UPRS sodba I U 983/2013

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Jesenice št. 214-787/2012-25 z dne 2. 4. 2013 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Na podlagi podatkov iz uradnih evidenc je ugotovil, da je tožnik na dan 25. 6. 1991 bil državljan SFRJ ter da je na dan 23. 12. 1990 imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... v Sloveniji, zato bi moral v postopku izkazati še to, da od tega dne dalje v Republiki Sloveniji dejansko živi. Prvostopenjski organ je v upravnem postopku zaslišal tožnika in več prič. Na podlagi ugotovitvenega postopka je prvostopenjski organ ugotovil, da je tožnik do leta 1996 prebival v Sloveniji in tega leta zapustil Slovenijo pred potekom delovnega vizuma, ki mu je veljal do 9. 4. 1997. Kot tujec ni dobil delovnega dovoljenja in zaposlitve, za vizo pa je zaprosil še leta 1999 in leta 2000. Od leta 1996 dalje živi v Bosni in Hercegovini, kjer je zaposlen, ima izdane dokumente in urejeno zdravstveno zavarovanje. Slovenijo je torej zapustil leta 1996, ker se kot tujec ni mogel zaposliti. Upravičena odsotnost je trajala več kot pet let in v skladu s četrtim odstavkom 1.č člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji se šteje, da je bil pogoj dejanskega življenja izpolnjen za obdobje petih let, v nadaljnjem obdobju petih let pa samo, če ravnanja osebe kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnik po letu 1996 ni zaprosil za izdajo dovoljenja za prebivanje ali državljanstvo Republike Slovenije niti ni svojih sorodnikov prosil za pomoč pri vrnitvi v Slovenijo, njegov prijatelj pa se je pri različnih delodajalcih zanimal za njegovo zaposlitev pred letom 2000. Tožnik je tudi izjavil, da se nikoli ni pozanimal, kakšni so pogoji za pridobitev dovoljenja za prebivanje. Prvostopenjski organ je prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnil, ker tožnik ni izkazal dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji od 23. 12. 1990 dalje.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil leta 1992 izbrisan, mu je pa podjetje pomagalo do delovnega dovoljenja za eno leto, na podlagi katerega je bil ta čas še zaposlen pri podjetju A. Ko pa mu je delovno dovoljenje poteklo, mu podjetje ni želelo podaljšati zaposlitve in se je zato moral izseliti iz stanovanja na naslovu ... V tem času je iskal novo zaposlitev, uspel je pridobiti nekaj kratkotrajnejših zaposlitev, vmes se je preživljal s priložnostnim delom. Zadnji vizum mu je veljal do 9. 4. 1997, vendar ga je delodajalec pred iztekom odpustil, nove zaposlitve pa ni dobil in ni imel več sredstev za preživljanje, zato je bil prisiljen državo zapustiti. Vrnil se je v rojstni kraj, kjer so živeli njegovi starši. V Slovenijo se je vrnil večkrat, med drugim tudi na pogreb bratove žene. Želel se je trajno vrniti v Slovenijo, vendar za to ni imel možnosti. Iz izkušenj je vedel, kako težko je najti delodajalca, ki bi mu ponudil redno zaposlitev in bi mu tako pomagal do dovoljenja za prebivanje. Lahko je zgolj prosil sorodnike in prijatelje v Sloveniji, da mu pomagajo poiskati delodajalca. Napačna je ugotovitev prvostopenjskega organa, da odkar tožnik biva v Bosni in Hercegovini, ni nikoli zaprosil za pomoč za vrnitev v Slovenijo. Vse zaslišane priče so povedale, da je ves čas izražal željo, da bi se v Slovenijo vrnil in jih tudi prosil, naj mu pomagajo najti zaposlitev. Priča B.B. je vsako leto tožnika obiskal v Bosni in Hercegovini in vsakič ga je tožnik spraševal po zaposlitvi v Sloveniji. Priča je tudi povedala, da je vsakič, ko se je vrnil v Slovenijo, spraševal pri gostincih za zaposlitev, a nihče ni bil zainteresiran. Prvostopenjski organ je po podaji odgovora tožnika na seznanitev z ugotovitvami z dne 18. 1. 2013 ponovno zaslišal pričo B.B. v zvezi z iskanjem potencialnega delodajalca za tožnika. Ta je povedal, kje vse je iskal za tožnika zaposlitev ter da ga je tožnik o možnostih za zaposlitve spraševal vsako leto. Čeprav je prvostopenjski organ ponovno zaslišal navedeno pričo in je ta natančno povedala o poskusih iskanja zaposlitve, je prvostopenjski organ štel, da se tožnik v Slovenijo ni poskušal vrniti in da nikoli ni nikogar prosil za pomoč pri vrnitvi v Slovenijo. Prvostopenjski organ pa pred izdajo odločbe tožnika ni seznanil o razlogih, zakaj izjave omenjene priče ni upošteval oziroma o tem, zakaj kljub izjavi priče šteje, da tožnik ne izpolnjuje pogoje dejanskega življenja, in tožniku tudi ni dal možnosti, da se o tem izjavi niti ni navedenega obrazložil v sporni odločbi. S tem pa je prvostopenjski organ kršil pravila postopka. Tožnik nadalje pojasnjuje, da ne drži ugotovitev prvostopenjskega organa, da se ni poskušal vrniti v Slovenijo. Zanj bi prišla v poštev vrnitev v Slovenijo samo, če bi našel delodajalca in bi si potem tako uredil dovoljenje za prebivanje. Sicer pa tožnik tudi meni, da je pogoj poskušanja vračanja v Sloveniji kot tak neustaven. Primarna krivica se je zgodila prav vsem izbrisanim brez izjeme, pri čemer je brez vsakega pomena, ali se je kdo od njih kasneje sploh še poskušal vrniti v Slovenijo ali ne. Pogoj je v nasprotju z 2. členom ustave, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država. Navedeni pogoj je v neskladju z načelom pravne varnosti, ki je podnačelo načela pravne države. Tožnik meni, da prvostopenjski organ izpolnjevanja pogoja dejanskega življenja in poskusov vračanja ne bi smel zahtevati. To je tudi v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena ustave, po katerem imajo vse žrtve kršitev ustavnih pravic pravico do odprave posledic kršitve svojih pravic. Tožnik predlaga, naj sodišče izvede glavno obravnavo ter prvostopenjsko odločbo spremeni tako, da prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ugodi, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je dokazno breme, da se je tožnik poskušal vrniti v Republiko Slovenijo, na njegovi strani. Katera so ravnanja, ki kažejo na poskuse vrnitve, je tožena stranka pojasnila že v svoji drugostopenjski odločbi. Tožnik ni predložil dokazil o tem, da je v času odsotnosti poskušal pridobiti vizum ali da je v tem obdobju poskušal vstopiti v Republiko Slovenijo in mu je bil vstop zavrnjen, kakor tudi ne dokazila o tem, da si je v tem obdobju v Republiki Sloveniji poskušal najti službo ali stanovanje. Res je sicer iskal možnost zaposlitve pri svojih sorodnikih, vendar pa ni izkazal določene aktivnosti, da si je prizadeval za vrnitev v Republiko Slovenijo, na podlagi katere bi prvostopenjski organ lahko sklepal, da je izpolnjen pogoj dejanskega življenja v nadaljnjem obdobju odsotnosti. Tožnik je od leta 1996 do leta 2012 odsoten iz Slovenije, kar presega obdobje upravičene odsotnosti. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno, ali je tožnik uspel dokazati pogoj dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji oziroma ali je uspel dokazati, da se je dovolj potrudil, da bi se poskušal vrniti v Slovenijo. Tožnik je navedeno dokazoval s tem, da si je ves čas poskušal najti zaposlitev. Prvostopenjski organ je zaslišal več prič kot tudi tožnika samega, da bi ugotovil, v kolikšni meri si je tožnik prizadeval, da bi se vrnil v Slovenijo, potem ko se je bil zaradi nemožnosti zaposlitve prisiljen izseliti. Med pričami, ki jih je prvostopenjski organ zaslišal, je bil tudi B.B., za katero se je prvostopenjskemu organu zdelo pomembno, da jo ponovno zasliši. Na ponovnem zaslišanju je ta priča povedala, da je poskušala najti tožniku zaposlitev v podjetju A., v gostilni C. ter v kampu Č., kar so pravno relevantna dejstva, ki gredo v prid tožniku. Po ponovnem zaslišanju te priče pa prvostopenjski organ tožniku ni dal dodatnega roka, da se do izjave te priče izjasni, saj je prvostopenjski organ to pričo zaslišal dne 26. 3. 2012, na kar je dne 2. 4. 2013 sledila izdaja negativne odločbe navkljub navedbam omenjene priče. Pooblaščenka tožnika je bila sicer res na zaslišanju te priče prisotna, vendar sodišče meni, da zgolj prisotnost na samem zaslišanju, ne da bi bila potem dana stranki še možnost izjasniti se do vsebine izpovedi priče, ni dovolj za zagotovitev načela zaslišanja stranke glede na to, da iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj organ pravno relevantnih dejstev, ki jih je navedla priča B.B., ni štel v prid tožnikovemu zahtevku. Izpoved te priče je za tožnika pomembna, ker kaže na določene aktivnosti v zvezi s tem, da bi se tožniku omogočilo prebivanje v Sloveniji. Ker organ ni dal možnosti tožniku, da se o novi izjavi te priče in o pomembnih dejstvih za odločitev izjasni, tožeča stranka pravilno opozarja, da je prišlo do kršitev pravil postopka. Skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembno za odločbo, preden se izda odločba, tretji odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V ponovljenem postopku bo potrebno tožniku dati možnost, da se izjasni o ponovni izpovedi navedene priče, pri čemer se bo moral prvostopenjski organ pri ponovnem odločanju opredeliti se tako do izjave navedene priče kot do tožnikovih navedb glede njihove pravne relevantnosti in šele potem bo lahko odločil o stvari.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).