VSC sklep I Ip 313/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog upnice za utesnitev izvršbe in nadaljevanje izvršbe na nove izvršilne naslove (pravilno z novimi izvršilnimi sredstvi).

Zoper tak sklep se pritožuje upnica brez navedbe pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje postopalo nepravilno, ko njenega predloga z dne 17. 12. 2013 glede nadaljevanja izvršilnih dejanj ni poslalo dolžnikoma v vednost z možnostjo ugovora ali pritožbe, temveč je samoiniciativno odločilo o njenem zahtevku oziroma predlogu. Prepričana je, da sta ji dolžnika dolžna poplačati še znesek v višini 2.929,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 7. 11. 2013 dalje do plačila, saj je naslovno sodišče na podlagi predloga za izvršbo z dne 11. 8. 2009 sledilo predlogu in dovolilo izvršbo za poplačilo glavnice v višini 9.694,86 EUR in pravdnih stroškov, pri čemer je v predlogu jasno in nedvomno zapisano, da zakonske zamudne obresti tečejo do plačila. Ker je bilo edino plačilo opravljeno 7. 11. 2013 in ker je bil na ta dan dolg dolžnika večji, kot je znesek plačila, dolžnika do upnice dolga še nista poplačala v celoti. Upnica ni kriva, da se je znesek od prodane nepremičnine toliko časa zadrževal na računu sodišča. Krivda je na strani dolžnikov, saj se neprestano pritožujeta, pri čemer pa z nobeno pritožbo nista uspela. Dolžnika sama dobro vesta, da s pritožbami zgolj zavlačujeta postopke, nista pa pomislila na posledice, ko zaradi zakonskih zamudnih obresti njun dolg neprestano raste. Posledice nespametnega ravnanja morata zato trpeti dolžnika sama. Upnica tudi priglaša stroške, ki jih je imela z izpisi tega predloga in stroški priporočenega pošiljanja v znesku 4,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje je v vodilni izvršilni zadevi In 81/1998, h kateri je bila pristopljena tudi izvršilna zadeva na predlog upnice In 136/2009, bila prodana nepremičnina dolžnikov, iz zneska 42.300,00 EUR, ki ga je sodišče dobilo s prodajo nepremičnine pa so se poplačali vsi stroški izvršilne upnice v tej izvršilni zadevi ter terjatev te iste upnice iz naslove glavnice in zakonskih zamudnih obresti po obračunu na dan 5. 11. 2012, ko je sodišče opravilo razdelitveni narok za razdelitev zneska, dobljenega s prodajo te nepremičnine. Sklep o razdelitvi kupnine z dne 30. 11. 2012 (list. št. 69) je postal pravnomočen 27. 6. 2013, ko je Višje sodišče v Celju s sklepom I Ip 135/2013 potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča o razdelitvi kupnine. Do izplačila po pravnomočnem sklepu o delitvi kupnine z dne 30. 11. 2012 je nato prišlo šele 7. 11. 2013, saj v skladu s petim odstavkom 208. člena ZIZ pritožba zoper sklep o poplačilu zadrži njegovo izvršitev, če bi sklep, s katerim bi bilo pritožbi ugodeno, lahko vplival na poplačilo. Upnica je s predlogom z dne 17. 12. 2013 zahtevala utesnitev in nadaljevanje izvršbe z novimi izvršilnimi sredstvi za znesek zakonskih zamudnih obresti, ki so se natekle v času od 5. 11. 2012, ko je bil opravljen razdelitveni narok, do dne 7. 11. 2013, ko je dejansko prejela izplačilo iz kupnine, pridobljene s prodajo nepremičnine. Takšen predlog pa je neutemeljen, saj 208. člen ZIZ, ki ga je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa citiralo tudi sodišče prve stopnje, določa, da o poplačilu upnikov in drugih oseb, ki uveljavljajo pravico do poplačila, odloči sodišče s sklepom po opravljenem naroku, pri čemer upošteva stanje, kot izhaja iz spisov in iz zemljiške knjige, ter stanje, ki ga je ugotovilo na naroku. V skladu z drugim odstavkom 208. člena ZIZ pa se terjatve upnikov obračunajo po stanju na dan razdelitvenega naroka. Sodišče lahko nato poplačilo upnikov iz kupnine ,dobljene s prodajo nepremičnine, opravi le v skladu s sklepom o delitvi kupnine, ki pa mora pred izplačilom postati pravnomočen. Do nastopa pravnomočnosti pa v vsakem primeru, to je tudi, če nihče od upravičencev do pritožbe ne vloži pritožbe zoper sklep o poplačilu, poteče določen čas, v katerem do dejanskega izplačila kupnine upnikov ne pride. Če bi sodišče nato po pravnomočnosti sklepa o poplačilu upnikom izplačala tudi zakonske zamudne obresti od ugotovljenih terjatev za čas od izdaje sklepa o poplačilu do dejanskega izplačila, bi s tem poseglo v pravnomočno odločitev o delitvi kupnine, kar bi bilo nedopustno. Zato je po prepričanju pritožbenega sodišča treba šteti, da je upnik, čigar terjatev je po sklepu o poplačilu poplačana v celoti, bil poplačan z dnem izdaje sklepa o poplačilu oziroma z dnem razdelitvenega naroka, četudi je bilo dejansko plačilo izvršeno kasneje. Čeprav je v predmetni zadevi do dejanskega izplačila prišlo več kot eno leto po dnevu oprave razdelitvenega naroka, ni mogoče šteti, da bi bil upnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od oprave razdelitvenega naroka do dejanskega izplačila. Tudi če dolžnika ne bi vložila pritožbe, bi glede na zgoraj navedeno zagotovo potekel določen čas od izdaje sklepa o poplačilu do dejanskega izplačila in za ta čas upnica ne bi bila upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je krivda za zamudo pri dejanskem izplačilu na strani dolžnikov, ker se neprestano pritožujeta. Upnica pa tudi neutemeljeno očita sodišču, da je ravnalo napak, ko njenega predloga za nadaljevanje izvršbe dolžnikoma ni poslalo v vednost. Takšno postopanje namreč v ZIZ ni predpisano in je ob neutemeljenosti predloga za nadaljevanje izvršbe tudi nepotrebno. Ker glede na pojasnjeno ni podlage za nadaljevanje predmetnega izvršilnega postopka, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, naj sodišče določi novo vrednost spora na znesek 2.929,87 EUR.

Glede na navedeno in ker v okviru uradnega preizkusa v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni bilo zaslediti nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo upnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V zvezi s priglašenimi stroški pritožbenega postopka v znesku 4,00 EUR je pritožbeno sodišče odločilo, da te stroške krije upnica sama, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ ter petim odstavkom 38. člena ZIZ).