VSL Sodba I Cp 2473/2017

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni vrniti v neposredno posest objekte in zemljišče parcel št. 3652/0, 3653/0, 3654/0, 3655/0, 3656/0, 3657/0, 3658/0, 3661/0, 3662/0, 3663/0, 3664/0, 3685/0, 3672/0, 3673/0, 3678/0, 3684/0, 3845/2 in 3845/1, vse k. o. ..., vse prosto njenih stvari in je dolžna opustiti kakršnokoli poseganje v te nepremičnine (I. točka izreka), kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače pa je zavrnilo (II. točka izreka), hkrati pa je toženi stranki naložilo v plačilo v roku 15 dni še pravdne stroške tožeče stranke v znesku 2.784,26 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer tožnica zoper zavrnilni del, toženec pa zoper obsodilni del. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženec pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oba pa s stroškovnimi posledicami.

3Tožnica v pritožbi navaja, da se po večinskem stališču sodne prakse tožbeni zahtevki zaradi izpraznitve in izročitve v posest praviloma glasijo, da je toženec dolžan izprazniti in izročiti tožniku v neposredno posest določene nepremičnine, vseh oseb in stvari prosto, odločitev v konkretni zadevi pa predstavlja odstop od te prakse. Toženec je v drugih postopkih zatrjeval izključno posest spornih nepremičnin. Kot tak in kot organizator več kot 1000 koncertnih dogodkov je drugim omogočil vstop in uporabo spornih nepremičnin. Toženec je zato tisti, ki je dolžan poskrbeti, da v okviru prepovedi bodočega poseganja v tožničino lastninsko pravico tudi druge osebe, ki so prihajala na toženčeve dogodke, v bodoče ne bodo več prihajale, zato je bil utemeljen njen celoten zahtevek. Ob tem je potrebno upoštevati, da je v drugem postopku vložila predlog za začasno odredbo zoper Skupnost začasnih uporabnikov prostorov tovarne A., vendar je sodišče odločilo, da tej skupnosti ni mogoče priznati procesne subjektivitete. Če bi bila navedeni priznana lastnost pravdne stranke, bi vložila eno izpraznitveno tožbo, kar bi raztezalo pravne učinke na vse uporabnike. Tožnica torej v nobenem primeru ne bo mogla s tožbo zajeti vseh uporabnikov, saj toženec in ostali tožniki v motenjski pravdi navajajo izključno posest, hkrati pa omogočajo tretjim osebam, ki niso zajete kot toženci in niti ne vlagajo motenjske tožbe, da te nepremičnine uporabljajo. Tožnica je prejela dopis policije, da ne razpolaga s podatki oseb, ki posegajo v njeno lastninsko pravico. Do navedenih dejstev se sodišče ni opredelilo in sodba nima vseh odločilnih razlogov. Zaradi tega je sodišče kršilo tudi 22. člen Ustave RS (URS; načelo enakega varstva pravic) in 23. člen URS (pravica do sodnega varstva), kar tožnica podrobneje pojasnjuje in se v zvezi s tem sklicuje na odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-118/95 z dne 11. 6. 1998 in Up-107/96 z dne 25. 9. 1996 ter Pravno mnenje VSRS Up 2/97, ki jih natančneje tudi povzema. Zavrnili del sprejete odločitve tako pomeni, da tožnica nima učinkovitega pravnega varstva.

4Toženec v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

5Toženec v pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje glede zahteve po pisnosti posojilne pogodbe, saj Obligacijski zakonik (OZ) takšne zahteve ne določa. Sodišče ni jasno in konkretno navedlo, za kakšno pravno razmerje gre med strankama, posodo ali prekarij, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Stranki vsekakor nista sklenili posodbene pogodbe. Kaj takega tožnica ne trdi, saj v trditveni podlagi ni opredelila temeljnih sestavin tega posla iz 579. člena OZ. Tožnica je v bistvenem trdila, da naj bi toženec nepremičnine uporabljal brez pravne podlage, torej kot da pravni posel, ki ga želi v sodbi opredeliti sodišče, sploh ne bi obstajal. Zato sodišče ni imelo podlage za uporabo tretjega odstavka 583. člena OZ. V zvezi z opredelitvijo pogodbenega razmerja kot prekarija sodišče sploh ne pojasni, za kakšen posel naj bi šlo, zato nejasne sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Po vednosti toženca ne obstoji v RS veljavni predpis, ki bi določal vsebino prekarija. Tožnica nasprotujoče si najprej na eni strani trdi, da toženec nezakonito in brez pravne podlage zaseda sporne nepremičnine, na drugi pa, da bi toženec nepremičnine lahko uporabljal le do preklica in da je bilo tako dogovorjeno že od vsega začetka. Sodišče takim nasprotujočim si trditvam ne bi smelo slediti. Tudi če bi sledili tožničini tezi, da je bila dogovorjena uporaba do preklica, zahtevku ni mogoče ugoditi, ker tožnica ni nikjer zatrdila, da naj bi potrebni preklic podala. Tožničina izvajanja so v tem delu nesklepčna. Nesprejemljivo je sklicevanja sodišča na 33. člen URS, ki govori o uresničevanju temeljne človekove pravice do zasebne lastnine. Ker je tožnica ... občina, v konkretnem primeru ne gre za zaščito materialnopravnih upravičenj iz navedenega naslova. Premoženje lokalnih skupnosti ni zasebna lastnina. Toženec z uporabo spornih nepremičnin za različne kulturne prireditve izpolnjuje temeljno socialno funkcijo lastnine lokalne skupnosti iz 67. člena URS. Namen te določbe je, da morajo imeti korist od lastnine lokalne skupnosti posamezniki, ki so del lokalne skupnosti. S sprejeto odločitvijo je zato sodišče kršilo 60. in 67. člen URS. Toženec in ostali uporabniki nepremičnin ustavno pravico iz 60. člena URS in predpisano funkcijo lastnine lokalne skupnosti iz 67. člena URS udejanjajo ravno s svojo dejavnostjo, ki jo izvršujejo v javnem interesu in v splošno korist. Tožnica ni zagotovila, da bo po izpraznitvi nepremičnin, ki so predmet tožbenega zahtevka, tožencu in ostalim uporabnikom, ki se nahajajo v A., dovolila opravljanje istovrstnih dejavnosti in s tem zagotovila socialno funkcijo lastnine lokalne skupnosti in možnost ustvarjanja. Trditveno in dokazno breme v tej smeri pa je na njej. Napačen je zaključek sodišča, da naj bi korist od rabe imeli le redki posamezniki. Ugotovitve o pritožbah sosedov ne morejo biti podlaga za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ni predpisa, ki bi določal zapustitev nepremičnine zaradi motenja javnega reda in miru. Tožnica tudi ni trdila, da bi bilo tako dogovorjeno s tožencem. Očitki v zvezi s tem se niti ne glasijo neposredno na toženca. Sodišče ni ugotovilo, da je bil toženec kreator dokumentov, iz katerih izhaja da so sporne osebe začasni uporabniki prostorov A. Toženec je uporabnik teh prostorov že dolgih 11 let, tako dolgega razmerja pa ni obravnavati kot začasnega. Poleg tega so uporabniki spornih nepremičnin heterogena skupina, z različnimi cilji, nameni, prizadevanji, pri čemer ravno pri tožencu ne gre za situacijo, ko bi ga bilo mogoče šteti za začasnega uporabnika spornih nepremičnin. Tožnica toženčevemu 11 letnemu prebivanju v . ni nasprotovala, toženec pa je na drugi strani za te nepremičnine skrbel.

6Tožnica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8Tožnica v tem pravdnem postopku, v okviru reivindikacijske in negatorne tožbe, zasleduje varstvo svoje lastninske pravice na (opredeljenih) nepremičninah, ki v naravi predstavljajo zemljišče in prostore bivše tovarne A. in ki so v neposredni posesti toženca. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede vrnitve spornih nepremičnin v tožničino neposredno posest, in sicer vse proste toženčevih stvari in glede zahteve po toženčevi opustitvi kakršnegakoli (nadaljnjega) poseganja v nepremičnino, zavrnilo pa ga je v delu, v katerem je tožnica zahtevala vrnitev nepremičnin, prostih (vseh) oseb.

9Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljenost tožnikovega zahtevka obravnavalo s pravilnih materialnopravnih izhodišč. Tudi dejansko stanje je ugotovilo popolno in pravilno, njegova dokazna ocena pa je celovita, logična ter podprta s prepričljivimi argumenti, zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno. Pritožnika s pritožbenimi očitki argumentov za sprejeto odločitev nista uspela omajati.

Podrobneje glede pritožbenih navedb tožnice

10Ni se strinjati s tožničinim očitkom, da ji s sprejeto odločitvijo ni bilo zagotovljeno (učinkovito) sodno varstvo, češ da zaradi zavrnjenega dela tožbenega zahtevka njena lastninska pravica ni ustrezno zaščitena. Pravilno je namreč sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnica od toženca ne more zahtevati, da ji izroči sporne nepremičnine proste vseh oseb, saj se zahtevek lahko nanaša le na konkretno določeno osebo (toženca) in njene stvari, ob tem pa tožencu ni mogoče hkrati naložiti tudi bremena oziroma odgovornosti za ostale osebe, ki zasedajo sporne prostore.

11Pritožbeno sodišče sicer razume tožničino dilemo oziroma skrb in ji zato ob tem pojasnjuje, da je cilj, ki ga je razbrati iz njenih pritožbenih zavzemanj, dosežen že z ugodilnim delom tožbenega zahtevka, in sicer v delu, v katerem sodišče tožencu zapoveduje opustitev kakršnihkoli (nadaljnjih) poseganj v sporne nepremičnine. S tem je tožencu prepovedano nadaljnje opravljanje kakšnekoli dejavnosti v spornih prostorih (organiziranje kulturnih dogodkov oziroma koncertov), posledično pa toženec zato tudi drugim osebam na ta način ne bo več omogočal uporabe spornih prostorov. Ker je tožničin zasledovani pravni položaj torej varovan na navedeni način, se tožničine navedbe, da skupnosti začasnih uporabnikov spornih nepremičnin ni bila priznana ustrezna pravna subjektiviteta za nastopanje v pravdnih postopkih in da tudi policija ne razpolaga s podatki oseb, ki posegajo v tožničino lastninsko pravico (t. j. navedbe v smeri tožničine nezmožnosti oblikovanja tožbenega zahtevka, uperjenega zoper vse uporabnike spornih nepremičnin), tako izkažejo kot nebistvene oziroma nerelevantne za odločitev v konkretnem sporu in se do njih zato prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno opredeliti (posledično pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o kršitvi 22. člena URS).

12Tožnica se v utemeljitev povzetemu očitku pavšalno sklicuje na „večinsko (drugačno) stališče sodne prakse“, ki pa je določno ne opredeli, kar onemogoča konkretiziran odgovor na te navedbe. Če pa tožničino sklicevanje meri na sodno prakso, ki se nanaša na izpraznitev stanovanjskih enot, pa je pojasniti, da situaciji nista primerljivi že iz razloga določljivosti oseb, ki v obeh primerih zasedajo sporne nepremičnine.

Podrobneje glede pritožbenih navedb toženca

13Drži pritožbena navedba, da ne obstoji zakonska zahteva po pisnosti najemne pogodbe za nepremičnine, ki niso namenjene stanovanjski rabi, in da je posledično pojasnilo sodišča prve stopnje v tem delu napačno. Vendar slednje na zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva že zato, ker prvostopenjsko sodišče odločitve, upoštevaje rezultate izvedenega dokaznega postopka, (pravilno) ni materialnopravno naslonilo na navedeno pravno podlago.

14Sodišče prve stopnje je pravno razmerje med pravdnima strankama v zvezi s spornimi nepremičninami po oceni pritožbenega sodišča pravilno opredelilo kot posodbeno oziroma kot prekarij, ki je (le) posebna oblika posodbenega pravnega razmerja¹ in ki ga, v nasprotju s toženčevim mnenjem, slovenski pravni red izrecno ureja, in sicer v tretjem odstavku 583. člena OZ. Toženčevi ugovori, da je izpodbijana sodba v delu, v katerem je opredeljeno pravno razmerje med strankama, nejasna oziroma sama s sabo v nasprotju, tako niso utemeljeni. Prav tako tožencu ni pritrditi, da sodišče prve stopnje za navedeno presojo ni imelo ustrezne podlage v tožničinih trditvah, saj je tožnica (sicer brez poimenske določitve pravnega razmerja s toženko) že v tožbi trdila, da je uporabnikom spornih nepremičnin že pred leti povedala, oni pa so se s tem strinjali, da gre za začasno uporabo nepremičnin, ter nadalje, da je toženec lahko uporabljal sporne nepremičnine do preklica. Pri tem pa niso utemeljene niti pritožbene navedbe o nasprotujočih si navedbah tožnice, da toženec sporne nepremičnine zaseda brez pravne podlage ter, na drugi strani, da je toženec lahko sporne nepremičnine zasedal do preklica in da je bilo to dogovorjeno že od samega začetka, in sicer že zato, ker je jasno, da je po tožničinem preklicu pravna podlaga za toženčevo zasedanje nepremičnin odpadla in (res) ne obstoji več. Ne drži niti toženčevo stališče, da iz tožničinih trditev ne izhaja, da je podala preklic (uporabe spornih nepremičnin). Takšno dejansko stanje izhaja iz tožničinih navedb, da je svoje soglasje za (začasno) uporabo umaknila oziroma je tožencu prepovedala nadaljnjo uporabo. V zvezi s pravnim razmerjem med pravdnima strankama pa gre glede na pritožbene navedbe dodati le še, da dejstvo, kako dolgo je trajalo pravno razmerje s tožencem (11 let), na zaključek, ali gre za prekarij, ne more imeti vpliva.²

15Neutemeljeno toženec navaja tudi, da je napačno sklicevanje sodišča na 33. člen URS, ki zagotavlja varstvo lastninske pravice (posameznika). Poleg tega so navedbe toženca v tem delu iztrgane iz konteksta, saj je sodišče prve stopnje uresničevanje lastninske pravice na spornih nepremičninah, ki pripada tožnici kot lokalni skupnosti, obsežno in celostno obravnavalo tudi z vidika 67. člena, pa tudi (čeprav ne ob izrecnem sklicevanju) z vidika dolžnosti tožnice po zagotavljanju pravic iz 60. člena URS. Razlogi izpodbijane sodbe so v tem delu popolni in v celoti pravilni, v njih je izčrpno in argumentirano odgovorjeno na vse toženčeve pomisleke (ki jih obsežno ponavlja tudi v pritožbi), pritožbeno sodišče pa se, v izogib obsežnemu ponavljanju, lahko nanje le sklicuje³ in hkrati zavrača vse pritožbene argumente v nasprotni smeri. Ob tem pa velja vseeno izrecno izpostaviti še, da tožencu - prebivalcu ... občine, ne pripada pravica, da bi sam ali pa skupaj s še drugimi prebivalci občine, samovoljno določal način uresničevanja socialne (tudi ekološke) funkcije lastnine lokalne skupnosti, kar je sicer kot idejo mogoče izluščiti iz pritožbenih navedb. Na tem področju imajo namreč z zakonom podeljene pristojnosti organi lokalne skupnosti.⁴

16Da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo iz (golega) razloga pritožb sosedov spornih nepremičnin, iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja in je vse pritožbene navedbe v zvezi z navedenim (že zato) zavrniti kot neutemeljene.

Sklepno

17Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi tožnice in toženca zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

18Pravdni stranki, glede na to da s pritožbo nista uspeli, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovora na pritožbo nista prispevala k sprejeti odločitvi, zato tudi te stroške pravdni stranki krijeta sami (prvi odstavek 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

¹ Gl. npr. Juhart, M., et al, Stvarnopravni zakonik: s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2004, str. 168-169: Prekarij je posebna vrsta posode, kjer je dovoljena uporaba stvari do preklica. To pomeni, da lahko dajalec prekarija kadarkoli zahteva od prekarista vračilo stvari, pri čemer je preklicnost takšnega razmerja bistvenega pomena. Ni potrebno, da bi bila preklicnost izrecno dogovorjena, ampak zadošča, da izhaja iz okoliščin primera. Druga bistvena značilnost prekarija pa je neodplačna prepustitev rabe tuje stvari.
² Povedano drugače, toženec neutemeljeno navaja, da zaradi njegove 11 letne uporabe spornih nepremičnin ni mogoče govoriti o začasni uporabi.
³ Gl. 11. - 16. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁴ Prim. 9. člen (v relevantnem obdobju veljavnega) Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS) oziroma 19. člen ZSPDSLS-1.