VSK sodba Cpg 252/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 10.228,48 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.136.444,50 EUR iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke v zvezi z investicijo, za katero se je odločila na podlagi obvezne razlage Odloka o prostorskih in ureditvenih pogojih v Občini Divača (Uradni list RS, št. 45/05 in 102/07, v nadaljevanju Odlok), ki jo je sprejela tožena stranka in za katero se je izkazalo, da je nezakonita in jo je Ustavno sodišče RS odpravilo.

Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Vztraja pri zahtevku iz naslova izgubljenega dobička in se ne strinja z zaključkom, da ni podana vzročna zveza. Sodišče je namreč ugotovilo, da je tožena stranka ravnala protipravno in prav tako tudi, da tožeča stranka ne bi izvajala aktivnosti s projektom, če je tožena stranka ne bi zavedla. Iz izvedenskega mnenja, ki je sestavni del trditev tožeče stranke in ki ga sodišče ni omenilo niti z besedico, je natančno razvidna višina izgubljenega dobička. Vsekakor bi bilo po normalnem teku stvari mogoče pričakovati dobiček, če bi tožeča stranka projekt realizirala. V zvezi s tem je tožeča stranka predlagala tudi postavitev izvedenca finančne stroke, ki pa ga sodišče ni imenovalo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka zaradi projekta prevzela določene kreditne obveznosti, ki jih ne bi, če projekta ne bi bilo. Čeprav drži, da tožeča stranka kredita ni odplačala, ostaja dejstvo, da se obveznosti vrnitve kredita ni razbremenila. Banka namreč tožečo stranko za najeti kredit bremeni. Po razlogovanju sodišča bi torej morala tožeča stranka kredit najprej odplačati in šele nato bi ji nastala škoda. Tožeča stranka je vsekakor utrpela škodo v višini najetega kredita, povečano za obresti in stroške. Zemljišče je zdaj brez vrednosti, v zvezi s tem je tožeča stranka predlagala izvedenca, ki bi ga sodišče moralo imenovati. Enako velja glede storitev, ki so jih opravile tretje osebe. Tudi te tožečo stranko bremenijo za izstavljene račune, saj so bile storitve opravljene in jih tožena stranka mora plačati. Iz izvedenskega mnenja izvedenca S. izhaja tudi višina nadomestila za vodenje investicije. Splošno znano je, da predstavlja vodenje investicije 0,5 % vrednosti projekta. Izvedba projektnega inženiringa ni zanemarljiv strošek. Izvedenec bi, če bi ga sodišče imenovalo, te stroške lahko ugotovil.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim trditvam in predlagala zavrnitev pritožbe. Meni, da je napačen zaključek sodišča o protipravnosti ravnanja tožene stranke. Obvezno razlago je sprejel občinski svet tožene stranke. Tožena stranka pa je v okviru svojih pristojnosti na podlagi sprejete obvezne razlage le izdala lokacijsko informacijo. Tožena stranka je med postopkom tudi ves čas opozarjala, da je bila vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo prekinjena, saj je bila vloga za izdajo gradbenega dovoljenja s strani UE zavržena, ker je tožeča stranka vložila nepopolno vlogo in ne zaradi odprave Obvezne razlage. V preostalem delu pa tožena stranka pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje (ki v tem delu za pritožnico ni sporno). Tožena stranka je najprej sprejela Odlok o prostorskih in ureditvenih pogojih v Občini Divača (Uradni list RS, št. 45/05 in 102/07, v nadaljevanju Odlok), s katerim je bila dovoljena le gradnja enonadstropnih objektov. Kasneje pa je z obvezno razlago Odloka dopustila tudi gradnjo do štirinadstropnih objektov in tožeči stranki izdala dve lokacijski informaciji, na podlagi katerih je le-ta pričela z izvajanjem investicije - gradnje dvonadstropnih objektov. Ustavno sodišče je nato obvezno razlago odpravilo, ker je tožena stranka z njo na nedopusten način spreminjala Odlok. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pomeni sprejem očitno nezakonite obvezne razlage protipravno ravnanje (8) tožene stranke. Tožeča stranka je uveljavljala izgubljeni dobiček, škodo iz naslova prevzetih kreditnih obveznosti, škodo iz naslova obveznosti, prevzetih na podlagi naročil storitev tretjim osebam in škodo v zvezi z vodenjem investicije.

Pri zahtevku iz naslova izgubljenega dobička je tožeča stranka trdila, da se je za projekt odločila prav zato, ker je bila po lokacijski informaciji dovoljena večnadstropna gradnja in bi na ta način lahko računala na dobiček. Po določbi 132. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je izgubljeni dobiček preprečitev povečanja premoženja, po določbi tretjega odstavka 168. člena OZ pa se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega ravnanja ni bilo mogoče doseči. V predmetni zadevi je situacija drugačna, saj je po tožbenih trditvah tožena stranka šele s svojim protipravnim ravnanjem vzpostavila položaj, na katerem tožeča stranka utemeljuje zahtevek iz naslova izgubljenega dobička. Odločilno vprašanje v predmetni zadevi je zato, ali je tožeča stranka upravičena do tistega premoženja, ki bi ga imela, če tožena stranka ne bi sprejela Obvezne razlage (2) (če ne bi bilo protipravnega dejanja, torej do povrnitve stroškov, ki jih je imela, in tudi morebitnega izgubljenega dobička, če bi izkazala, da bi svoja sredstva in delo usmerila v nek drug posel) ali pa tudi do tistega premoženja, ki bi ga imela, če bi Obvezna razlaga veljala in bi na njeni podlagi lahko tožeča stranka dokončala svoj projekt (3) (če torej protipravno ravnanje tožene stranke ne bi bilo protipravno). Ker je ravnanje tožene stranke bilo protipravno (brez protipravnosti pa tožeča stranka ne glede na vse ostalo sploh ne bi imela odškodninskega zahtevka), po mnenju pritožbenega sodišča izgubljeni dobiček, kakršnega zahteva tožeča stranka, ni pravno priznana škoda. Nenazadnje je namen odškodninske odgovornosti vzpostavitev takega premoženjskega stanja, kakršno bilo bilo, če ne bi bilo protipravnega ravnanja tožene stranke, tožeča stranka pa zahteva vzpostavitev premoženjskega stanja, kakšno bi imela ob protipravnem ravnanju tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek iz naslova izgubljenega dobička zavrnilo, je zato pravilna. Ker je bil zahtevek zavrnjen že po temelju, imenovanje izvedenca, ki bi ugotavljal višino izgubljenega dobička ni bi potrebno.

Tožeča stranka je za nakup zemljišč, na katerih je bila predvidena gradnja, najela in porabila kredit. Kot odškodnino (navadno škodo) je v predmetni pravdi uveljavljala celoten znesek kredita, skupaj z obrestmi in stroški, pri čemer pa ni upoštevala, da je s kreditom kupila zemljišča, ki so zdaj njena last (4). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožeči stranki samo zaradi nakupa zemljišč še ni nastala škoda, saj je postala lastnik nepremičnin in se je vrednost njenega premoženja povečala. Najem kredita, porabljenega za povečanje premoženja, sam po sebi ne pomeni škode in tudi ni v nobeni vzročni zvezi z ravnanjem tožene stranke. Pritožbeno sodišče dopušča možnost, da je nastala tožeči stranki škoda, ker je zemljišča kupila glede na njihovo vrednost ob upoštevanju s strani tožene stranke izdane lokacijske informacije, pa zanje ne bi plačala toliko, če bi vedela, da je na njih dopuščena samo enonadstropna gradnja, vendar zahtevek ni bil zastavljen na ta način, zato tudi glede te škode imenovanje izvedenca ni bilo potrebno.

Glede obveznosti, prevzetih na podlagi naročil tretjim, je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni dokazal, da bi te obveznosti sploh poravnal in mu torej škoda ni nastala. Tako stališče je pravilno. Zgolj prejeti računi še ne pomenijo premika premoženja, ki bi lahko predstavljal škodo. Navadna škoda je namreč po določbi 132. člena OZ zmanjšanje premoženja, odškodninska obveznost pa zapade od trenutka nastanka škode. Ker tožeča stranka plačila izstavljenih računov in s tem zmanjšanja svojega premoženja ni izkazala (plačila niti ne zatrjuje), odškodninska obveznost iz naslova naročil tretjim še ni zapadla in je zahtevek zato v tem delu neutemeljen. To pa seveda ne pomeni, da tožeča stranka ne bi mogla odškodnine iz tega naslova uveljavljati, ko bo terjatev zapadla.

Pritožbeno sodišče se sicer strinja s pritožnikom, da pri strošku vodenja investicije ne gre za izgubljeni dobiček, temveč za plačilo opravljenega dela in s tem za navadno škodo. Vendar je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu kljub temu pravilna. Odločilni razlog za zavrnitev zahtevka je bil namreč pomanjkanje konkretnih trditev. Tožeča stranka je v zvezi s to postavko navedla, da je vrednost njenega dela ocenjena na 0,5 % od celotne investicije in na poziv sodišča prve stopnje še, da gre v bistvu za plačilo, ki bi ji šlo za opravila, ki jih je v zvezi s s konkretnim projektom opravila, to je za projektni inženiring. Višina škode naj bi bila utemeljena z izvedenskim mnenjem, ki je bilo sestavni del navedb. Glede na izrecne ugovore tožene stranke so tudi po mnenju pritožbenega sodišča te trditve preveč pavšalne, da bi jih bilo mogoče preveriti. Manjkajo namreč konkretna dejstva, kako je bila izračunana vrednost investicije in zakaj delež 0,5 % predstavlja ustrezno nadomestilo za opravljeni projektni inženiring (in v zvezi s tem, katera dela so bila sploh opravljena). Ne drži pritožbena trditev, da naj bi bilo splošno znano, da je strošek vodenja investicije 0,5 % (5), prav tako iz mnenja ni mogoče jasno razbrati, kako je izvedenec prišel ravno do zneska 37.105 EUR. Tožeča stranka zato ni zadostila že svojemu trditvenemu bremenu in je bil zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnjen.

Na podlagi vsega zgoraj povedanega in ker pritožbeno sodišče ni zasledilo tudi nobene uradoma upoštevne trditve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker v pritožbenem postopku ni uspela, mora tožeča stranka toženi povrniti tudi njene stroške pritožbenega postopka in sicer za stroške zastopanja po tar.št. 3265, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi, skupaj 10.228,48 EUR.

-------------------------------------------

op. št. 1: Tega zaključka tožena stranka v odgovoru na pritožbo s trditvami, da je obvezno razlago sprejel občinski svet, sporni lokacijski informaciji pa je izdala uprava, ne more izpodbiti. Tožena stranka je Občina Divača in ne kateri od njenih organov.

op. št. 2: kot bi to dobesedno izhajalo iz določbe 168. člena OZ.

op. št. 3: kot je svoj zahtevek zastavila tožeča stranka.

op. št. 4: Splošno znano je, da nobeno zemljišče nima vrednosti 0.

op. št. 5: Kaj takega ne izhaja niti iz pred pravdo izdelanega izvedenskega mnenja. Izvedenec je namreč zapisal, da je vodenje investicije upoštevano do pridobitve gradbenega dovoljenja, iz česar bi bilo mogoče razbrati, da je strošek vodenja investicije različen glede na dejansko opravljeno delo.