v letu 2010 (deložacija tožnice iz stanovanjskega objekta je bila nesporno opravljena 13. 1. 2010). Tako prvostopno stališče glede trenutka prikrajšanja je pravilno in skladno z že uveljavljeno sodno prakso, po kateri je predpostavka za uveljavljanje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve prehod koristi s prikrajšanca na okoriščenca. Terjatev iz naslova neupravičene pridobitve zaradi vlaganj ne more nastati oz. zapasti še preden vlagatelj izgubi posest nepremičnine, v katero je vlagal.(3) O obogatitvi lastnika zaradi vlaganj v njegovo stvar ni mogoče govoriti, dokler to stvar uporablja (oziroma jo ima v posesti) tisti ki se sklicuje na ta vlaganja. Na drugi strani tudi prikrajšanja tožnice ni bilo vse do trenutka, ko je izgubila posest nad nepremičnino (v katero je vlagala),(4) saj je bila do izgube posesti sama deležna koristi od vlaganj. Pri tem sodišče druge stopnje pripominja, da je ista okoliščina odločilna tudi v primeru, kadar gre za zahtevek iz naslova stvarnopravnih reparacij.(5)

10Kljub pravilnosti zgoraj opisanega prvostopnega stališča glede trenutka nastopa prikrajšanja tožnice, pa je sodišče prve stopnje povsem zanemarilo vprašanje, kdo je bil na račun tožnice brez pravnega temelja obogaten, torej kdo je na drugi strani prejemnik koristi, ki izvira iz prikrajšanja tožnice.(6) Glede na podatke v spisu in rezultate izvedenega dokaznega postopka to ne more biti toženka, ki je bila sicer lastnik stanovanja do vrnitve nepremičnine denacionalizacijskim upravičencem, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, iz česar pa tudi nesporno izhaja, da je bila obravnavana nepremičnina že vrnjena denacionalizacijskim upravičencem(7). Le-ti so nenazadnje po neprerekanih tožbenih trditvah tudi sprožili postopek za izpraznitev in izročitev nepremičnine, v okviru katerega je bila opravljena deložacija tožnice dne 13. 1. 2010. Glede na pravilno ugotovljen trenutek nastanka prikrajšanja in s tem prehod koristi s tožnice kot prikrajšanca na okoriščenca, je utemeljena pritožbena graja, da okoriščenec ne more biti toženka, ki v trenutku deložacije tožnice ni bila več lastnik sporne nepremičnine niti le-te ob izselitvi tožnice ni pridobila v svojo posest. Toženkin ugovor neobstoja pasivne legitimacije je po vsem obrazloženem utemeljen.

11Vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava na na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje (peta alineja 358. člena ZPP) narekovalo spremembo izpodbijanega obsodilnega dela prvostopne sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka tudi v tem delu. Ker je sodišče druge stopnje že iz zgoraj opisanih razlogov sledilo pritožbi, se z nadalje uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ni več ukvarjalo.

12Zgoraj opisana sprememba prvostopne sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala ponovno odločitev o stroških vsega postopka upoštevaje spremenjen pravdni uspeh pravdnih strank. Po zavrnitvi tožbenega zahtevka v zgoraj opisanem delu je ob upoštevanju tožničinega neuspeha v že pravnomočno razsojenem delu zahtevka, ki ni bil predmet pritožbene graje, tožnica v postopku v celoti propadla, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP toženki povrniti vse njene pravdne stroške. Le-ti znašajo 2.269,20 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 13), kot jih je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje, kar ni bilo pritožbeno sporno. Ker je tožnica po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji v postopku v celoti propadla, do povrnitve svojih pravdnih stroškov ni upravičena. V opisani smeri je sodišče druge stopnje spremenilo prvostopno stroškovno odločitev, vsebovano v III. točki izreka izpodbijane sodbe.

13Toženka je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je dolžna v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena istega zakona tožnica povrniti utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Le-ti znašajo: nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 628,80 EUR (tar. št. 3210), pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar znaša 648,80 EUR, skupaj z 22 % DDV pa 791,54 EUR.

---.---

Op. št. 1 : Pritožbeno sporna je le še odločitev o delu zahtevka, ki se nanaša na povrnitev vlaganj v nepremičnino. Del zahtevka, ki ga je tožnica uveljavljala iz drugih naslovov, pa je bil že pravnomočno zavrnjen (pritožbeno neizpodbijana II. točka prvostopne sodbe), zato se z njim sodišče druge stopnje ne bo ukvarjalo.

Op. št. 2 : Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 174/2010 z dne 25. 7. 2013.

Op. št. 3 : Tako odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 808/2007 z dne 24. 9. 2009, II Ips 268/2012 z dne 3. 10. 2013.

Op. št. 4 : Tako VSL sodba I Cp 2542/2012 z dne 28. 11. 2012. Podobna stališča so zavzeta tudi v odločbah: VSL sodba I Cp 723/2010 z dne 13. 10. 2010, VSL sklep I Cp 2527/2009 z dne 18. 11. 2009.

Op. št. 5 : Četrti odstavek 95. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ, v zvezi z devetim odstavkom istega člena, podobno četrti odstavek 38. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR, v zvezi z osmim odstavkom istega člena.

Op. št. 6 : Prvi odstavek 190. člena OZ določa: „Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.“

Op. št. 7 : Glede na podatke v spisu priloženih zadevah je bila z odločbo o denacionalizaciji sporna nepremičnina vrnjena denacionalizacijskim upravičencem že 11. 6. 2003.