VSL sodba I Cpg 915/2014

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede tretje tožene stranke) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tretja tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.362,02 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je prvo, drugo in tretjo toženo stranko solidarno obvezalo k plačilu 82.436,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2011 ter k plačilu 4.098,30 EUR pravdnih stroškov.

2Tretja tožena stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je zavarovalnica, pri kateri je imel drugi toženec zavarovano prevozniško odgovornost po polici 0016960 z dne 13. 4. 2010. Za to zavarovanje veljajo Pogoji za zavarovanje prevozniške odgovornosti prevoznika za škode na pošiljkah v cestnem prometu KL-KG-54/99, ki v 5. in 9. členu določajo, da se zavarovalnina izplača 3. zavarovancu. Ker je tretja tožena stranka zavarovalnino izplačala drugemu tožencu, je sodišče njen ugovor izpolnjene pogodbe neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določilo 965. člena OZ, ki po mnenju tretje tožene stranke ne velja za primere prostovoljnega zavarovanja pred odgovornostjo, temveč le pri obveznih zavarovanjih. Poleg tega se od zavarovalnice ne zahteva, da bi svojo obveznost izpolnila obema zavarovancu in oškodovancu. Tretja tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev o obrestnem zahtevku, ker sodišče prve stopnje napačno ni uporabilo določila prvega odstavka 27. člena Konvencije CMR. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru ni (bilo) sporno, da je imel drugi toženec pri tretji toženi stranki sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti. OZ v 965. členu oškodovancu priznava direktno tožbo proti zavarovalnici, kar pomeni, da ima oškodovanec pravico, da odškodnino zahteva neposredno od zavarovalnice. Pravico do direktne tožbe oškodovanca OZ predpisuje tako pri obveznem kot tudi prostovoljnem zavarovanju (1), zato pritožbeno sklicevanje, da je direktna tožba oškodovancu podeljena le v primeru obveznega zavarovanja pred odgovornostjo, ni utemeljeno. Lastna pravica oškodovanca do poplačila škode iz naslova zavarovanja odgovornosti pomeni, da ima oškodovanec pravico izbire, ali bo tožil zavarovanca tožene stranke ali direktno zavarovalnico ali oba (2). Zavarovalnica se zato ne more razbremeniti svojih obveznosti do oškodovanca tako, da izplača zavarovalno vsoto zavarovancu, kot zatrjuje v obravnavanem primeru (3), saj v primeru, ko oškodovanec vloži zoper njo direktno tožbo, nima ugovora, da je zavarovalno vsoto že izplačala zavarovancu.

6Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 5. in 9. člen Pogojev za zavarovanje prevozniške odgovornosti prevoznika za škode na pošiljkah v cestnem prometu KL-KG-54/99, ki določata, da se zavarovalnina izplača zavarovancu, saj s pogodbo ni moč izključiti veljavnosti kogentnega določila 965. člena OZ.

7Razlogi sodišča prve stopnje, zakaj določila Konvencije CMR ne predstavljajo materialnopravne podlage za odločanje o obrestnem delu zahtevka, so pravilni in jih sprejema tudi pritožbeno sodišče.

8S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede tretje toženke potrdilo (353. člen ZPP).

9Pritožnica s pritožbo ni uspela. Tožeči stranki so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 1.340,90 EUR (tar. št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi) ter materialni izdatki v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 1.362,02 EUR. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP je tretja tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.362,02 EUR, kot izhaja iz izreka te sodbe.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V našem pravu je bila direktna tožba najprej priznana pri obveznem zavarovanju v prometu. ZOR jo je kot splošen institut uvedel tudi pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti. V skladu s to ureditvijo, ki jo je prevzel tudi OZ, ima oškodovanec možnost, da odškodnino zahteva neposredno od zavarovalnice. Tako Polajnar Pavčnik, A.,: Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, stran 889.

(2) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 8. 3. 2011, opr. št. I Cpg 157/2011.

(3) Stališče potrjuje tudi sodna praksa, na katero se je pravilno sklicevalo sodišče prve stopnje, in sicer: sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 10. 1999, opr. št. II Ips 312/1998, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 9. 9. 1999, opr. št. II Ips 580/1998, in sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 24. 1. 2006, opr. št. I Cp 77/2005.