UPRS sodba I U 278/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in 4., 5. in 6. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Pesnica, št. 321-176/92 z dne 18. 7. 2011 odpravil (1. točka izreka); ter zahtevo za denacionalizacijo A.A., za premoženje podržavljeno B.B. in C.C., parc. št. 1389/1, parc. št. 1391, parc. št. 1389/3, parc. št. 1392, parc. št. 1393, parc. št. 1395, parc. št. 1411, parc. št. 1380/2, parc. št. 351, parc. št. 354, parc. št. 355/5, parc. št. 355/6, parc. št. 553, parc. št. 554, vse k.o. …, parc. št. 1411, parc. št. 48* in parc. št. 78*, vse k.o. … ter parc. št. 354, parc. št. 355/1, parc. št. 355/2, parc. št. 355/4, parc. št. 355/3, parc. št. 355/5, parc. št. 355/6 in parc. št. 50*, vse k.o. …, zavrnil (2. točka izreka). Prvostopni organ je z izpodbijanimi 4., 5. in 6. točkami izreka določil denacionalizacijskemu upravičencu za nepremičnine, ki so v izreku drugostopnega organa naštete, odškodnino v višini 271.108,79 DEM. Drugostopni organ je v obrazložitvi navedel, da je bilo premoženje B.B. in C.C. podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ, vlagatelj zahteve pa je denacionalizacijski upravičenec po 12. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Organ je v postopku ugotavljal, ali sta bivša lastnika podržavljenega premoženja bila upravičena zaradi odvzema premoženja do odškodnine po določbah Finančne in izravnalne pogodbe (FIP) ter predpisov, sprejetih z izvedbo te pogodbe, torej Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG) in Zakona o prijavi škod (Anmeldegesetz). V razlogih navaja, da se oba denacionalizacijska upravičenca nista štela za jugoslovanska državljana, kot izhaja iz pravnomočnih odločb Upravne enote Pesnica. Iz odločb o podržavljenju izhaja, da jima je bilo podržavljeno premoženje, ker sta bila oba osebi nemške narodnosti. Iz dopisa Arhiva Republike Slovenije z dne 14. 6. 2006 je tudi razvidno, da je bil B.B. član …, kar so bili lahko le osebe nemške narodnosti. Iz dopisa Skupščine Občine Maribor z dne 4. 2. 1975 je razvidno, da je bil A.A., sin C.C. in B.B., skupaj s starši izseljen od naših oblasti zaradi sodelovanja z okupatorjem. Iz sklepa Urada Štajerske deželne vlade z dne 30. 11. 1955 o pridobitvi avstrijskega državljanstva za C.C. je razvidno, da je podala izjavo, da je bila pripadnica nemške manjšine v nenemški državi. Iz odločb o podržavljenju in navedenih dokumentov izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno bivšima lastnikoma zaradi vojne oziroma posledic vojne in je tako izpolnjen prvi pogoj za pridobitev odškodnine po FIP. Iz potrdil Štajerske deželne vlade z dne 29. 7. 2008 in z dne 26. 3. 1957 je razvidno, da je C.C. pridobila avstrijsko državljanstvo dne 28. 8. 1954 in B.B. dne 6. 2. 1957, torej sta bila oba nekdanja lastnika v času podpisa FIP leta 1961 avstrijska državljana in je tako izpolnjen drugi pogoj za pridobitev odškodnine po FIP. Iz potrdila Občinskega urada St. Veit am Vogau z dne 20. 8. 1993 je razvidno, da sta bila oba prijavljena v času od 4. 9. 1946 do leta 1952 na naslovu …, v letu 1952 pa so se preselili v Graz, kjer je B.B. umrl …, ter C.C. …. Iz navedenega izhaja, da sta C.C. in B.B. na dan 1. 1. 1960 imela stalno prebivališče v Republiki Avstriji in je tako izpolnjen tudi tretji pogoj za pridobitev odškodnine po FIP. Ker sta torej oba izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine po FIP, nista upravičenca do denacionalizacije po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen, ter vse ugovore vlagatelja zahteve za denacionalizacijo, da bivša lastnika nista upravičenca na podlagi FIP in UVEG, zavrača.

Tožnik v tožbi navaja, da je v zadevi napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Meni, da bivša lastnika nista upravičenca do denacionalizacije pač pa vlagatelj zahtevka A.A., zanj pa se razlogov ni ugotavljalo. Nadalje meni, da FIP ni imela izvedbenega učinka, na njegovi podlagi je bil sprejet KVSG – zakon z dne 13. 7. 1962, ki zadeva razširitev področja upravičencev po Zakonu o vojnih in pregnanskih škodah, ta pa ne glede na FIP to omogoča le nemškim državljanom. Nadalje meni, da UVEG ni bil sprejet na podlagi FIP, zato je navezovanje pogojev iz FIP z dajatvami iz UVEG brez pravne osnove. Pa tudi po UVEG ne bi bili upravičeni ne A.A. ne B.B. niti C.C.. V drugem členu so upravičene osebe navedene v Zakonu o prijavi škode (Anmeldegesetz), ki določa v 5. členu definicijo preseljencev ter pregnancev, ter v 7. in 8. § tudi določa jasno definicijo o tem. Določen je premoženjski cenzus, kar pomeni, da četudi je posameznik izpolnjeval vse pogoje, določene v 5., 7. in 8. členu Zakona o prijavi škode (Anmeldegesetz) in mu je nastala tudi pravno priznana škoda, definirana v UVEG, ni bil upravičen do odškodnine, če je prihodek v letu 1955 presegal v drugem odstavku § 6 in drugem odstavku § 10 UVEG določen znesek. Da C.C. in B.B. ter A.A. niso prejeli odškodnine in do nje tudi niso bili upravičeni, je razvidno iz uradnega dokumenta – potrdila Zveznega Ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 1. 4. 2011, ki je pri izdaji potrdila nedvomno upoštevalo vse relevantne okoliščine. Tožena stranka nezakonito ni štela potrdila Zveznega Ministrstva za finance kot dokaz, kar pomeni kršitev pravil postopka in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter da sodišče odloči o stvari tako, da zavrne pritožbo SOD oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno stališče organa, da sta prejšnja lastnika podržavljenega premoženja izpolnjevala pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oziroma premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanjih, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oziroma madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oziroma Madžarska, Podsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravnosodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I- 23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Odlok AVNOJ, podlaga podržavljenja prejšnjima lastnikoma, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci – preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschadigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oziroma kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena v točki 10 te obrazložitve (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 11 obrazložitve (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje, podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

V obravnavanem primeru uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen v primeru prejšnjih lastnikov pomeni, da je izključen iz denacionalizacije tudi tožnik, ki sicer uveljavlja denacionalizacijo na podlagi 12. člena ZDen. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče, je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravico dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005). Iz navedenega ugovor o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava, ker se za tožnika ni ugotavljalo razlogov, ne more biti utemeljen.

Tožnik konkretnih dejstev v zvezi z ugovorom, da se prejšnja lastnika ne bi mogla šteti za upravičenca, ne navaja, sodišče pa meni, da je tožena stranka navedla okoliščine, ki kažejo na to, da bi ta status izpolnjevala. V zvezi z dogodki druge svetovne vojne (podržavljenjem premoženja) sta izgubila stalno prebivališče (dopis Skupščine Občine Maribor z dne 4. 2. 1975, da sta bila izseljena od jugoslovanskih oblasti), torej izguba vsled pregona ali izgona. Izgubljeno stalno prebivališče se je nahajalo v Jugoslaviji z območja izven meja Republike Avstrije in nemškega Rajha, po pravnem statusu ozemlja z dne 31. decembra 1937. V Jugoslaviji sta se tudi štela za osebi nemške narodnosti, kot izhaja iz odločb o podržavljenju ter dopisa Arhiva RS z dne 14. 6. 2006, da je bil B.B. član …, kar so bile le osebe nemške narodnosti ter sklepa Urada Štajerske deželne vlade z dne 30. 11. 1995 o pridobitvi avstrijskega državljanstva za C.C., iz katerega izhaja, da je ta podala izjavo, da je bila pripadnica nemške manjšine v nenemški državi. Določno pa je organ ugotovil tudi nadaljnje pogoje (avstrijsko državljanstvo v času podpisa FIP in stalno prebivališče 1. januarja 1960 v Republiki Avstriji). To pa so pogoji iz FIP, po katerih je organ presojal izpolnjevanje pogojev za prejšnja lastnika. Namreč v zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preiskusiti, sodišče meni, da ovir tega preiskusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, posebno z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali po se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oziroma narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (par. 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oziroma na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanim po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Glede na zgoraj navedeno stališče sodišče ne šteje kot relevantnih ugovorov v zvezi s premoženjskim cenzusom bivših lastnikov in tožnika ter ugovorom, ki jih veže na izvedbene zakone.

Da upravni organ ni ugotovil relevantnih dejstev, sodišče ni moglo sprejeti, saj so ta dejstva pojasnjena. Iz podatkov in listin v upravnem spisu izhaja, da gre v obravnavanem primeru za situacijo, ki je urejena v prvem odstavku točke A priloge 1, na katero se organ v obrazložitvi svoje odločbe tudi opira. Navedena dejstva so tista, ki po presoji sodišča v celoti sestavljajo dejansko stanje, ki daje podlago za pravno sklepanje, da gre za primer, za kakršnega je po FIP predvideno odškodovanje.

V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na potrdilo Zveznega ministrstva za finance Republike Avstrije tožnik ugovarja, da tožena stranka nezakonito ni štela potrdila kot dokaz, kar pomeni kršitev pravil postopka in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Po presoji sodišča tožnik tudi zmotno meni, da bi upravni organ moral upoštevati potrdilo avstrijskega Zveznega ministrstva za finance. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oziroma 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstojala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino škode in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravnosodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka v primerih, ko sodišče tožbo zavrne oziroma zavrže.