VSL Sodba I Cpg 946/2018

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Prvo in drugo tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sta dolžni v roku 15 dni solidarno povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta dolžni toženi stranki solidarno plačati tožeči stranki 18.124,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2015 do plačila, zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od vtoževanega zneska od 1. 1. 2015 do 9. 6. 2015 (I. točka izreka). Odločilo je še, da sta dolžni toženi stranki solidarno povrniti stroške postopka tožeče stranke v znesku 2.681,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper ugodilni del I. točke izreka in zoper II. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe toženi stranki, predlagata spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožeča stranka v odgovorih na pritožbi predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Višje sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

6V obravnavani zadevi tožeča stranka – nosilka socialnega zavarovanja v Avstriji – od toženih strank zahteva povrnitev izplačanih zneskov pokojnin zaradi nezmožnosti za delo njenemu zavarovancu S. A., ki je bil dne 24. 5. 2012 poškodovan v prometni nesreči v Republiki Sloveniji, ki jo je nesporno povzročila druga toženka in ki je imela pri prvo toženi stranki sklenjeno obvezno zavarovanje v prometu.

7Višje sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožba druge toženke po vsebini identična pritožbi prvo tožene stranke in so vse pritožbene navedbe druge toženke vsebovane tudi v pritožbi prvo tožene stranke, zato bo višje sodišče na pritožbene navedbe odgovarjalo le enkrat.

8Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo vzročne zveze med prometno nesrečo kot škodnim dogodkom in škodo v obliki vtoževane terjatve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve pojasnilo razloge za obstoj vzročne zveze in je odločbo v tem delu mogoče preizkusiti. Pritožnici po vsebini nasprotujeta materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje glede vzročne zveze, kar pa pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9Ne drži pritožbena navedba, da določba 85.a člena Uredbe (ES) št. 883/2004 z dne 29. 4. 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (Uredba 883/2004) tožeči stranki ne daje pravne podlage za tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko. Iz navedene določbe izhaja, da se nanaša na subrogacijo pravic nosilca do (katerekoli) tretje osebe, ki je odgovorna plačati odškodnino. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in prepričljivo pojasnilo, da bi bila druga toženka po določbah Obligacijskega zakonika – OZ nedvomno dolžna povrniti vtoževano škodo oškodovancu. Ker pa je imela povzročiteljica škode – druga toženka – svojo odgovornost nesporno zavarovano pri prvo toženi stranki, ni dvoma niti o tem, da bi imel oškodovanec po določbah slovenskega prava pravico nastale sporne dajatve terjati tudi od njene zavarovalnice – prvo tožene stranke. Z zakonito cesijo je ta njegova pravica prešla na tožečo stranko. Na podlagi vsega navedenega ni nobenega dvoma o tem, da je podana tako aktivna legitimacija tožeče stranke kot tudi pasivna legitimacija obeh toženih strank.

10Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se določba 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP, ki omejuje obseg zahtevkov nosilcev socialnega zavarovanja, v konkretnem primeru ne uporablja. Paragraf 332 avstrijskega Allgemeines Sozialversicherungsgesetz – ASVG¹ določa, da zahtevek za nadomestilo škode preide na nosilca zavarovanja, v kolikor je slednji plačila dolžan izvesti (brez kakršnihkoli omejitev). Ker določba 85. a člena Uredbe 883/2004 glede zahtevkov nosilcev socialnih zavarovanj napotuje na uporabo nacionalnega prava nosilca, ki uveljavlja zahtevek, v tem delu po načelu primarnosti prava EU in načelu neposredne uporabljivosti uredb nadomešča nacionalno ureditev.² To pa pomeni, da je glede omejitve višine tovrstnih zahtevkov nosilcev socialnih zavarovanj relevantno pravo nosilca zavarovanja (v konkretnem primeru avstrijsko pravo), razen če bi izvajanje pravic po tem pravu presegalo pravice oškodovanca do povzročitelja škode po pravu škodnega dogodka.³ Kot že pojasnjeno, je sodišče prve stopnje izčrpno in prepričljivo pojasnilo, da bi imel oškodovanec S. A. do druge toženke na podlagi določb OZ pravico do odškodnine, ki mu jo je z vtoževanimi dajatvami izplačala tožeča stranka (14. točka in 16. točka obrazložitve) in da bi lahko zahtevek v enaki višini oškodovanec, na podlagi določbe 85.a člena Uredbe 883/2004 in paragrafa 332 ASVG pa tudi tožeča stranka kot nosilka socialnega zavarovanja, naslovila tudi na prvo toženo stranko.

11Pritožnici neutemeljeno nasprotujeta ugotovljeni vzročni zvezi med vtoževano škodo in protipravnim ravnanjem druge toženke pri povzročitvi prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da obstoj kazenske obsodilne sodbe zoper drugo toženko vzpostavlja domnevo obstoja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem druge toženke in škodo, ki je v posledici njenega ravnanja nastala oškodovancu. Posledično bi morali toženi stranki dokazati, da potreba po izplačanih dajatvah oškodovancu ne temelji na tem škodnem dogodku oziroma da je bila vzročna zveza med škodnim dogodkom – prometno nesrečo – in oškodovančevim stanjem, ki je utemeljevalo izplačilo dajatev s strani tožeče stranke, pretrgana. Tega pa pritožnici nista dokazali.

12Ne drži niti pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dokazala, da izplačane dajatve predstavljajo plačilo odškodnine. Ugovor v tej smeri je pavšalen, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v 22. točki obrazložitve. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo (16. točka obrazložitve), da bi bil oškodovanec upravičen terjati škodo neposredno od druge toženke oziroma od prvo tožene kot njene zavarovalnice po določbah slovenskega prava, ki oškodovancu zagotavljajo popolno odškodnino, kamor spada tako dejanska škoda kakor tudi izgubljeni dobiček, kamor po vsebini spada izguba na dohodku, ki bi ga bilo po rednem teku stvari utemeljeno pričakovati. Ker mu je del te izgube na dohodku nadomestila tožeča stranka, je ona v tem delu vstopila v njegov položaj in je na podlagi določb avstrijskega prava ta znesek, ki nedvomno spada v odškodnino, upravičena terjati od toženih strank. Prav tako ni nobenega dvoma o tem, da je dajatve, ki jih v tem postopku vtožuje, tožeča stranka, oškodovancu tudi dejansko izplačala, in torej dejansko odražajo višino izplačanih dajatev, ki jih je bila dolžna zagotoviti tožeča stranka.

13Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbi toženih strank zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka ter sta dolžni tožeči stranki solidarno povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Čeprav namreč tožeča stranka v odgovoru na pritožbo druge toženke ni zaznamovala stroškov tega odgovora, se v odgovoru sklicuje na svoje navedbe v odgovoru na pritožbo prvo tožene stranke, zato je po presoji višjega sodišča tudi druga toženka solidarno odgovorna za povrnitev stroškov pritožbenega postopka tožeče stranke. Sodišče je tožeči stranki na podlagi določb Odvetniške tarife – OT priznalo 750 točk za odgovor na pritožbo ter 2 % materialnih stroškov, kar znaša 15 točk, skupno 765 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja višjega sodišča (0,60 EUR) in 22 % DDV sta toženi stranki dolžni tožeči stranki povrniti 559,98 EUR stroškov pritožbenega postopka.

¹ Besedilo paragrafa 332 dostopno na povezavi: https://www.jusline.at/gesetz/asvg/paragraf/332.
² Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 668/2017 z dne 16. 1. 2019 in I Cpg 318/2018 z dne 18. 6. 2019.
³ Takšno stališče je v zadevah C-428/92 (Deutsche Angestellten-Krankenkasse v Lærerstandens Brandforsikring G/S) in C-397-96 (Caisse de pension des employés privés v Dieter Kordel, Rainer Kordel and Frankfurter Allianz Versicherungs AG) zavzelo tudi Sodišče Evropske Unije.