VSL Sodba II Cp 2156/2017

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo v 1. točki izreka razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno plačati znesek v višini 7.721,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 10. 2008 dalje do plačila, v 2. točki pa je prvotoženi stranki R. O. naložilo še plačilo zneska 281,56 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 2.080,63 EUR od 16. 8. 2016 do 24. 8. 2016 in zakonske zamudne obresti od zneska 281,56 EUR od 24. 8. 2016 dalje do plačila. Zaradi delnega umika tožbe za znesek 1.799,07 EUR je pravdni postopek v tem delu ustavilo (3. točka izreka). V 4. točki izreka je odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki v 15 dneh nerazdelno povrniti 436,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper zamudno sodbo se pritožuje prvi toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da ni prejel pošte, v kateri je bila tožba s prilogami in ni bil seznanjen s tem, da naj bi mu prvostopenjsko sodišče vročalo tožbo in ga pozivalo, da nanjo odgovori. V tistem času je bil tudi poškodovan in je bil v času zdravljenja od 30. 8. 2016 do 18. 2. 2017 v bolniškem staležu ter je jemal zdravila zaradi hudega depresivnega stanja. Tudi če bi pošto dobil (vendar je ni), je zaradi hude depresije niti ne bi bil sposoben sprejeti, razumeti pomena sprejema pošte ter vsebine sodne pošiljke in opozoril sodišča ter posledic opustitve odgovora na tožbo. Ne glede na to pa pošte ni prejel, niti se ne spomni, da bi mu bila kdaj puščena sodna pošiljka. Slednjo bi kasneje in kljub svojemu stanju verjetno vseeno opazil. Prvič je bil seznanjen z obravnavano pravdno zadevo šele s prejemom izpodbijane zamudne sodbe. Ker mu tožba ni bila vročena, je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹. Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je zamudil. Tožba naj bi mu bila po podatkih iz izpodbijane sodbe fiktivno vročena dne 22. 9. 2016, kar pomeni, da se je rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje iztekel v mesecu marcu 2017. Ob tem dodaja, da je bil drugi toženec v času vročanja v zaporu na ... in pošte prav tako ni mogel sprejeti in nanjo odgovoriti. V nadaljevanju navaja, da prav tako niso podani vsebinski pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj višina škode ni dokazana. Sodišče se je oprlo na oceno tožnice glede višine škode. Navedenih podatkov ni mogoče z ničemer preveriti. Sodišče prve stopnje bi moralo kljub temu, da je štelo, da ni odgovoril na tožbo, postaviti cenilca avtomobilske stroke, saj znanja o tem, koliko znašajo odškodnine za vozila, nima. Dokaza o višini škode ne morejo predstavljati listine, ki jih tožnica sama sestavi in napiše. Ker je sodišče enostransko verjelo tožnici, je ravnalo arbitrarno in pristransko in je sodba nezakonita tudi iz tega razloga. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, zamudno sodbo razveljavi in mu ponovno vroči tožbo s pozivom, da nanjo odgovori, ter mu povrne stroške postopka.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pravilna je ugotovitev, da je bila vročitev tožbe (z delnim umikom tožbe) s prilogami pravilno opravljena. Kot izhaja iz vročilnice v spisu, ki je javna listina, je bilo v hišnem predalčniku prvotoženca dne 7. 9. 2016 puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno pisanje in rok petnajst dni, v katerem ga mora naslovnik dvigniti. V skladu s 142. členom ZPP se vročitev šteje za opravljeno, ko naslovnik pisanje dvigne, če pisanja ne dvigne v petnajstih dneh, odkar mu je bilo puščeno obvestilo, pa se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka (četrti odstavek 142. člena ZPP). Za pravilnost vročitve je torej odločilno, ali je naslovnik prejel obvestilo, pri čemer tovrstne ugotovitve, torej, da je prvotoženec 7. 9. 2016 prejel obvestilo o prispeli pošiljki, pritožba niti ne izpodbija. Ne glede na to pa podatki v spisu, in sicer vročilnica, pripeta k list. št. 18, dokazujejo, da je bila tožba vročena na naslov prvega toženca, in sicer je bilo dne 7. 9. 2016 puščeno obvestilo o prispelem pismu na njegovem naslovu. Dejstva, da v petnajstih dneh, šteto od 7. 9. 2016, ni dvignil prispelega pisma oziroma tožbe, pa prvi toženec ni prerekal (nasprotno, v pritožbi celo navaja, da tudi, če bi prišlo do fiktivne vročitve, zaradi svojega stanja ni bil sposoben jemati pošte iz hišnega predalčnika).

6Dejstvo, da poštar po poteku petnajstdnevnega roka, v katerem prvi toženec ni dvignil sodne pošiljke, le-te zaradi velikosti hišnega predalčnika² v njem ni mogel pustiti, zaradi česar je bila vrnjena sodišču, kar vse izhaja iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi in vročilnice, ki se nahajata na list. št. 18 spisa, ne pomeni kršitve določb ZPP o vročanju v zvezi z uveljavljano 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. V primeru, ko sodne pošiljke iz kateregakoli razloga, ki se tiče hišnega predalčnika, ni moč pustiti v hišnem predalčniku, vročevalec druge možnosti, kot da jo vrne sodišču, v skladu z ZPP nima.³ Po preteku zgoraj navedenega roka se namreč pisanje pusti v naslovnikovem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku (če ga naslovnik ima oziroma je ta uporaben) zato, da se zagotovi čim večja dejanska verjetnost, da se bo naslovnik kljub načinu vročitve (fikcija) res seznanil s pisanjem, ne pomeni pa navedeno, da zato vročitev ni bila pravilna oziroma ni bila opravljena.⁴

7Pritožbeno sodišče zato sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je bila vročitev tožbe prvem tožencu opravljena v skladu z določbami prvega do petega odstavka 142. člena ZPP s fikcijo vročitve na dan 22. 9. 2016.

8Pritožbene trditve, da je bil prvi toženec v času vročanja (oziroma puščenega obvestila) v bolniškem staležu in zaradi depresivnega stanja tudi sicer nesposoben razumeti vsebino sodne pošiljke in opozoril sodišča ter posledic opustitve odgovora na tožbo, bi sicer lahko bile opravičljiv razlog za vrnitev v prejšnje stanje, vendar pa glede na dejstvo o fikciji vročitve tožbe na dan 22. 9. 2016 že pritožnik v pritožbi pravilno navaja, da je zamudil objektivni šestmesečni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje.⁵ Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je namreč potrebno podati znotraj objektivnega roka od nastopa zamude (ki je za pritožnika nastopila dne 25. 10. 2016, to je naslednjega dne, ko je potekel rok za vložitev odgovora na tožbo) in pri tem ni odločilno zavedanje predlagatelja o zamudi.

9Nerelevantne so pritožbene navedbe, da je bil drugi toženec v času vročanja v zaporu na ... in pošte prav tako ni mogel sprejeti in nanjo odgovoriti. Prvi toženec nima pravnega interesa za pritožbo zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca in slednjemu naložilo plačilo vtoževane terjatve (1. točka izreka). Takšna odločitev v ničemer ne vpliva na pravni položaj prvega toženca oziroma na njegove pravice ali obveznosti.

10Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz tožbenih navedb izhajajo vsa odločilna dejstva o obstoju odškodninske obveznosti prvega toženca⁶. Sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obstoja pogojev za izdajo zamudne sodbe (po prvem odstavku 318. člena ZPP) ni bilo dolžno dokazno oceniti predloženih dokazov oziroma odločati o njihovi verodostojnosti, temveč je bilo dolžno zgolj ugotoviti, ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi tožničinimi dokazi, zato so nebistvene pritožbene navedbe, da predloženi dokazi ne dokazujejo višine tožbenega zahtevka in da bi moralo prvostopenjsko sodišče za ugotovitev višine odškodnine postaviti cenilca avtomobilske stroke. Zamudna sodba je namreč posledica neizpodbojne domneve, da tožena stranka (s svojo pasivnostjo) priznava dejanske navedbe tožeče stranke. Sodišče se v takem primeru ne ukvarja z resničnostjo tožnikovih navedb in zaradi ugotavljanja dejstev ne izvaja dokaznega postopka.

11Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejstva, da je bila tožba s pozivom za odgovor in s prilogami prvotožencu pravilno (s fikcijo) vročena, da prvotoženec v roku 30 dni od (fikcije) vročitve tožbe ni odgovoril na tožbo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne bi smele prosto razpolagati, da utemeljenost zahtevka izhaja iz v tožbi navedenih dejstev, da ta niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ali s splošno znanimi dejstvi in je tudi sprejelo pravilen pravni zaključek, da so izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe. Odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna (131. člen v zvezi s 186. členom Obligacijskega zakonika).

12Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

13Ker prvi toženec s pritožbo ni uspel, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako tožnica krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k razjasnitvi zadeve in odločitvi (155. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ V nadaljevanju: ZPP.
² V obvestilu je navedel, da naslovnik nima dovolj velikega standardnega hišnega predalčnika, česar pritožba niti ne izpodbija.
³ Prim. sklep VSL I Cp 1335/2015.
⁴ Prim. sklep VSL I Cpg 1698/2014.
⁵ Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje se je sicer iztekel na dan 24. 4. 2017 (od fikcije vročitve 22. 9. 2016 je imel toženec še 30 dni časa, da odgovori na tožbo; v zamudo je tako prišel s potekom roka za vložitev odgovora na tožbo), in ne že v mesecu marcu 2017, kot to navaja v pritožbi.
⁶ Oziroma obeh tožencev.