VSL sodba II Cp 1417/2014

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se v I. točki izreka v predzadnji in zadnji vrstici črta besedilo „z gramozom in asfaltno prevleko.“

II. Sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, da sta dolžna opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico obračanja z vsemi motornimi vozili na severozahodnem delu parc. št. 42/5 k.o. X, ki v površini 2,5 m x 3 m obstoji v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 42/7 k.o. X, ki je last M. in N. P., še posebej pa sta dolžna vzpostaviti prvotno stanje in z opisane obračalne površine 2,5 m x 3 m na severozahodnem delu parc. št. 42/5 k.o. X odstraniti žičnato ograjo s stebri ter utrditi opisano obračalno površino z gramozom in asfaltno prevleko, vse v 15-tih dneh. Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna tožnikoma v 15-tih dneh povrniti njune pravdne stroške v znesku 342,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožujeta oba toženca. Prva toženka izpodbija zamudno sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vsebina pravice služnosti v načinu izvrševanja in je način izvrševanja odločilen za pravico oziroma vrsto služnosti, asfaltiranje ni potrebno. Asfaltiranje se nanaša na vzdrževanje obračalne površine. Glede na to, da so na sosednji parceli 42/7 v območju služnosti namesto prejšnjega asfalta že vgrajeni tlakovci, je bolj primerno, da se tudi na parceli 42/5 v območju služnosti vgradijo tlakovci. Drugi toženec sodbo izpodbija iz istih razlogov kot prva toženka, dodatno navaja, da je zamudna sodba in sodba v direktnem nasprotju z izrekom v že pravnomočni sodbi P 55/2009, iz katere izhaja, da zahtevi po asfaltiranju ni bilo ugodeno. Navaja, da je bila z izpodbijano sodbo tožnikom priznana služnost na delu parcele 42/5, izven obsega priznanih služnosti v pravnomočni sodbi P 55/99. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj služnostna pravica tožnikov ni v celotnem delu severozahoda parcele 42/5, ampak le v obsegu 13 m in 3 m x 2,5 m. Tožniki so v pravdni zadevi P 55/2009 zahtevali služnost v celotnem severozahodnem delu navedene parcele, vendar jim ni bilo ugodeno. Mreža in stebrički so tako izven obsega priznanih služnosti in ne segajo v območje služnostne pravice. Z ničemer ni onemogočeno ali oteženo izvrševanje tožnikom priznane služnosti po sodbi P 55/2009 in ne drži, da zaradi mreže in stebričkov ne morejo obračati vozil, kar bi sodni ogled potrdil. Iz sodbe P 55/2009 izhaja, da je izven obsega priznanih služnosti na vsaki strani obeh parcel še nekaj tlakovanega oziroma asfaltiranega in bi neopredeljeno dovoljenje po asfaltiranju celo povzročilo različno višino terena. Povzema geodetsko izmero skupne severozahodne meje med parcelama in navaja, da razmere na terenu izmeri popolnoma ustrezajo. Del terena je torej izven obsega priznane služnosti in pesjak je bil le delno na obračališču (sodba P 55/2009). Navedba tožnikov, da jima pripada služnostna pravica obračanja na mestu, kjer je bil postavljen pesjak, ni točna, saj je bil pesjak le delno postavljen na obračalno površino. Ravno tožniki so vgradili robnike na mejo med obema parcelama in tožena stranka jih je po pravnomočni odredbi sodišča odstranila v januarju 2010, vendar ne v celoti dolžini severozahodne meje parcele 42/5. V zamudni sodbi in sodbi je tako tožnikom protizakonito priznana služnost, ki predstavlja nepotreben presežek te pravice. Zmotna in protispisna je trditev, da je drugi toženec navedel, da odvetnik tožnikov ne more zastopati obeh tožnikov brez pooblastila, navedel je, da isti odvetnik ne sme zastopati pred sodiščem istočasno tožeče in tožene stranke. Navaja, da po 318. členu ZPP sodišče ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku ter ponavlja, da ni nobenega posega v služnostno pravico. Izvajanja tožnikov so bila v nasprotju z k sami tožbi priloženimi podatki iz zemljiške knjige in zemljiškega katastra. Tudi tožbi priložene fotografije prikazujejo delno ravno tisti severozahodni del parcele 42/5, kjer obstaja še nekaj terena izven obsega priznanih služnosti. Pred sodbo je bilo mesto obračanja nedimenzionirano, s sodbo pa je bilo to spremenjeno. Tožnika tako nista izkazala služnostne pravice obračanja motornih vozil na mestu izkopanega asfalta in z dveh strani ograjenega z žičnato ograjo. S posegi tožencev v poletju 2013 tako nista bila v ničemer ovirana v obračanju vozil. Drugi toženec se zato ne strinja, da z ugovorom ni uspel. Meni, da je bilo že vse rešeno v pravnomočni sodbi P 55/2009. Poleg tega so si tožniki samovoljno zgradili lasten dostop in obračališče na svoji parceli in je služnost na parceli 42/5 nepotrebna in nekoristna. Nedopustno je, da se tožnikom prizna služnost še izven obsega priznanih služnosti na severozahodnem delu parcele 42/5.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožbi sta delno utemeljeni.

5Neutemeljene so pritožbene navedbe drugega toženca v zvezi z zatrjevanim zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem. Drugi toženec je namreč v odgovoru na tožbo v zvezi s posegom v služnostno pravico obračanja tožnikov na severozahodnem delu parc. št. 42/5 k.o. X navajal le, da tožena stranka v ničemer ne posega v služnostno pravico tožeči stranki, da ograja s stebri ne posega v območje služnostne pravice tožnikov in da fotografije tožnikov ne prikazujejo obračalne površine v površini 2,5 m x 3 m, ampak del parcele, na kateri bi tožeča stranka tudi želela služnostno pravico obračanja, ki pa ji ne pripada. Glede na tako omejene navedbe je, po izvedbi vseh dokazov, sodišče prve stopnje prve stopnje pravilno zaključilo, da drugi toženec s svojim ugovorom v navedeni smeri ni uspel. Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. Tožnika sta tako izkazala služnostno pravico obračanja motornih vozil na mestu izkopanega asfalta in z dveh strani ograjenega z žičnato ograjo ter drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene, dokazala pa sta tudi, da sta bila s posegi tožencev v poletju 2013 ovirana v obračanju vozil. Sodišče je pravilno ugotovilo tudi, da drugi toženec ni konkretiziral, na katerem delu severozahodnega dela prvi toženki lastne parcele št. 42/5 naj bi torej bila obračalna površina tožnikov. Zaradi dolgoletnega obračanja ravno na mestu sedanjih spornih posegov je bila namreč tožnikoma priznana pravica, da lahko to počneta tudi v prihodnje. Podrobnejše navedbe glede tega, ki jih drugi toženec navaja šele v pritožbi (glede dolžine meje, geodetske izmere, o obstoju terena izven obsega priznane služnosti in ostale navedbe v tej smeri) pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati (337. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

6Drugi toženec neutemeljeno navaja, da so tožniki v pravdni zadevi P 55/2009 zahtevali služnost v večjem obsegu, kot jim je bilo ugodeno, saj je bilo tožbenemu zahtevku tam tožene stranke (nasprotnemu tožbenemu zahtevku) ugodeno v celoti, kar se tiče obsega v naravi, zavrnjen je bil zahtevek le glede asfaltiranja vozne in obračalne površine ter dovoljenja za asfaltiranje služnostne poti in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

7Glede navedbe, da odvetnik tožnikov nima pooblastila za zastopanje tožene stranke je ugotoviti le, da je odvetnik tožnikov očitno v tožbi pomotoma navedel, da tožena stranka (pravilno tožeča stranka) predlaga, da sodišče ugodi tožbenemu zahtevku, kar je odvetnik tožeče stranke pojasnil že v vlogi z dne 21. 12. 2013, zato podrobnejši odgovor na te navedbe ni potreben. Nadalje sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila zamudna sodba izdana glede prve toženke, ne pa glede drugega toženca, zato ta neutemeljeno podaja pritožbene navedbe o neizpolnjevanju pogojev po 318. členu ZPP, ki se nanaša na zamudno sodbo.

8Utemeljene pa so pritožbene navedbe tako prvotožene kot drugotožene stranke v delu, ko izpodbijata odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je tožencema točno določilo, na kakšen način bosta izpolnila svojo obveznost in sicer tako, da jima je naložilo, da morata obračalno površino utrditi z gramozom in asfaltno prevleko. Pritožnika imata prav, da se asfaltiranje poti nanaša na njeno vzdrževanje oziroma, da za nemoteno izvrševanje služnostne pravice asfaltiranje ni potrebno. V tem obsegu je bilo zato potrebno sodbo spremeniti, saj tožencema ni mogoče naložiti, da sta dolžna del parcele, na katerem imata tožnika služnostno pravico, utrditi z gramozom in asfaltno prevleko. V skladu s prvim odstavkom 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki se smiselno uporablja tudi pri varstvu služnosti (drugi odstavek 212. člen SPZ), namreč lahko služnostni upravičenec zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje, za kar pa ni nujno potrebna tudi popolna vzpostavitev prejšnjega stanja. Toženca sta tako dolžna utrditi obračalno površino, na kateri imata tožnika služnostno pravico, način kako bosta to storila, pa je v njuni dispoziciji. Vsekakor jo morata utrditi tako, da služnostna upravičenca pri izvrševanju služnosti ne bosta več neutemeljeno motena oziroma, da bosta lahko izvrševala svojo obstoječo služnostno pravico obračanja z vsemi motornimi vozili, na severozahodnem delu parc. št. 42/5 k.o. X.

9Oba toženca navajata še, da nista dolžna povrniti pravdnih stroškov oziroma se pritožujeta tudi zoper stroškovno odločitev ter navajata, da stroškov nista z ničemer povzročila. Tudi v tem delu sta njuni pritožbi neutemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov je bila pravilna, upoštevaje 154. člen ZPP, ki določa, da sodišče odloči o povrnitvi stroškov glede na uspeh v pravdnem postopku.

10Glede na navedeno je torej sodišče druge stopnje pritožbama delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (358. člen ZPP).V preostalem delu pa je sodišče druge stopnje, ker ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbi tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11Glede na to, da je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo le v neznatnem delu in torej po spremembi sodbe tožeča stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi katerega pa niso nastali posebni stroški, ostaja odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu nespremenjena (drugi odstavek 165. člena ZPP in tretji odstavek 154. člena ZPP).

12Toženca pritožbenih stroškov nista priglasila, zato je odločitev o teh odpadla. Tožeča stranka, ki je vložila odgovor na pritožbo, pa z odgovorom ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje, njeni stroški so bili tako nepotrebni in jih zato nosi sama (165. in 155. člen ZPP).