VSM sodba I Cp 1173/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka tako spremeni, da njen izrek odslej v celoti glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati tožeči stranki znesek 300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2011 dalje do plačila.

II. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 651,35 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati toženi stranki 62,76 EUR stroškov pritožbenega postopka.

IV. Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) 900,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2011 dalje do plačila (I. odstavek izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan plačati tožencu pravdne stroške v višini 423,23 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2Zoper obsodilni del prvostopne odločitve ter zoper odločitev o pravdnih stroških (I. in III. točka izreka) se po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. Navaja, da je temelj obligacije v obravnavani zadevi le reparacija za strah, ki pa po mnenju pritožnika ne more biti večja od 300,00 EUR. Strah namreč ni bil posebne intenzitete, saj odrivanje ne povzroča smrtnega strahu, kot le-ta nastane v primeru hude prometne nesreče. Pritožnik nadalje izpostavlja, da je izpodbijana sodba nepravilna, saj tožniku niso nastale nobene telesne bolečine, zahtevek iz naslova strahu pa bi bil lahko utemeljen le v višini 300,00 EUR. Neresnične so po mnenju pritožnika tožnikove navedbe v tožbi, da naj bi zato, ker je bil odrinjen, trpel vse močnejše bolečine, za kar je en mesec pozneje šel k zdravniku. Tožnik ni prejel nobenega udarca od toženca, ne v vrat ne kjerkoli drugje (o tem niti priložena sodba ne govori), zato tudi ni utrpel nobenih telesnih bolečin, temveč si je le-te preprosto izmislil. Tožnik se po mnenju pritožnika tudi spreneveda, ko trdi, da bi se mu lahko 8 let po operaciji strgali notranji šivi. Neresnično je tožnikovo zatrjevanje, da naj bi zato, ker je bil odrinjen, trpel intenziven strah od 22. 11. do 15. 12. 2008. Tožniku po prepričanju pritožnika tudi ne pripadajo nobene zamudne obresti. Navaja, da je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo tožnikovo terjatev iz naslova domnevnih telesnih bolečin, priznana odškodnina za primarni in sekundarni strah v znesku 900,00 EUR pa je po mnenju pritožnika previsoka. Po njegovem prepričanju namreč tožniku sploh ni bila povzročena nepremoženjska škoda, v posledici prijetja za ovratnik in tega, da je bil odrinjen, tudi ni utrpel kakršnegakoli strahu. V kolikor pa bi sodišče ugotovilo obstoj obveznosti do povračila škode, bi v tem primeru ta odškodnina lahko znašala največ 300,00 EUR. Posledično je nepravilen tudi izrek o stroških postopka. Pritožnik smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo se tožnik zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi zgolj pavšalno uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Pravno relevantno dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa pri ugotavljanju obsega pravno priznane nepremoženjske škode in odmeri denarne odškodnine zanjo zmotno uporabljeno materialno pravo, v posledici česar je bila tožniku iz naslova pretrpljenega strahu prisojena previsoka odškodnina.

6V obravnavani zadevi je tožnik od toženca terjal povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je utrpel v posledici škodnega dogodka, glede katerega je bil toženec s kazensko sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki ga je storil s tem, da je ogrozil varnost druge osebe z grdim ravnanjem, ko je pristopil do tožnika, ga zgrabil za ovratnik in ga odrinil, s tem pa pri njem vzbudil občutek resne ogroženosti in prestrašenosti. Prvostopno sodišče je zato pravilno zaključilo, da je na navedeno pravnomočno kazensko obsodilno sodbo v skladu s 14. členom ZPP vezano glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kakor tudi, da je toženec s takim ravnanjem, kot izhaja iz izreka kazenske sodbe (oz. z izpolnitvijo zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja) uresničil vse elemente civilnega delikta (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 7 in 8), kar niti ni več pritožbeno sporno.

7Pri ugotavljanju obsega nepremoženjske škode, ki jo je tožnik v navedenem škodnem dogodku utrpel, prvostopno sodišče kljub drugačnim zatrjevanjem tožnika po izpeljanem dokaznem postopku pri njem v posledici škodnega dogodka ni ugotovilo prisotnosti telesnih bolečin. Posledično je njegov tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti zavrnilo (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 14). Nerazumljiv je zato tisti del pritožbene graje, v katerem se toženec dokaj obširno ukvarja z neobstojem tožnikovih telesnih bolečin, ki jih tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ter neresničnostjo tožnikovih zatrjevanj o tem, da naj bi se njegove telesne bolečine stopnjevale, katerim niti prvostopno sodišče po že obrazloženem ni sledilo. Sicer pa pritožnik v pritožbi izrecno izpostavlja pravilnost prvostopne odločitve o zavrnitvi tožnikove terjatve iz naslova domnevnih telesnih bolečin.

8Delno utemeljena pa je pritožbena graja prvostopne odločitve iz naslova strahu, ki ga je tožnik v posledici škodnega dogodka utrpel, ter graja višine prisojene denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode. Prvostopno sodišče je sicer tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ob samem škodnem dogodku, ko ga je toženec zgrabil za ovratnik in ga odrinil, utrpel primarni strah, kar je sodišče utemeljeno zaključilo na podlagi izpovedbe tožnika (da se je ob samem dogodku najbolj zbal za svoje zdravstveno stanje), mnenja izvedenca medicinske stroke, razbralo pa tudi iz opisa kaznivega dejanja, storitve katerega je bil toženec obsojen(1). Glede na to, da je bil tožnik pred več meseci operiran na vratu, torej v predelu, v katerem ga je toženec odrinil od sebe, je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da je v trenutku napada utrpel intenziven primarni strah, ki ga je tudi izvedenec medicinske stroke ocenil kot srednje hud strah, ki vpliva na duševno ravnovesje.

9Slediti pa ni mogoče prvostopnim materialnopravnim zaključkom v zvezi s tožnikovim sekundarnim strahom. Glede slednjega sodišče prve stopnje v okviru te postavke nepremoženjske škode uvodoma sicer pravilno pojasnjuje, da gre pri sekundarnem strahu kot obliki pravno priznane nepremoženjske škode za strah, ki ga oškodovanec pretrpi v procesu zdravljenja posledic škodnega dogodka, to je strah za izid zdravljenja oz. strah pred morebitnimi (zdravstvenimi) posledicami. Pri opisu sekundarnega strahu, ki naj bi ga tožnik utrpel v konkretnem primeru, pa prvostopno sodišče v to postavko nepremoženjske škode materialnopravno zmotno zajema tudi strah zaradi morebitnega ponovnega napada toženca. Ker ne gre za strah v zvezi z izidom zdravljenja posledic škodnega dogodka, ta oblika strahu, četudi bi bila pri tožniku prisotna, ni pravno priznana oblika škode, za katero bi bilo mogoče tožencu naložiti plačilo odškodnine. Po drugi strani pa je prvostopno sodišče v to postavko nepremoženjske škode sicer teoretično pravilno zajelo tožnikov strah zaradi morebitnih poškodb v predelu vratu, na katerem je bil tožnik nekaj mesecev pred škodnim dogodkom operativno zdravljen, vendar je pri tem spregledalo, da tožnik po pravilnih in v pritožbi negrajanih prvostopnih zaključkih v posledici obravnavanega škodnega dogodka ni prestajal nobenih telesnih bolečin, glede na ugotovljeno dejansko stanje v njem tudi ni utrpel nobenih medicinsko dokazanih telesnih poškodb oz. vidnih telesnih posledic, škodni dogodek pa je na rednem kontrolnem pregledu pri zdravniku specialistu omenil šele tri tedne po dogodku. Na podlagi opisanih prvostopnih dejanskih ugotovitev po presoji sodišča druge stopnje ni mogoče zaključiti, da bi tožnik v posledici škodnega dogodka sploh utrpel sekundarni strah za izid zdravljenja, saj v posledici škodnega dogodka tožnik glede na ugotovljeno dejansko stanje niti ni bil zdravljen. Ob pravilni uporabi materialnega prava mu tako odškodnina za sekundarni strah po presoji sodišča druge stopnje ne pripada.

10Glede na zgoraj obrazloženo je utemeljena pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, ki jo je prvostopno sodišče zagrešilo pri odmeri previsoke denarne odškodnine iz naslova strahu. Le-ta tožniku po že pojasnjenem pripada, vendar zgolj za pretrpljeni intenzivni primarni strah. Pravična denarna odškodnina zanj v skladu s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) glede na okoliščine konkretnega primera ter ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine po presoji sodišča druge stopnje znaša le 300,00 EUR. Sicer pa navedeni znesek tudi pritožnik priznava kot primerno odškodnino, v kolikor bi sodišče ugotovilo obstoj obveznosti do povračila škode. Vse navedeno je v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP narekovalo spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v tej smeri.

11Od navedenega zneska odškodnine tožniku pripadajo tudi zakonske zamudne obresti od nastanka zamude dalje, konkretno od izdaje sodbe v kazenskem postopku (25. 10. 2011), v katerem je tožnik priglasil premoženjskopravni zahtevek, s katerim je bil napoten na pravdo. Kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 16) je bil toženec šele s premoženjskopravnim zahtevkom seznanjen z obsegom škode ter posledično z višino odškodnine, ki jo terja tožnik, s čimer je prišel v zamudo (drugi odstavek 299. člena OZ), zato ga zadenejo posledice le-te (prvi odstavek 378. člena OZ). Po vsem obrazloženem je neutemeljena pavšalna pritožbena graja, da tožniku zamudne obresti ne pripadajo.

12Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala ponovno odločitev o stroških postopka upoštevaje spremenjen pravdni uspeh pravdnih strank. Po spremembi prvostopne sodbe na drugi stopnji znaša uspeh tožnika 6% (300,00 EUR od prvotno zahtevanih 5.000,00 EUR). V tem obsegu je v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP tožnik upravičen do povrnitve svojih na prvi stopnji pravilno odmerjenih in v pritožbi ne grajanih pravdnih stroškov. Le-ti znašajo 1.135,53 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 18), glede na (spremenjen) pravdni uspeh pa je tožnik od toženca upravičen do povrnitve 68,13 EUR pravdnih stroškov. Toženec pa je upoštevaje njegov 94 % pravdni uspeh v tem obsegu od tožnika upravičen do povrnitve na prvi stopnji pravilno odmerjenih in v pritožbi ne grajanih pravdnih stroškov v skupni višini 765,40 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 19), torej do 719,48 EUR. Po pobotu pravdnih stroškov je tožnik dolžan tožencu povrniti 651,35 EUR pravdnih stroškov, kar je narekovalo spremembo prvostopne stroškovne odločitve v tej smeri.

13Ker je toženec s pritožbo delno uspel (v 66,67 %), mu je dolžan tožnik v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona v tem obsegu povrniti njegove pritožbene stroške, ki znašajo: neoproščeni del sodne takse za pritožbo (10,20 EUR), odvetniška nagrada za postopek s pritožbo 68,80 EUR, kar skupaj z 22% DDV znaša 94,14 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je dolžan tožnik tožencu povrniti 62,76 EUR pritožbenih stroškov. Tožnik pa v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo (nepotrebni stroški).

---.--

Op. št. (1) :Zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti je občutek resne ogroženosti in prestrašenosti oškodovanca.