VSRS sodba II Ips 85/2014

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožnici vrniti kupnine, ki jih je prejela na podlagi petih prodajnih pogodb, in sicer 4.153,31 EUR po pogodbi z A. A., 766,12 EUR po pogodbi z B. B., 737,73 EUR po pogodbi s C. C., 1.416,48 EUR po pogodbi z C. C. in 1.481,85 EUR po pogodbi z D. D., vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2002 dalje. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo še o stroških. Obrazložilo je, da je kot predhodno vprašanje obravnavalo ničnost pogodbe o brezplačnem prenosu pravice uporabe z dne 24. 5. 1990, ki sta jo sklenila Center ... in Sindikat ... (toženkin pravni prednik) v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o prometu z nepremičninami(1) (v nadaljevanju ZPN). Sodišče je ugotovilo, da je navedena pogodba nična, saj je bil sindikat - pravni prednik toženke - ustanovljen 7. 3. 1990 in je imel status civilne pravne osebe; v času sklepanja pogodbe je bila nepremičnina v družbeni lastnini; šlo je za brezplačen prenos pravice uporabe, toženka pa ni zatrjevala in izkazala, da je bilo izdano dovoljenje iz drugega odstavka 6. člena ZPN; nepremičnina, ki se je kasneje lastninila, je zato ostala v družbeni lastnini s pravico uporabe Center ...; po 62. in 65. členu Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ) so vse dotedanje delovne organizacije, ki so opravljale dejavnost vzgoje in izobraževanja, nadaljevale kot zavodi, njihovo premoženje pa je postala lastnina ustanoviteljev; ni bilo sporno, da je bila tožnica ustanoviteljica zavoda, zato je bila ona tista, ki je bila upravičena prodati stanovanja po določbah 111. člena Stanovanjskega zakonika in na tej podlagi pridobiti kupnine; toženka je bila zato na račun tožnice neupravičeno obogatena.

2Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. V celoti je sledilo razlogom sodišča prve stopnje.

3Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije. VS RS je s sklepom, II DoR 237/2013 z dne 21. 11. 2013, dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sindikat, ustanovljen po sprejemu ustavnih amandmajev IX in XCII k Ustavi Socialistične republike Slovenije iz leta 1974 (v nadaljevanju Ustava SRS) ter pred sprejemom zakonov za njihovo izpeljavo oziroma pred sprejemom Ustave RS, druga civilno pravna oseba po določbi 6. člena ZPN, za katero veljajo omejitve pri prometu z nepremičninami, in je zato nična pogodba o brezplačnem prenosu pravice uporabe na nepremičnini, ki sta jo dne 24. 5. 1990 sklenila Center ... ter Sindikat ...

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka v skladu s sklepom o njeni dopustitvi vlaga revizijo. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na vrnitev kupnin zavrne.

Navaja, da zakonodaja v času po sprejemu ustavnih amandmajev IX in XCII k Ustavi SRS ter pred sprejemom zakonov za njihovo izpeljavo oziroma pred sprejemom Ustave RS ni jasno in nedvoumno uredila problematike kategorizacije pravnih oseb z vidika določb ZPN. Status pravnih oseb je odvisen od tega, ali upravljajo z družbenimi sredstvi ali s sredstvi v zasebni lasti.(2) Sredstva toženkinega pravnega prednika v času sklenitve sporne pogodbe z dne 24. 5. 1990 niso bila zasebna last, zato sindikati niso bili civilno pravne osebe v smislu ZPN. Nadalje navaja, da so bile civilno pravne osebe po takratni zakonodaji v podrejenem položaju v odnosu do drugih pravnih oseb, saj so jih zavezovale določene prepovedi in omejitve. Zato je potrebno take določbe razlagati ozko, pri njihovi uporabi pa je potrebno še posebno skrbno ugotavljati, ali so podani vsi pogoji, zaradi katerih zakon določa posledico. Prav zaradi omejitev in prepovedi, ki so veljale za civilno pravne osebe, so civilno pravne osebe le tiste, ki so z zakonom določene kot take.(3) S sporno pogodbo z dne 24. 5. 1990 se je prenašala in vknjižila pravica uporabe na sporni nepremičnini v korist toženkinega pravnega prednika ter ni prišlo do prenosa lastninske pravice, torej ne gre za brezplačen prehod družbene lastnine v zasebno lastnino, kar bi bilo vezano na sankcijo ničnosti.

5Tožnica vlaga odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da ustavnih amandmajev IX - XC iz leta 1989 k Ustavi SRS ni mogoče razumeti tako, da bi bile z njihovo uveljavitvijo odpravljene vse določbe veljavnih zakonov, ki se nanašajo na varovanje družbene lastnine. Nasprotno – jasno je bilo, da se bo v nadaljnjem družbenem razvoju družbena lastnina olastninila, vendar bo za lastninjenje podana izrecna pravna podlaga, prav zato pa jo je bilo potrebno zavarovati, da ne bi nekontrolirano izpuhtela. ZPN je zato prenehal veljati šele z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih(4), ko je bilo družbeno premoženje v pretežni meri olastninjeno z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

6Revizija ni utemeljena.

7Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)), kot izhaja iz 3. točke te sodbe.

86. člen ZPN določa, da občani, društva in druge civilne pravne osebe ne morejo brez plačila pridobiti pravico uporabe oziroma lastninske pravice na nepremičninah v družbeni lastnini. Na predlog družbenopolitične organizacije lahko Izvršni svet Skupščine SR Slovenije izjemoma dovoli, da pridobi društvo in druga civilna pravna oseba pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini brez plačila. Pogodba, sklenjena v nasprotju s prejšnjima stavkoma, je nična. Neutemeljene so torej revizijske navedbe, da ni šlo za brezplačen prehod družbene lastnine v zasebno lastnino, ker je toženkin pravni prednik pridobil zgolj pravico uporabe in ne lastninske pravice, saj je bilo društvu ali drugi civilno pravni osebi prepovedano neodplačno pridobiti tudi pravico uporabe.

9Revizijske navedbe, da je po sprejemu ustavnih amandmajev IX in XCII k Ustavi SRS ZPN postal zastarel in da zakonodaja ni jasno in nedvoumno uredila problematike kategorizacije pravnih oseb z vidika določb ZPN, so neutemeljene. S sprejemom navedenih Ustavnih amandmajev ni prenehala potreba po posebni zaščiti družbene lastnine oziroma po nadzoru nad njenim brezplačnim prehodom v zasebno lastnino, na kar se nanaša prepoved iz 6. člena ZPN. Tožnica v odgovoru pravilno opozarja, da Ustavnih amandmajev IX - XCII k Ustavi SRS ni mogoče razumeti tako, da bi bile z njihovo uveljavitvijo odpravljene vse določbe veljavnih zakonov, ki se nanašajo na varovanje družbene lastnine. Potreba po posebnem varstvu družbene lastnine je obstajala še vse do sprejema zakonov, ki so uredili lastninjenje (Zakon o denacionalizaciji, Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ZZ, Zakon o zadrugah, ZLNDL, idr.). Tako tudi ne drži, da je bil ZPN glede na to, da je dajal prednost zgolj eni obliki lastnine – družbeni lastnini, tudi neustaven. ZPN ali posamezne njegove določbe pa tudi sicer nikoli niso bile s strani Ustavnega sodišča RS spoznane za neustavne.

10Nadalje pa so neutemeljene tudi revizijske navedbe, da je bil toženkin pravni prednik Sindikat ..., ki je bil ustanovljen po uveljavitvi Ustavnih amandmajev IX in XCII k Ustavi SRS, družbeno pravna oseba. Edini argument, ki ga toženka za takšno stališče navede je, da že okoliščina, da je pravni prednik toženke imel na spornih nepremičninah pravico uporabe na družbeni lastnini (in ne lastninske pravice) kaže na to, da je bil družbeno pravna oseba. Tako stališče je zmotno, saj so lahko tudi društva in druge civilno pravne osebe imele pravico uporabe na družbeni lastnini(5)(6), pa samo zato še niso postale družbeno pravne osebe.

11Po Ustavi SRS(7) so bile Zveza komunistov, Zveza sindikatov ter njune posamezne organizacijske oblike družbenopolitične organizacije.(8)(9)

V premoženjskopravnem pogledu so bile družbenopolitične organizacije imetnice premoženjske pravice uporabe stvari, denarnih sredstev in pravic, ki so družbena sredstva, in so lahko razpolagale z njimi (75. člen Ustave SRS(10)).

Za uresničevanje svojih ciljev so torej družbenopolitične organizacije razpolagale s sredstvi, ki so bila, ne glede na vire, družbena sredstva.(11) Posebej je bil ustavni položaj sindikatov opredeljen v zadnjih dveh odstavkih 10. točke temeljnih načel.(12) Družbenopolitične organizacije in sindikati pa niso bili nadalje zakonsko urejeni.

12Finžgar navaja, da izraz družbena pravna oseba nima ustaljenega pomena, ampak se razlikuje od ureditve od zakona do zakona. Tudi pojem civilna pravna oseba ni natančno opredeljen. Nejasno je razlikovanje z društvom. Navaja, da v teoriji nekateri uvrščajo družbenopolitične organizacije in društva med civilno pravne osebe ali pa jih samo izločajo iz pojma družbeno pravne osebe.(13) Meni, da je pravna narava društva in družbenopolitične organizacije ista ter da so družbenopolitične organizacije v bistvu društva, ki pa imajo večji družbenopolitični pomen.(14) Obstajajo pa tudi drugačna stališča. Tako je zaslediti, da je bila za desno in levo usmerjene totalitarne režime značilna javnopravna opredelitev sindikatov in s tem avtomatično tudi priznanje javnopravne osebnosti enotnim sindikatom in njihovim vertikalnim in horizontalnim povezavam. Šele uveljavljanje industrijske demokracije je med drugim omogočilo ponovno prevlado civilističnega pogleda in s tem uveljavljanja pravil, ki veljajo za civilnopravno ureditev pravne osebnosti.(15) Tudi po Zakonu o združenem delu sindikati upravljajo z družbenimi sredstvi in so družbene pravne osebe oziroma zagotovo niso društva ali civilne pravne osebe.(16) Pravni položaj družbenopolitičnih organizacij in nasploh ločitev med družbenimi in civilnimi pravnimi osebami ni jasen, kot pa meni Finžgar, gre večinoma zgolj za zakonodajni pripomoček, zato je vedno treba glede na besedilo predpisa, ki uporablja izraz družbeno ali civilno pravna oseba, presoditi, katere pravne osebe so tu mišljene, zlasti ali so s tem izrazom obsežene tudi družbenopolitične organizacije.(17)

136. člen ZPN izrecno prepoveduje neodplačno pridobitev nepremičnine v družbeni lastnini zgolj fizičnim osebam, društvom in drugim civilnim pravnim osebam, ne pa tudi družbenim pravnim osebam ali družbenopolitičnim organizacijam. To je tudi skladno s 75. členom Ustave SRS, po kateri lahko družbenopolitične organizacije

pridobivajo sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot Družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev in razpolagajo z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom. V drugem odstavku 6. člena ZPN je izrecno navedeno, da lahko Izvršni svet Skupščine SR Slovenije na predlog družbenopolitične organizacije izjemoma dovoli, da pridobi društvo in druga civilna pravna oseba pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini brez plačila. Iz tega nedvomno izhaja, da družbenopolitična organizacija v smislu določb ZPN ne spada pod pojem društva ali druge civilno pravne osebe.

14Z IX. amandmajem iz leta 1989(18) k Ustavi SRS je bilo v 27. točki določeno: „Sindikati so neodvisne delavske organizacije, ki jih delavci svobodno ustanavljajo in se vanje prostovoljno združujejo, da bi varovali in izboljšali svoj družbeni, ekonomski in socialni položaj, pravice na podlagi dela in iz dela ter iz delovnega razmerja. Sindikati delujejo v skladu s svojimi statuti in programskimi listinami. Delovanja sindikatov ni mogoče omejiti z zakonom in statutom organizacij in skupnosti.“. Z XCII. amandmajem iz leta 1990(19) k Ustavi SRS pa je bilo med drugim določeno, da družbena ureditev v Republiki Sloveniji temelji na svobodi političnega in drugega združevanja in na enakopravnosti vseh političnih in drugih organizacij, ki delujejo v skladu z ustavo, ter svobodi ustanavljanja sindikatov kot neodvisnih delavskih organizacij, v katere se delavci prostovoljno združujejo, da bi varovali in izboljšali svoj družbeni, ekonomski in socialni položaj, pravice na podlagi dela in iz dela ter iz delovnega razmerja.

15Z amandmaji XCI - XCV iz leta 1990(20) k Ustavi SRS je odpadla pravna podlaga za obstoj posebne vrste družbenih organizacij – družbenopolitičnih organizacij, s čimer je postala brezpredmetna tudi določba 75. člena Ustave SRS o sredstvih družbenopolitičnih organizacij. S tem je prišlo tudi do ločitve sindikatov od političnih strank. Zagotovljen je bil pluralizem ustanavljanja političnih strank in sindikatov. Po sprejemu Zakona o političnem združevanju(21) je prišlo v Republiki Sloveniji do ustanavljanja političnih organizacij kot civilnopravnih oseb.(22)

Med sindikatom kot družbenopolitično organizacijo in sindikatom, ki ga omenjata IX. in XCII. amandma, ni kontinuitete in ne more biti pravnega nasledstva, ker se je bistveno spremenila dejavnost in namen te organizacije. Ni dvoma, da sta vloga in pomen sindikata drugačna v sistemu delavskega samoupravljanja v gospodarstvu kot v tržnem gospodarstvu. Družbenopolitične organizacije so imele prav zaradi vezanosti na določeno družbeno ureditev specifičen položaj.(23) Z Ustavnimi amandmaji iz leta 1989 k Ustavi SRS je bila v Sloveniji dana podlaga za industrijsko demokracijo in tržno gospodarstvo.(24) Torej če so bili sindikati kot družbenopolitične organizacije pred uveljavitvijo IX. in XCII. amandmaja k Ustavi SRS družbeno pravne osebe, jim je ta status najkasneje z navedenimi amandmaji prenehal.

16Toženkin pravni prednik, ki je bil ustanovljen po uveljavitvi IX. in XCII. amandmaja, torej v smislu določb ZPN ni družbeno pravna oseba, ampak je druga civilno pravna oseba. To pa pomeni, da je na podlagi 6. člena ZPN nična pogodba

o brezplačnem prenosu pravice uporabe z dne 24. 5. 1990, na podlagi katere je toženkin pravni prednik kot druga civilno pravna oseba od Centra ... brezplačno pridobil pravico uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini.

17Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

18Odločitev o priglašenih toženkinih revizijskih stroških je v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe. Tožnica pa stroškov odgovora na revizijo ni priglasila.

---.---

Op. št. (1): Ur. l. SRS, št. 19/76.

Op. št. (2): Krisper Kramberger, M., Pravni promet z nepremičninami in lastninjenje (ni objavljen).

Op. št. (3): Finžgar, A., Osebe civilnega prava.

Op. št. (4): Ur. l. RS, 44/97.

Op. št. (5): Arah in drugi, Komentar Zakona o združenem delu, ČGP Delo – Tozd Gospodarski vestnik, Ljubljana 1984, str. 469-470.

Op. št. (6): Primerjaj sodbo VS RS U 78/95 z dne 9. 7. 1997: »Zgolj okoliščina, da so civilne pravne osebe pod pogoji, ki jih je določal zakon, lahko pridobivale v last tudi nepremičnine, še ne pomeni, da so bile stvari, ki so jih uporabljale, tudi v njihovi zasebni lasti. Zakon o prometu z nepremičninami (v nadaljevanju ZPN, Ur. l. SRS, št. 19/76 in 42/86) v prvem odstavku 8. člena določa, da so družbene pravne osebe smele (če zakon ni določal drugače), občanom, društvom in drugim civilnim pravnim osebam prodati stavbe in posamezne dele stavb, na katerih je lahko lastninska pravica, le na javni dražbi. Sicer pa so občani, društva in druge civilne pravne osebe smele imeti tudi na družbenih nepremičninah pravico uporabe in so jih pod pogoji, določenimi v zakonu, pridobivale v uporabo tudi s pravnimi posli proti plačilu.«

Op. št. (7): Ur. l. SRS št. 6-44/74.

Op. št. (8): Družbenopolitične organizacije so bile opredeljene v zadnjih dveh odstavkih 4. točke temeljnih načel: „Za uresničevanje in usklajevanje svojih interesov in samoupravnih pravic v skladu s splošnimi interesi socialistične družbe ter za opravljanje določenih družbenih zadev in za razvijanje raznovrstnih dejavnosti se delovni ljudje in občani svobodno združujejo v družbenopolitične in druge družbene organizacije in društva kot sestavni del socialističnega samoupravnega sistema.

Družbenopolitične organizacije so kot oblika svobodnega političnega organiziranja delovnih ljudi na razrednih socialističnih temeljih dejavnik razvoja in varstva socialistične samoupravne družbe.“.

Op. št. (9): Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-94/91 z dne 14. 5. 1992.

Op. št. (10): Družbenopolitične organizacije lahko pridobivajo sredstva oziroma določene pravice na sredstvih ter ta sredstva kot družbena uporabljajo za uresničevanje svojih ciljev in razpolagajo z njimi v skladu s svojim statutom in zakonom.

Op. št. (11): sklep Ustavnega sodišča RS U-I-94/91 z dne 14. 5. 1992; Sodba VS RS III Ips 44/92 z dne 19. 11. 1992.

Op. št. (12): Delavci, prostovoljno organizirani v sindikat kot najširšo organizacijo delavskega razreda, se borijo: za tak položaj delavskega razreda, kot ga določa ustava; za uresničevanje socialističnih samoupravnih odnosov in odločilno vlogo delavcev pri upravljanju družbene reprodukcije; za uresničevanje

interesov in samoupravnih in drugih pravic delavcev na vseh področjih dela in

življenja, za zagotavljanje enakopravnosti delavcev pri združevanju dela in sredstev, pridobivanju in delitvi dohodka in pri določanju skupnih meril za delitev po rezultatih dela; za samoupravno povezovanje in združevanje različnih področij družbenega dela; za razvijanje proizvajalnih sil družbe in večjo produktivnost dela; za samoupravno usklajevanje posamičnih, skupnih in splošnih družbenih interesov; za višjo izobrazbo in usposabljanje delavcev za opravljanje samoupravnih in drugih družbenih funkcij; za demokratično predlaganje in določanje kandidatov za delegate v organe upravljanja organizacij združenega dela ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti in kandidatov za delegacije v teh organizacijah in skupnostih ter delegate v skupščine družbenopolitičnih skupnosti; za najširšo udeležbo delavcev pri opravljanju funkcij oblasti in upravljanja drugih družbenih zadev; za uresničevanje interesov delavskega razreda v kadrovski politiki; za varstvo pravic delavcev; za zagotavljanje socialne varnosti in razvoj življenjskega standarda delavcev kot tudi za razvijanje in krepitev solidarnosti in za večjo razredno zavest in odgovornost samoupravljalcev.

Sindikat daje pobudo za samoupravno sporazumevanje in družbeno dogovarjanje, neposredno sodeluje pri tem sporazumevanju in dogovarjanju in daje organom upravljanja samoupravnih organizacij in skupnosti, skupščinam družbenopolitičnih skupnosti ter drugim državnim in družbenim organom predloge za urejanje vprašanj, ki se nanašajo na materialni in družbeni položaj delavskega razreda.

Op. št. (13): Finžgar, A., Osebe civilnega prava, za potrebe študija prirejen ponatis iz knjige, izšle pri Ur. l. SRS, Ljubljana 1976, str. 60-61.

Op. št. (14): Isti, str. 105-107.

Op. št. (15): Novak, M. in drugi, Sindikalno pravo, ČZ Uradni list RS, Ljubljana 1992, str. 26.

Op. št. (16): Arah in drugi, Komentar Zakona o združenem delu, ČGP Delo – Tozd Gospodarski vestnik, Ljubljana 1984, str. 468-470, 478, 774.

Op. št. (17): Finžgar, A., Osebe civilnega prava, za potrebe študija prirejen ponatis iz knjige, izšle pri Ur. l. SRS, Ljubljana 1976, str. 60-61.

Op. št. (18): Ur. l. SRS, št. 32-1704/89.

Op. št. (19): Ur. l. RS, št. 8-401/90 z dne 16. 3. 1990, veljajo pa od 7. 3. 1990.

Op. št. (20): Ur. l. RS, št. 8-401/90 z dne 16. 3. 1990, veljajo pa od 7. 3. 1990.

Op. št. (21): Uradni list SRS, št. 42/89.

Op. št. (22): Sklep Ustavnega sodišča RS U-I-94/91 z dne 14. 5. 1992.

Op. št. (23): Finžgar, A., O likvidaciji premoženja družbenopolitičnih organizacij, PP 12/91.

Op. št. (24): Ude, L. Razvoj lastninske zakonodaje, Podjetje in delo, št. 5-6/1994, str. 739-749, navaja, da se je prehod iz sistema družbene lastnine na lastninsko pravico z znanimi titularji v pravnem sistemu začel že z Ustavnimi amandmaji k Ustavi SRS iz leta 1974, sprejetimi v letu 1989 (Uradni list SRS, št. 32/89), zlasti amandmaji XIII-XXIX, XXXIV, XVII so črtali določbe o obvezni ustanovitvi temeljne organizacije združenega dela, uvedli so enakopravnost družbene, zadružne in zasebne lastnine, črtali določbe o obveznem planiranju v organizacijah združenega dela, o obveznem povezovanju v samoupravne interesne skupnosti, o obveznem povezovanju v kmetijske zemljiške skupnosti, o obveznem samoupravnem sporazumevanju in družbenem dogovarjanju (tako so ti amandmaji ponovno uveljavili pogodbene odnose), ustvarili so podlago za bančništvo in zavarovalništvo, kot ga pozna tržni sistem, ustvarili podlago za podjetništvo in za tuja vlaganja, zagotovili zasebno lastnino na proizvajalnih sredstvih (v bistvu je kot del sistema v Ustavi SRS ostal le kmetijski maksimum) ter zagotovili pravico do stavke.