UPRS sodba I U 545/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je s prvo točko izreka izpodbijane odločbe na podlagi 198. in 220. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) tožnico razrešila kot skrbnico za posebni primer za A.A. (v nadaljnjem besedilu varovanko). Določila je, da mora v 15 dneh od vročitve odločbe podati poročilo o opravljenih nalogah (2. točka izreka), da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (3. točka izreka) in ugotovila, da v tem postopku ni bilo posebnih stroškov (4. točka izreka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je toženka z odločbo z dne 27. 10. 2010 postavila varovanki tožnico za skrbnico za posebni primer, in sicer za opravljanje naslednjih nalog: urediti vse potrebno v zvezi z institucionalnim varstvom za varovanko (podpisovanje dogovorov in aneksov, urejanje plačila) ter jo zastopati pri urejanju oddaje njenega stanovanja v najem ter nato najemno pogodbo predložiti v odobritev toženki. Toženka je začela postopek postavitve novega skrbnika na podlagi večkratnih obvestil B. d.d. o neplačevanju domske oskrbe za varovanko ter izvedenega ugotovitvenega postopka. V njem je ugotovila, da je bila dolžnost skrbnice med drugim tudi urejanje plačila domske oskrbe. Te dolžnosti tožnica ni opravljala redno, sredstva na računu varovanke, na katerem je pooblaščena, pa je porabljala za svoje potrebe, kar je izrecno potrdila tudi sama na zaslišanju dne 9. 1. 2013. S tem je neposredno ogrozila koristi varovanke, ki ji zaradi neplačila domske oskrbe grozi odpust iz doma. Ugotavlja, da do zamude s plačilom domske oskrbe ni prišlo le enkrat, temveč prihaja že od samega začetka. Tožnica je imela na voljo dovolj časa in možnosti zagotoviti redno plačevanje oskrbe, vendar tega ni storila kljub številnim pozivom B. d.d.. Razlog za neplačevanje ne more biti pomanjkanje sredstev na računu varovanke, saj je bilo teh v preteklosti dovolj, kar pomeni, da je dolg posledica zavestne odločitve skrbnice, da domske oskrbe ne bo plačevala redno. To potrjuje tudi dejstvo, da skrbnica ni navedla tehtnega in upravičenega razloga za zamujanje s plačevanjem domske oskrbe. Glede dolžnosti skrbnice zastopati varovanko pri oddajanju njenega stanovanja v najem pa toženka ugotavlja, da je tožnica na zapisnik izjavila, da je stanovanje prazno že tri leta, stroške za stanovanje pa plačuje ona. Kot razlog je navedla, da stanovanje ni primerno za oddajanje v najem, saj bi bila potrebna preureditev, ki pa bi zahtevala preveč sredstev. Strokovni delavec toženke pa je na ogledu ugotovil, da je tožnica stanovanje prodala, kupec pa ga je potem oddal v najem. Ugotavlja, da bi bilo za varovanko koristneje, če bi imela drugega skrbnika.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Navaja, da v konkretnem primeru koristi varovanke niso zavarovane v največji možni meri, saj so dejansko v navkrižju s tožničinimi koristmi. Pri tem se sklicuje na dne 4. 7. 2003 sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki sta ga sklenili skrbnica in tožnica. Odločitev prvostopenjskega organa je zato pravilna že iz tega razloga.

Kot pravilno pa ocenjuje tudi ugotovitev toženke, da tožnica ni izpolnila nalog, ki so ji bile naložene z odločbo z dne 27. 10. 2010. Pri tem se sklicuje na spisovno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je tožnica neredno plačevala stroške domske oskrbe, ki so bili praviloma plačani šele po dodatnih opominih, ter da tožnica ni izpolnila skrbniške naloge v zvezi z oddajo varovankinega stanovanja v najem ter o razlogih za to toženko ni seznanila. Ugotavlja, da je tožnica na podlagi notarsko overjenega pooblastila dne 11. 10. 2011 sklenila prodajno pogodbo za varovankino stanovanje in toženke o tem ni seznanila, prav tako pa tudi ni pridobila njene odobritve, temveč je še dne 6. 9. 2013 pri toženki podala izjavo, da je stanovanje že tri leta prazno, da je za oddajanje neprimerno, da ga sama občasno prezrači ter plačuje stroške stanovanja. S tem je tožnica ravnala v nasprotju s svojimi nalogami in dolžnostmi.

Nadalje ugotavlja, da v celotni spisovni dokumentaciji ni nobenega skrbniškega poročila, kar pomeni, da je tožnica ravnala tudi v nasprotju s 194. členom ZZZDR. Glede na navedeno ravnanja skrbnice za posebni primer niso bila v korist varovanke, kot neutemeljene pa ocenjuje tudi pritožbene navedbe o tem, da ji je bila kršena pravica do izjave v postopku, saj se je v izjavi, podani na zapisnik dne 6. 9. 2013, opredelila do vseh očitkov zoper njeno delo. Pri tem še pojasnjuje, da je korist varovanca osnovno vodilo pri odločanju o tem, kdo je posameznemu varovancu imenovan za skrbnika in da je po 198. členu ZZZDR podlaga za razrešitev skrbnika lahko tudi že sama ugotovitev toženke, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka pri izdaji odločbe kršila 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj ji ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih, na katera je oprla odločbo. Opozarja na 183. člen ZZZDR, po katerem je treba pri imenovanju skrbnika upoštevati tudi želje varovanca in navaja, da je bila odločitev, da se njo postavi kot skrbnico, želja varovanke. Poudarja, kako je v skladu s 187. členom ZZZDR vestno skrbela za varovankino osebnost, pravice in koristi ter skrbno upravljala z njenim premoženjem, še več, za varovanko je doplačevala 500,00 EUR mesečno za njeno bivanje v B. d.d. V treh letih skrbništva je zanjo iz lastnih sredstev plačala 18.000,00 EUR. Poleg tega je zanjo krila tudi stroške priboljškov, obleke, frizerja, pedikerja in podobno. Navaja, da je dolžnost urejanje institucionalnega varstva redno izvrševala, in se pri tem sklicuje na dobropis B. d.d. z dne 4. 10. 2013, iz katerega izhaja, da je plačala celo 711,08 EUR preveč. Glede dolžnosti oddajanja stanovanja v najem pa navaja, da je bilo stanovanje za oddajo v najem popolnoma neprimerno. Meni, da pogoji iz 198. člena ZZZDR niso izpolnjeni, saj pri urejanju obveznosti ni bila malomarna, prav tako ni zlorabila svoje pravice ali s svojim delom ogrožala varovankinih koristi. Glede prodaje stanovanja pa navaja, da je pri prodaji sodeloval notar, ki je ugotovil, da je varovanka popolnoma opravilno in razpolagalno sposobna in nato overil njen podpis na pooblastilu tožnici za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Zavrača očitke, da naj za varovanko ne bi skrbela primerno, v skladu s pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ugovarja ugotovitvi toženke, da varovanke ni pogosto obiskovala in da ni poskrbela za njena oblačila. Neplačilo stroškov frizerja in pedikerja pa z ničemer ni bilo izkazano. Izvedeni dokazi v zvezi s plačilom kave pa dokazuje nasprotno, kot je ugotovila toženka. Predlaga zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o njenem odnosu in skrbi za varovanko. Predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi oziroma podrejeno razveljavi, ter ugotovi, da odločba toženke z dne 27. 10. 2010 ostaja še naprej v veljavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba toženke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Upravna organa sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče se zato nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

Po določbah drugega in tretjega odstavka 178. člena ZZZDR je skrbništvo nad nemladoletnimi osebami namenjeno varstvu njihove osebnosti ter zavarovanju premoženjskih in drugih pravic osebe, ki je pod skrbništvom. Center za socialno delo sme spreminjati svoje prejšnje odločitve glede skrbništva, če je to varovancu v korist in če s tem niso prizadete pravice drugih (220. člen ZZZDR). Center za socialno delo razreši skrbnika med drugim tudi, če ugotovi, da je pri opravljanju skrbniških dolžnosti malomaren, da zlorablja svoje pravice, da s svojim delom ogroža varovančeve korist, ali če ugotovi, da bi bilo za varovanca koristneje, če bi imel drugega skrbnika (198. člen ZZZDR). Iz določb ZZZDR izhaja, da je za skrbniški organ pri odločanju o tem, kdo bo skrbnik osebe, ki ne more v celoti skrbeti za svoje pravice in koristi, glavno vodilo korist varovanca. Iz določb šestega dela ZZZDR tudi izhaja, da skrbništvo ni pravica postavljenega skrbnika, temveč dolžnost, iz katere pa za skrbnika izvira upravičenje ukreniti vse, kar je treba za varstvo varovančeve osebnosti in njegovih pravic. Iz tega upravičenja, in samo iz njega, izhaja tudi pravni interes skrbnika za vložitev tožbe v upravnem sporu v primeru, ko je postavljeni skrbnik z odločbo pristojnega organa razrešen.

Tožnica pa niti v pritožbi, niti v tožbi ni navedla, da bi izpodbijana odločba kakorkoli posegla v navedeno upravičenje.

Ker tožnica v tožbi ne navaja, glede katerih dejstev in okoliščin se ni imela možnosti izjasniti, sodišče tega tožbenega ugovora ni moglo preizkusiti.

Poleg tega se sodišče strinja z ugotovitvijo drugostopenjskega organa, ki ji tožnica niti ne ugovarja, da so koristi varovanke v obravnavanem primeru v navkrižju s koristmi tožnice, kar je v nasprotju s 181. členom ZZZDR, ki med drugim določa, da skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navkrižju s koristmi varovanca. Že to pa je na podlagi 181. člena ZZZDR razlog za razrešitev tožnice kot skrbnice za posebni primer. Iz odločb upravnih organov namreč izhaja, da sta tožnica in varovanka dne 4. 7. 2003 sklenili pogodbo dosmrtnem preživljanju, s katero se je tožnica zavezala varovanko do smrti preživljati, po varovankini smrti pa bo tožnica postala lastnica njenega stanovanja na ..., tožnica pa je tudi pooblaščena na bančnem računu, na katerega varovanka prejema pokojnino in dodatek. Ker bi skrbnica v obravnavanem primeru morala skrbeti tudi, da od osebe, ki je dolžna varovanca preživljati oz. osebe, ki je pooblaščena za razpolaganje s sredstvi varovanke, pridobi sredstva za domsko oskrbo, ter poskrbi za njeno redno plačilo, v obravnavanem primeru pa to ni mogoče, je postavitev tožnice kot skrbnice nedvomno v navkrižju s koristmi varovanke, ki so v tem, da je domska oskrba redno plačana.

Izpodbijana odločba med drugim temelji na ugotovitvi, da tožnica ni poskrbela za pravočasno plačevanje domske oskrbe. Tožnica v tožbi tej ugotovitvi toženke konkretno ne ugovarja, navaja zgolj, da je to dolžnost izvrševala in plačala celo 711,08 EUR preveč. Ker dolžnost urejanja institucionalnega varstva ne zajema zgolj skrbi za plačevanje domske oskrbe, ampak tudi skrb, da je plačana pravočasno, je ugotovitev toženke, da je sporna odločitev varovanki v korist, pravilna in zakonita tudi iz tega razloga. Poleg tega tožnica ne ugovarja ugotovitvi toženke, da ni oddala nobenega skrbniškega poročila, in s tem ravnala v nasprotju z določbo 194. člena ZZZDR, ki med drugim določa, da mora skrbnik Centru za socialno delo vsako leto poročati in dati račun o svojem delu.

Glede obveznosti oddajanja varovankinega stanovanja v najem pa se sodišče strinja s stališčem upravnega organa druge stopnje, da bi o prodaji stanovanja vsekakor morala obvestiti toženko, ne pa, da je na zaslišanju dne 6. 9. 2013, na zapisnik izjavila, da je stanovanje že tri leta prazno in neprimerno za oddajo v najem, da pa ga občasno prezrači ter zanj plačuje stroške.

Navedba, da si varovanka želi, da je prav tožnica njena skrbnica, pa je povsem pavšalna in neizkazana. Iz odločbe o postavitvi tožnice kot skrbnice za posebni primer varovanki z dne 27. 10. 2010, ki jo je v spis priložila tožnica, izhaja celo nasprotno, da je varovanka izjavila, da skrbnice ne potrebuje. Iz odločbe toženke, iz katere izhaja povzetek razgovora z varovanko, pa kaj takega tudi ne izhaja.

Ostalih ugovorov, s katerimi tožnica med drugim zatrjuje, da za varovanko skrbi v skladu s pogodbo o dosmrtnem preživljanju, da jo redno obiskuje, da ji krije stroške za priboljške, da ji zagotavlja dovolj perila, pa sodišče ni presojalo, ker na drugačno odločitev ne bi mogli vplivati, saj je izpodbijana odločba utemeljena že iz navedenih razlogov.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.