VSM sodba PRp 290/2014

I. Ob pritožbi obdolženega S.Č. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti v odločitvi o odgovornosti spremeni tako, da se postopek zoper obdolženca zaradi prekrška po osmem odstavku 26. člena Zakona o motornih vozilih, kot je opisan v točki I/2 njenega izreka, ustavi, ker dejanje, kot je opisano v obdolžilnem predlogu, ni prekršek, v odločitvi o enotni sankciji spremeni tako, da se le-ta ne izreče, globo za prekršek naveden v točki I/1 v višini 1.200,00 EUR je obdolženec dolžan plačati na način in pod pogoji iz prvega in drugega odstavka po izreku sankcij v točki I izreka sodbe, v odločitvi o stroških postopka v točki II njenega izreka pa spremeni tako, da obdolženec ne plača sodne takse za prekršek v točki I/2 v višini 40,00 EUR, temveč je dolžan plačati sodno takso v višini 170,00 EUR za prekršek naveden v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe.

II. Sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Lenartu je bil obdolženi S. Č. spoznan za odgovornega storitve prekrškov po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) ter po osmem odstavku 26. člena Zakona o motornih vozilih (v nadaljevanju ZMV) ter mu je bila izrečena enotna sankcija, to je glavna sankcija globa v višini 1.300,00 EUR ter stranska sankcija 18 kazenskih točk, v breme pa je sodišče prve stopnje obdolžencu naložilo tudi plačilo sodne takse v znesku 210,00 EUR.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženec in v njej med drugim navedel, da je sporna izjava policistov, da je bil ustavljen 8. 6. 2014 ob 00.20 uri in kot dokaz predlaga, da se pri Telekomu Slovenije oziroma njegovem mobilnem operaterju preveri opravljeni telefonski klic pred opravo preizkusa alkoholiziranosti, v zvezi s katerim je v svoji pritožbi tudi navedel, da je pihal trikrat, kar pomeni, da preizkusa z alkohotestom ni odklonil.

3Prekršek po osmem odstavku 26. člena ZMV iz točke I/2 izreka izpodbijane sodbe stori tisti voznik motornega vozila, ki le-tega v cestnem prometu vozi po veljavnosti prometnega dovoljenja, če od poteka veljavnosti le-tega ni poteklo več kot 30 dni. V zvezi s tem prekrškom je vlagateljica obdolžilnega predloga z dne 9. 6. 2014 v njem navedla zgolj, da je obdolženec 8. 6. 2014 ob 00.20 uri vozil neregistrirano motorno kolo znamke Suzuki, tip GSF, reg. št. MB F3-9A, od centra naselja Cerkvenjak proti naselju Cogetinci, pri čemer je veljavnost prometnega dovoljenja potekla, vendar ne več kot za 30 dni. Te navedbe v zvezi s prekrškom iz točke I/2 izreka izpodbijane sodbe je vlagateljica obdolžilnega predloga navedla v uvodu opisa dejanja in dokazov in gre zgolj za abstraktni opis tega navedenega prekrška, ne da bi v nadaljevanju obrazložitve obdolžilnega predloga vlagateljica navedla kakršnekoli podrobnosti oziroma abstraktni opis te kršitve konkretizirala. Na tak način o obdolženčevem prometnem dovoljenju, njegovem trajanju, kdaj naj bi poteklo oziroma o vseh tistih konkretnih okoliščinah zatrjevanega prekrška, ki so v zvezi z njegovo odločitvijo bistveni, obdolžilni predlog ne vsebuje nikakršnih podatkov. Opis zgolj abstraktnega dela prekrška v opisu dejanskega stanja v obdolžilnem predlogu pomeni, da takšen opis nima zakonitih znakov zatrjevanega prekrška (enako velja v primeru, če izrek sodbe vsebuje zgolj abstraktni in ne konkretni opis prekrška). V tovrstnem primeru bi sodišče prve stopnje vlagateljico obdolžilnega predloga moralo pozvati, da svoj obdolžilni predlog dopolni s konkretizacijo opisa zatrjevanega prekrška po osmem odstavku 26. člena ZMV (prvi odstavek 106. člena ZP-1), česar pa v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni storilo, s čemer je v zvezi s tem prekrškom zahtevek, podan v obdolžilnem predlogu, prekoračilo. To pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 5. točke prvega ostavka 155. člena ZP-1, na katero je skladno z določbo 159. člena istega zakona pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je na podlagi četrtega odstavka 163. člena ZP-1 to procesno kršitev odpravilo na način, kot je navedeno v točki I izreka te sodbe, kar posledično pomeni tudi spremenjene odločitve o enotni sankciji in izrečenih stroških.

4Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v zvezi s prekrškom navedenim v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe v štirinajstem odstavku njene obrazložitve v zvezi s subjektivnim delom dejanskega stanja tega prekrška oziroma obdolženčevo krivdo navedlo, da bi storilec kot voznik motornega kolesa moral ravnati s potrebno skrbnostjo pri podaljšanju veljavnosti prometnega dovoljenja, čeprav se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je lahkomiselno mislil, da ga policist ne bo oglobil za očitani prekršek. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženec mislil, da ga policist ne bo oglobil za očitani prekršek, je napačno. Krivdna odgovornost oziroma katerakoli od stopenj krivde se vedno nanaša na zakonite znake obravnavanega prekrška in ne na to, ali bo policist storilca pri storitvi prekrška dobil oziroma prekršek odkril. Če je sodišče prve stopnje ocenilo, da bi naj obdolženec ta prekršek storil s krivdno obliko zavestne malomarnosti, potem bi bil mogoč očitek, da se je storilec zavedal, da mu v mesecu juniju 2014 poteče veljavnost prometnega dovoljenja, vendar je lahkomiselno mislil, da se to dne 8. 6. 2014 še ni zgodilo in zaradi tega te okoliščine ni natančneje preveril, saj je lahkomiselno mislil, da mu veljavnost prometnega dovoljenja poteče kasneje v navedenem mesecu. V kolikor bi se namreč ta lahkomiselnost nanašala na to, da bi obdolženec mislil, da ga policist „ne bo oglobil za očitani prekršek“, kakor to v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja sodišče prve stopnje, potem bi obdolženec v trenutku storitve prekrška moral vedeti, da mu je veljavnost prometnega dovoljenja že potekla in upati, da ga policist ne bo ustavil, kar pa bi pomenilo, da gre za direktni naklep kot krivdno obliko in ne v obrazložitvi navedene sodbe zatrjevano malomarnost.

5Prekršek iz točki I/1 izreka izpodbijane sodbe po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP stori s kršitvijo tretjega odstavka istega člena tisti udeleženec cestnega prometa, ki mu policist odredi preizkus s sredstvi ali napravami za ugotavljanje alkohola in ne ravna po tej odredbi policista. V zvezi s tem prekrškom je obdolženi S.Č. v svojem zagovoru pri Okrajnem sodišču v Lenartu 10. 7. 2014 med drugim navedel, da je preizkus alkoholiziranosti opravljal trikrat, vendar po prepričanju policista ni zajel dovolj zraka, nakar mu je dejal, da lahko gre na strokovni pregled ali pred sodnika za prekrške, pri čemer mu bodo motorno kolo zasegli, pri čemer se ni spomnil, ali mu je policist pojasnil, kaj pomeni nepravilno pihanje, in da s tem odklanja preizkus, potrdil pa je, da je na zapisniku o preizkusu alkoholiziranosti njegov podpis, kar pomeni, da je bil seznanjen z njegovo vsebino. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje takšnemu obdolženčevemu ugovoru utemeljeno ni sledilo oziroma je ustrezno svojo odločitev oprlo na izjavi prič policistov R.Č. in S.K. ter na vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Navedeni priči sta 18. 8. 2014 pri sodišču prve stopnje skladno pojasnili, da je obdolženec odrejeni preizkus alkoholiziranosti preprosto odklonil in ni opravljal večkratnega preizkusa z alkotestom, priča policist R.Č. pa je v svoji izjavi tudi navedel, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti z alkotestom odklonil z navedbo, da bi dejansko elektronski alkotest pokazal preveč, sam pa ga je skušal prepričati, da morda kljub vsemu ne bo pokazal tako visoke vrednosti, vendar obdolženec kljub temu preizkusa ni želel opraviti in ga je odločno odklonil. Gre za neposredne službene ugotovitve navedenih policistov kot uradnih oseb in za katera iz izvedenega dokaznega postopka niso razvidne kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v točnost in resničnost teh navedb, ki so med seboj glede vseh ključnih okoliščin tudi skladne, predvsem pa so skladne z vsebino zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 8. 6. 2014, ki ga je obdolženec podpisal brez pripomb, kar pomeni, da se je na kraju storitve tega prekrška s to vsebino strinjal, to je, da mu je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti kot vozniku motornega kolesa v cestnem prometu in je preizkus z indikatorjem alkohola v izdihanem zraku odklonil, iz točke III opombe navedenega zapisnike pa je tudi razvidno, da je obdolženec preizkus alkoholiziranosti odklonil kljub temu, da je bil seznanjen s posledicami odklonitve. Zaradi navedenega so nasprotne obdolženčeve trditve v njegovem zagovoru in kasneje pritožbi, da je preizkus opravljal trikrat, neprepričljive, pritožnik pa v svoji pritožbi tudi ne pojasni, zakaj se je na kraju storitve tega prekrška s podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti strinjal z vsebino, ki nasprotuje tem obdolženčevim zatrjevanjem. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je bilo dejansko stanje prekrška iz točke I/1 izreka izpodbijane sodbe pravilno in popolno ugotovljeno na podlagi izjav prič policistov R.Č. in S.K. pri Okrajnem sodišču v Lenartu 18. 7. 2014 ter vsebine zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 8. 6. 2014 in to tako v njegovem objektivnem kakor tudi subjektivnem delu, to je glede obdolženčeve krivde, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje v štirinajstem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe ocenilo, da je obdolženec ta prekršek storil s krivdno obliko direktnega naklepa in se pritožbeno sodišče tej oceni zaradi razlogov, ki jih je pojasnilo že sodišče prve stopnje, v celoti pridružuje.

6Za prekršek naveden v točki I/1 izreka izpodbijane sodbe je v določbi dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP glavna sankcija globa predpisana v višini najmanj 1.200,00 EUR, kar v povezavi z materialno določbo prve alineje drugega odstavka 17. člena ZP-1 pomeni do 5.000,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolžencu za ta prekršek glavno sankcijo globo izreklo na specialnem minimumu, to je v najnižji za ta prekršek predpisani višini in je razloge za takšno odločitev pojasnilov petnajstem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako ustrezno pa je obdolžencu izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk.

7Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče nadalje razsodilo, kot je navedeno v drugem odstavku izreka te sodbe.