VSK sodba in sklep I Cp 174/2015

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi za prisojeni znesek 36.914,28 EUR z obrestmi in glede odločitve o stroških postopka ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (glede zneska 88.910,00 EUR z obrestmi) potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in odločilo, da ji mora toženka plačati 125.824,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje ter ji povrniti 5.941,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prisojeni znesek predstavlja nadomestilo za izgubo koristi zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) od uveljavitve ZDen 7.12.1991 do 25.11.2013.

2Proti sodbi se pritožuje toženka po pooblaščeni odvetniški družbi. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Napada stališče prvostopenjskega sodišča, da je denacionalizacijskim upravičencem omogočeno uveljavljanje zahtevkov iz naslova odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe oz. upravljanja premoženja že od uveljavitve ZDen. Kljub dejstvu, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I 22/99 z dne 2.12.1999 odločilo, da drugi odstavek 72. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo, je po njenem mnenju materialnopravno stališče kot izhaja iz sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 218/97, nepravilno. Sklicuje se na odklonilno ločeno mnenje sodnikov dr. Wedam Lukić in dr. Fišerja. Meni, da bi moral zakonodajalec, če bi hotel za čas od uveljavitve ZDen dalje denacionalizacijskim upravičencem priznati pravico do odškodninskih zahtevkov, ki jih ti po splošnih pravilih civilnega prava ne bi imeli, to izrecno povedati. Ker tega ni storil, je treba šteti, da zanje ni pravne podlage. Tožničin zahtevek je lahko zgolj odškodninski, izkazati je potrebno vse štiri temeljne elemente za njegovo utemeljenost. Tudi, če bi sprejeli stališče sodišča prve stopnje kot pravilno, je treba upoštevati 12. točko ustavne odločbe, iz katere izhaja, da je pri odločanju o predmetnih zahtevkih v konkretnih primerih treba upoštevati več okoliščin, zlasti tistih, ki so odločilne pri ugotavljanju ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje pridobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Pri tem je pomembna tudi okoliščina, ali je imel zavezanec v zvezi s premoženjem, ki je predmet vračanja, v tem obdobju kakšne stroške, ki bi sicer bremenile upravičenca do denacionalizacije oz. novega lastnika. Teh materialnopravnih okvirjev sodišče ni upoštevalo. Nasprotuje tudi odločitvi o zavrnitvi njenega ugovora, da bi moralo sodišče pri določitvi višine vračila koristi upoštevati merila za neprofitno najemnino. Meni, da je tožnica upravičena kvečjemu do uporabnine v višini najemnine, kot jo določa Uredba o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih ter merilih in postopku za uveljavljanje subvencioniranih najemnin, kar pa je občutno manj, kot zahteva tožnica. Pri odločanju o zahtevku za plačilo uporabnine gre za realno prikrajšanje oz. okoriščenje, zato je odločilno, kakšna je stvar in ne kakšna bi ta stvar lahko bila. Tudi sicer je odločitev o višini tožbenega zahtevka nepravilna. Sodišče je tožnici prisodilo odmeno za izgubo koristi za nepremičnino v višini ocenjene mesečne uporabnine v višini 477,27 EUR x 263 mesecev in 19 dni. Taka odločitev je nepravilna in v nasprotju s cenitvijo sodnega cenilca I.Z.. Skladno z ustaljeno sodno prakso gre pri predmetnih zahtevkih za nadomestilo izgube koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oz. upravljal. Ustavno sodišče je v prej navedeni odločbi izrecno poudarilo, da je potrebno presojati, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje pridobil v upravljanje in uporabo. Navedeno je izvedenec ugotavljal in ocenjeval, ali bi se lahko predmetna nepremičnina v vtoževanem obdobju oddajala v najem za tržno-profitno najemnino ter kakšni so bili stroški rednega vzdrževanja in upravljanja na dan izdelave izvedenskega mnenja. Izvedenec je pojasnil, da je pri izračunu koristi, ki bi jo upravičenec dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal ali upravljal, potrebno upoštevati korekcijski faktor 10 mesecev na leto oz. 0,833, s čimer se izenačijo anomalije na trgu, nezmožnost tekoče menjave najemnikov, zamiki ter dejanski prilivi v letnem obdobju. 0,833 je torej pričakovan korelacijski koeficient med dejansko oddajo in pričakovanim realnim donosom. Ni realno, da bi tožnica v celotnem vtoževanem obdobju (več kot 20 let) predmetno nepremičnino oddajala brez prekinitev, npr. zaradi menjave najemnikov. ZDen gotovo ne daje podlage, da bi tožnica iz tega naslova prejela več kot bi v realnem življenju. Zatrjuje, da je tožnica s to odločitvijo prvostopenjskega sodišča neupravičeno obogatena. Zaradi neupoštevanja korelacijskega koeficienta je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je odločilo, da znaša mesečna najemnina 477,27 EUR, upoštevaje vse odbitke za stroške vzdrževanja in upravljanja, za kar pa v spisu, zlasti v cenitvenem poročilu izvedenca z dne 14.10.2014 ni imelo podlage. Iz cenitvenega poročila je namreč razvidno, da je sodni izvedenec na podlagi metod primerljive vrednosti in reverzibilne metode donosa najprej izračunal višino mesečne najemnine, šele pri izračunu v vtoževanem obdobju pa je upošteval korelacijski koeficient in ocenjene stroške. Sodišče v 18. točki sodbe navaja, da korelacijskih faktorjev, ki jih je sodni cenilec uporabil pri izračunu celotne uporabnine kot tudi ne ugovorov tožencev v tej smeri, ni upoštevalo. Svoje odločitve ni obrazložilo, zato je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Realna najemnina za obdobje od 7.1.1991 do 25.11.2013, bi po oceni izvedenca znašala 88.910 EUR, kar predstavlja realno najemnino v ocenjevalnem obdobju in to je znesek, ki bi ga moralo sodišče (s prilagoditvijo na daljše vtoževano obdobje) upoštevati. Višina nadomestila koristi bi morala znašati precej manj od prisojenega.

3Tožnica je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo toženke. Opozarja, da gre za vsebinsko enake pritožbene navedbe kot jih je toženka podala v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 416/2009 z dne 27.9.2012, ki jo je pritožbeno sodišče zavrnilo s sodbo Cp 919/2012, Vrhovno sodišče pa je revizijo toženke zavrnilo s sodbo II Ips 200/2013. Te tri sodbe je prvostopenjsko sodišče izvedlo kot dokaz v predmetni zadevi. Tožnica meni, da so te tri sodbe pomembne, ker se je obravnaval istovrsten zahtevek med istimi strankami, za istovrstno stanovanje v isti stavbi. Opozarja tudi, da se sodna praksa glede razlage drugega odstavka 72. člena ZDen ni spremenila. Zavrača tudi trditve, da bi moralo sodišče upoštevati merila za neprofitno najemnino. Meni, da so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede upoštevanja korelacijskega faktorja 0,833. Takšen je bil tudi pritožbeni razlog v postopku P 416/2009. Sodišče je v tem postopku tako kot v predmetnem upoštevalo le stroške v zvezi z oddajanjem, vzdrževanjem in upravljanjem izhajajoč iz same narave vtoževanega nadomestila zato tudi ni upoštevalo korelacijskih faktorjev, ki jih je uporabil sodni cenilec pri izračunu uporabnine. Če se natančno prebere obrazložitev izpodbijane sodbe, ni mogoče priti do drugačnega zaključka, da sodišče prve stopnje iz povsem enakih razlogov ni upoštevalo odbitkov, ki jih toženka izpostavlja v pritožbi. Da toženka ni nikoli osporavala dejstva, da je bilo stanovanje vseskozi zasedeno, je razvidno iz spisovnih podatkov. V svoji vlogi z dne 3.10.2014 je to izrecno priznala. Torej ni nikoli prerekala zatrjevanja tožnice o tem, da je bilo stanovanje vse do njegove prodaje toženki nepretrgoma zasedeno. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov.

4Toženka je odgovorila na odgovor tožnice. Pritožbeno sodišče te njene vloge ni upoštevalo, saj zakon odgovora na odgovor na pritožbo ne predvideva.

5Pritožba je delno utemeljena.

6Tožnica je kot pravna naslednica denacionalizacijske upravičenke zahtevala od toženke kot denacionalizacijske zavezanke nadomestilo za izgubo koristi zaradi nezmožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) od uveljavitve ZDen 7.12.1991 do 25.11.2013 v višini uporabnine oz. tržne najemnine, upoštevaje mesečni znesek uporabnine 477,27 EUR (ponderirana mesečna uporabnina - srednja vrednost - v znesku 485,56 EUR, zmanjšana za mesečne stroške rednega vzdrževanja in upravljanja v višini 8,29 EUR), kar ji je prvostopenjsko sodišče tudi priznalo. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve, da gre tožnici nadomestilo že od uveljavitve ZDen dalje, saj je taka odločitev v skladu z ustaljeno sodno prakso (1), pritožba pa tudi nima ustreznih argumentov, ki bi utemeljevali odstop od enotne sodne prakse. S sklicevanjem na razloge v odklonilnem ločenem mnenju, ki sta jih dr. Wedam Lukićeva in dr. Fišer podala k v pritožbi citirani odločbi Ustavnega sodišča in ki v njej ni našlo večinske potrditve, ne more biti uspešna. Podobne ugovore, kot jih ima toženka v tej zadevi, je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi VS RS II Ips 200/2013 in jih zavrnilo. Navedlo je, da ker je po splošnih (obligacijskih in stvarno pravnih) predpisih upravljalci niso dolžni plačevati odškodnine za uporabo nepremičnin subjektom, ki bodo postali lastniki šele z njihovo izročitvijo, podlaga za plačevanje odškodnine za to vmesno obdobje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen ter da je namen take določbe vplivati na zavezance, da bi se benevolentno vključili v postopek denacionalizacije. Dolžnost plačila odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe jih sili h konstruktivnemu sodelovanju v denacionalizacijskem postopku oz. jih odvrača od zavlačevanja, pravica do povračila stroškov vzdrževanja pa zagotavlja vzdrževanje nepremičnin. Navedlo je tudi, da je ureditev, ki priznava odškodnino od začetka veljavnosti ZDen dalje, skladna s samim namenom zakona, ki je v popravi krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Zakonodajalec je tako upošteval, da bodo denacionalizacijski postopki iz razlogov, ki niso na strani upravičencev, lahko trajali dalj časa, zato je upravičencem in zavezancem priznal določena upravičenja za čas, ko premoženje še ni bilo vrnjeno. Od uveljavitve ZDen dalje pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev uživa pravno varstvo čeprav se njihova lastninska pravica na vrnjenem premoženju vzpostavi šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji.

7Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbene očitke iz prvega odstavka točke II pritožbe, ker so le navidezno obrazloženi. Toženkino zavzemanje za izračun izgube koristi z uporabo neprofitnih najemnin, ni podkrepljeno z argumenti, zato na očitke, da je odločitev, ki upošteva merila za profitno najemnino, nepravilna, ni mogoče odgovoriti.

8Pritožba pa delno utemeljeno izpodbija odločitev o višini zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da znaša izguba tožničine koristi 477,27 EUR mesečno oz. za 263 mesecev in 19 dni 125.824,28 EUR, pri čemer se je sklicevalo na mnenje sodnega cenilca, vendar mnenju ni v celoti sledilo. Sodba ima zadostne razloge o tem, zakaj ni upoštevalo korelacijskega koeficienta 0,8333, nima pa razlogov o tem, zakaj ni upoštevalo mnenja glede ostalih faktorjev, ki jih je pri ugotavljanju višine izgubljene koristi uporabil sodni cenilec. Cenilec je uporabo korelacijskega koeficienta 0,8333 utemeljil z okoliščino, da gre v obravnavanem primeru za izgubo koristi v dolgem obdobju, v katerem je potrebno upoštevati menjavo različnih makro-ekonomskih okoliščin, predvsem menjavanje najemnikov, zaradi česar naj bi se po izkušnjah najemodajalcev v enem letu realno pričakoval prihodek le za obdobje desetih mesecev, prvostopenjsko sodišče pa tega odbitka ni upoštevalo, saj je pravilno izhajalo iz narave zahtevka, ki predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo tožnica oz. njena pravna prednica dosegla, če bi nepremičnino sama ves čas od uveljavitve ZDen uporabljala. Iz razlogov sodbe (točka 12) je razvidna dejanska podlaga za tako odločitev (prvostopenjsko sodišče je na podlagi dokazov zaključilo, da bi se stanovanje oddajalo ves vtoževani čas), tega zaključka pa toženka ni uspela omajati.

9Iz sodbe pa ni razvidno, zakaj prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo ostalih korekcijskih faktorjev, ki jih je sodni cenilec uporabil pri izračunu celotne uporabnine (inflacija, tržno gibanje cen). Stranki sta podali navedbe v zvezi s tem, do katerih pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo. Pritožbeno sodišče na podlagi sodbenih ugotovitev, mnenja cenilca in pritožbenih navedb, ki se nanašajo na višino zahtevka, zaključuje, da gre tožnici nadomestilo najmanj v višini 88.910,00 EUR, v preostalem delu (nad tem zneskom) odločitve prvostopenjskega sodišča zaradi pomanjkljivih razlogov ne more preizkusiti. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo v delu, s katerim je tožnici priznan znesek, višji od 88.910,00 EUR z obrestmi, razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. točka 354. člena ZPP), v preostalem delu pa pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu, pri preizkusu katerega ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških postopka, o pritožbenih stroških pa bo odločeno s končno odločbo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------------------------------------

Op. št. 1: II Ips 587/94, II Ips 218/97, II Ips 541/2000, II Ips 603/2004, II Ips 200/2013 in druge