VSL sodba II Cpg 528/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se:

v izpodbijanem prvem odstavku I. točke izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72873/2009 z dne 29. 5. 2009 razveljavi v 1. in 3. točki ter tožbeni zahtevek zavrne za 1.824,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2009 dalje do plačila,

v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, odmerjene na 299,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu (glede 129,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2009 do plačila, 7,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2009 do plačila in zakonskih zamudnih obresti od 7,92 EUR od 1. 4. 2009 do 9. 6. 2009) potrdi prvi odstavek I. točke izreka sodbe.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 159,72 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 72873/2009 z dne 29. 5. 2009 ohranilo v veljavi v 1. točki, kjer je toženi stranki H. d. o. o. naloženo, da plača tožeči stranki 1.961,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.953,54 EUR od 17. 2. 2009 dalje do plačila in od 7,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 3. 2009 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od zneska 7,92 EUR od 1. 4. 2009 do 9. 6. 2009, in v 3. točki.

Zahtevek tožeče stranke glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 7,92 EUR od 17. 3. 2009 do 31. 3. 2009 je zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe).

Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške, odmerjene na 451,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje, pod izvršbo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavo s stroškovno posledico.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7V tej zadevi je tožeča stranka najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine in sicer za tri neplačane račune z zakonskimi zamudnimi obrestmi:

- račun št. 00295343-delno z dne 9. 2. 2009, zapadel 16. 2. 2009, v znesku 1.953,54 EUR (v nadaljevanju: 1. račun),

- račun št. 00297525 z dne 16. 2. 2009, zapadel 4. 3. 2009, v znesku 7,92 EUR (v nadaljevanju: 2. račun) in

- račun št. 00305993 z dne 16. 3. 2009, zapadel 31. 3. 2009, v znesku 7,92 EUR (v nadaljevanju: 3. račun).

Po obrazloženem ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) je izvršilno sodišče s sklepom delno ustavilo dovoljeno izvršbo za dne 9. 6. 2009 plačanih 7,92 EUR, na račun glavnice po 3. računu. V preostalem delu je zadevo odstopilo pravdnemu sodišču.

8Odločitev, s katero je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo zakonske zamudne obresti od 9. 6. 2009 plačane glavnice po 3. računu, je materialno pravno pravilna in temelji na določbi 378. člena OZ.

K pritožbi glede obveznosti po 2. računu (št. 00297525 z dne 16. 2. 2009):

9Tožena stranka se v zvezi z vrstnim redom vračunavanja neutemeljeno sklicuje na 287. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) (1), saj naj ta ne bi urejal izjave dolžnika na predpisan način. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, na katero je višje sodišče vezano, izhaja, da je račun zapadel v plačilo 4. 3. 2009, da tožena stranka obveznosti po računu ni plačala, s plačilom 489,74 EUR dne 21. 4. 2009 tožeči stranki ni sporočila, katere obveznosti plačuje, in, da je tožeča stranka s prejetim plačilom zaprla starejše obveznosti. Ker teh dejanskih ugotovitev v pritožbenem postopku tožena stranka ne more več izpodbijati, so neutemeljene tako pritožbene trditve tožene stranke, da je že 19. 2. 2009, torej takoj, ko je prejela najstarejši račun, le tega zavrnila, zaradi česar tožeča stranka ne bi smela po lastni oceni zapirati spornih faktur, kot tudi, da je tožeča stranka to storila v nasprotju s slovenskimi računovodskimi standardi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da obveznost tožene stranke po tem računu ni ugasnila s plačilom in v tem delu pritožba ni utemeljena.

K pritožbi glede obveznosti po 1. računu (št. 00295343-delno z dne 9. 2. 2009):

101. račun se nanaša na prevoz dveh pošiljk v Italijo, in sicer k družbama W. in L. Na ta prevoz se nanašata tovorna lista št. 411672269 in 244223687 (v nadaljevanju: tovorna lista št. 269 in 687).

11Glede računa na podlagi tovornega lista 269 je tožena stranka trdila, da gre za blago, ki je bilo vrnjeno prejemniku, ker ga je družba W. pomotoma (predhodno kot pošiljatelj) poslala toženi stranki. Ta je zanikala, da bi s toženo stranko sklenila prevozno pogodbo, zaradi česar je splošni pogoji tožeče stranke ne zavezujejo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v tovornem listu kot pošiljatelj navedena tožena stranka, kot prejemnik pa W., da tovornega lista tožena stranka ni podpisala, da je v njem navedeno, da plača prevoz prejemnik, da je tožeča stranka poskušala prejeti plačilo od prejemnika, pa ga ni dobila, da je šoferju tožeče stranke blago izročila tožena stranka, tožeča stranka pa je blago prepeljala iz skladišča tožene stranke v Italijo, in da tožena stranka ni predložila tovornega lista, naročila ali dopisa v potrditev, da bo blago plačal pošiljatelj.

12Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev zmotno sklepalo na obveznost tožene stranke, da izpolni obveznost plačila prevoza. Ker je sklenitev pogodbe s tožečo stranko tožena stranka zanikala, je bila tožeča stranka tista, ki bi morala sklenitev pogodbe ustrezno zatrjevati in dokazati. V cestnem prevoznem pravu oblika pogodbe ni predpisana. Tovorni list opravlja dokazno funkcijo. Tožeča stranka je dokazovala sklenitev pogodbe s tovornim listom, na katerem je bilo navedeno, da bo prevoz plačal prejemnik. Tožeča stranka s predložitvijo tovornega lista ni uspela dokazati, da je sklenila prevozno pogodbo glede tega blaga s toženo stranko, ker ni dokazala, da je podpis na tovornem listu podpis tožene stranke (primerjaj s 4. odstavkom 673. člena OZ) (2). Drugih dokazov, ki bi potrjevali, da se ji je tožena stranka zavezala plačati opravljen prevoz in s tem sklenila prevozno pogodbo, pa tožeča stranka ni predložila. Pravilno je zato stališče tožene stranke, da je splošni pogoji tožeče stranke ne morejo zavezovati zgolj zato, ker je šoferju tožeče stranke, ki je prišel po blago v njeno skladišče, to tudi izročila, da ga vrne prej pošiljatelju blaga, sedaj prejemniku.

13Zato je potrebno v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek, ki se nanaša na račun na podlagi tovornega lista 269, zavrne.

14Glede računa na podlagi tovornega lista 687 pa je sodišče prve stopnje z dokazno oceno po pravilih iz 8. v zvezi z 215. členom ZPP ugotovilo, da je bila tožena stranka pošiljatelj blaga prejemniku, s katerim poslovno sodeluje, da je naročila prevoz blaga za prejemnika in da tožena stranka trditev, da je prejemnik blaga tožeči stranki že plačal prevoz, ni dokazala.

15Sodišče prve stopnje je glede na ugovor tožene stranke, da je obveznost prenehala, ker je prejemnik sam plačal prevoz, pravilno odločilo, da obveznost ni prenehala in da je prevoz dolžan plačati prevoznik. Obveznost po tem računu znaša 198,72 EUR z 20% DDV (238,46 EUR). Ker je tožeča stranka trdila, da je vštela plačilo do zneska 109,13 EUR, utemeljeno vtožuje še 129,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2009 do plačila.

16Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 358. člen ZPP odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

17Posledično je višje sodišče odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tudi v stroškovnem delu. Glede na to, da v tem postopku od izpodbijanih 1.961,46 EUR tožena stranka ni uspela v znesku 137,25 EUR, je njen uspeh 93 %, uspeh tožeče stranke pa 7%. Od odmerjenih stroškov tožeči stranki ji gredo po spremembi sodbe stroški v višini 31,62 EUR. Toženi stranki pa je priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) v višini 113,10 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 104,40 EUR ter potne stroške pooblaščenca za narok dne 28. 6. 2012 po tar. št. 6003 ZOdvT, in sicer kilometrino na relaciji Lj. - Krško - Lj. (2 x 107 km x 0,37 EUR) v višini 79,18 EUR, skupaj z 20% DDV 356,01 EUR. Zaradi 93% uspeha je upravičena do povrnitve 331,09 EUR pravdnih stroškov. Po medsebojnem pobotanju priznanih stroškov je višje sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 299,50 EUR pravdnih stroškov.

18Tožena stranka je s pritožbo v pretežnem delu uspela, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožena stranka je priglasila strošek nagrade za postopek v višini 139,20 EUR, vendar ji gre po tar. št. 3210 ZOdvT le 113,10 EUR, izdatke v višini 20,00 EUR, kar ji gre po tar. št. 6002 ZOdvT in 20% DDV, ki ji gre po tar. št. 6007 ZOdvT, skupaj torej 159,72 EUR.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prvi in drugi odstavek 287. člena OZ določata: 1) Če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. 2) Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnavajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev.

(2) Ta določa, da morata tovorni list podpisati oba pogodbenika.