VSK sodba I Cp 511/2015

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 14.371,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.2010 dalje in mesečno rento v višini 1.273,20 EUR od 1.11.2010 dalje z zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz sodbe ter tožniku naložilo, da mora povrniti toženki 5.844,30 EUR njenih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik po pooblaščencu. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem naj bi šlo za sporen temelj tako glede odškodnine iz naslova izgubljenega zaslužka kot tudi rente, zmotno. Sklicuje se na predhodne sodne odločbe (sklep Vrhovnega sodišča II Ips 79/2013 in sklep Višjega sodišča v Kopru I Cp 300/2014). Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti, da je v dani zadevi v celoti podan temelj, v ponovljenem sojenju bi moralo zgolj odločiti še o višini zahtevka. Napačna in v nasprotju z določili ZPP je odločitev sodišča na prvi stopnji, ko je kljub pravočasnemu in večkrat jasno izraženemu ugovoru prekluzije novih navedb in novih dokazov, le-te dovolilo. Izgovor toženke, da naj bi šlo za dejstva, ki naj bi ji dejansko in objektivno ne mogla biti znana ne zdrži resne presoje: toženka kot zavarovalnica ima v vseh postopkih reševanja odškodninskih zahtevkov oškodovancev pravico, da od oškodovancev samih pridobi vsa potrebna pojasnila, podatke, dokumentacijo. Te lahko pridobi tudi od drugih oseb, ki so skladno z zakonskimi pooblastili dolžna voditi in obdelovati osebne podatke o oškodovancih. Pravico ima pridobivati potrebne podatke po svojih pooblaščencih in svojih zaposlenih in to počne vsakodnevno. Na podlagi osebnega soglasja oškodovancev lahko pridobi vpogled v celotno njihovo zdravstveno dokumentacijo. Ob upravičenjih, ki jih ima toženka, je nesprejemljivo, da se v danem primeru sedaj v ponovljenem sojenju, ko je sodišče o obstoju tožbenega temelja že pravnomočno odločilo in ko je toženka tudi že pristopila k delnim poravnavam in tožniku tudi izplačala pretežni del zahtevane odškodnine, sedaj sklicuje na zanjo nova dejstva in dokaze, za katere ni nikakršnega opravičila, da jih ne bi mogla pridobiti in predložiti sodišču že v prvem sojenju, najkasneje do prvega naroka za glavno obravnavo. Toženka bi lahko že takrat angažirala detektiva, pridobila izjave vseh prič, podatke o tožnikovi zdravstveni dokumentaciji, o njegovih predhodnih zaposlitvah. Prav tako bi lahko že pred prvim sojenjem preverila v tožbi zatrjevana dejstva glede možnosti zaposlitve v družbi B., o delu, ki ga je opravljal za to družbo in o zaslužkih, ki jih je ustvaril pred nezgodo, o morebitnih sorodstvenih povezavah med tožnikom in lastniki navedene družbe in še o čem. Zaradi svoje premajhne skrbnosti, neaktivnosti pri izbiranju tožbenega gradiva, je opustila aktivnosti v zvezi z pravočasnim ugotavljanjem pravno relevantnih dejstev. Neupravičeni so očitki do domnevno zamolčanih dejstvih na strani tožnika ali njegove matere, kot tudi na strani priče G.G., ki se neupravičeno pojavljajo v sodbi. Tožnik ni ničesar zamolčal toženki, toženka naj pojasni, zakaj je angažirala detektiva, glede pogojev za izplačevanje rente šele po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča in višjega sodišča in ne že pred tem. Nove navedbe bi moralo sodišče zavrniti tudi iz razloga, ker je tožnik bil sam prisiljen z nasprotnimi dokazi izpodbijati resničnost novih navedb in novih dokazov. Sodišče pri tem ni upoštevalo dejstva, da je tožnik s predlaganimi in izvedenimi dokazi v bistvu potrdil neresničnost novih navedb o dejstvih, ki naj bi kazala na neutemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik je dokazal neresničnost trditev, da pred nezgodo ni nikoli delal v družbi B. in za svoje delo ni nikoli prejemal plačila. Dokazal je, da sam že več kot 20 let ni imel epileptičnih napadov in da to dejstvo ni moglo biti ovira za opravljanje njegovega dela. Iz kartona splošne zdravnice nedvoumno izhaja, da je tožnik po petih letih od zadnjega epileptičnega napada pridobil izrecno potrdilo, da je sposoben za poklic slikopleskarja, za katerega se je izučil in da je to delo do obravnavane nezgode tudi nemoteno opravljal. Iz vsebine zdravstvenega kartona ne izhaja resničnost trditve toženke, po kateri naj bi imel tožnik epileptični napad v letu 1999. Ta napad ni bil nikoli dokazan. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila že v predhodno izvedenem in s pravnomočno sodbo zaključenem postopku dokazana vzročna zveza med posledicami v prometni nesreči zadobljenih poškodb in vtoževano izgubo zaslužka, dokazana je vzročna zveza med poškodbami in težavami s koleni. Tožnik je imel novembra 2014 novo operacijo desnega kolena v bolnišnici. Gre za popoškodbeno diagnozo, kar je razvidno iz izvidov bolnišnice. Sodišče ni upoštevalo tožnikovih pojasnil, zakaj ni več prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, dejstva, da od 31.12.2012 ne prejema več socialne pomoči, ni upoštevalo dejstva, da je imel tožnik težave s pridobivanjem prič za dokazovanje dela na črno. Vsakdo, ki bi lahko pričal v njegovo korist, je imel pomisleke glede izpovedi o tožnikovem delu na črno in prejemanju plačil za tako opravljeno delo, saj so vsi vprašani, ki bi lahko nastopili kot priče, bili v strahu pred postopki, pred finančno policijo oz. davčnimi organi v Italiji, Sloveniji ali Hrvaški. Sodišče je odločalo na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni izvajalo dokaza z izvedencem finančne stroke, kar je tožnik predlagal.

3Toženka je odgovorila na pritožbo tožnika. Predlagala je zavrnitev pritožbe. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila. V odgovoru navaja, da ni mogla vedeti, da je priča G.G. na zaslišanju pomembne okoliščine tožnikovega dela za družbo B. prikrojil in prilagodil interesom tožnika ter da je sorodstveno razmerje s tožnikom zamolčal. To je izvedela šele potem, ko je s pomočjo detektiva preverjala, če še obstojijo okoliščine, na podlagi katerih je sodišče tožniku priznalo pravico do rente, kar je v pripravljalni vlogi 7.10.2014 tudi pojasnila. Tako sodišče kot tudi toženka pričakuje, da bodo stranke in priče navajale resnično dejansko stanje zato ni dolžna že vnaprej dvomiti in raziskovati in pred prvim narokom navajati da navedbe, ki jih bodo podale priče pod prisego, niso resnične. Ker je dokazno breme dokazovanja škode in vzročne zveze na strani tožnika, so irelevantne pritožbene navedbe, da je tožnik dokazal neresničnost trditev toženke o tem, da pred nezgodo ni nikoli delal v družbi B. in ni prejemal plačila. Ne drži trditev, da epilepsija ni mogla biti ovira za opravljanje njegovega dela. To izhaja iz mnenja dr. B.. Ni dokazana trditev, da je tožnik sposoben za poklic slikopleskarja in da je do nezgode to delo nemoteno opravljal. Težave z desnim kolenom so bolezenskega izvora, kar je dokazano z mnenjem dr. G.. Pravno irelevanten je pritožbeni razlog, da je delo na črno težko dokazovati. Dokaz z izvedencem finančne stroke je nepotreben.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po mnenju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna (drugi odstavek 174. člena Obligacijskega zakonika).

6Tožnik se je leta 2006 poškodoval v prometni nezgodi, ki jo je povzročila zavarovanka toženke. V tej pravdi je vtoževal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Prvostopenjsko sodišče je s prvo sodbo odločilo o vseh zahtevkih. Na pritožbo toženke je drugostopenjsko sodišče sodbo razveljavilo v delu, s katerim je bilo odločeno o odškodnini za nepremoženjsko škodo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev o odškodnini za premoženjsko škodo. Stranki sta nato sklenili sodno poravnavo glede vtoževane odškodnine, razen glede odločitve o škodi iz naslova izgubljenega zaslužka za čas od oktobra 2009 do oktobra 2010 v višini 14.511,20 EUR in glede rente za čas od 1.11.2010 dalje v višini 1.273,20 EUR mesečno. To odločitev je toženka izpodbijala z revizijo. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo.

7V novem sojenju je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ta tožbeni zahtevek, pri čemer je svojo odločitev oprlo na nova dejstva in dokaze, ki jih je toženka zatrjevala in predlagala po zaključku prvega sojenja. Pritožbeno sodišče se je moralo najprej ukvarjati z vprašanjem, ali je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbe 286. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Tožnik se je namreč skliceval na prekluzijo glede novih dejstev in dokazov (prvi in šesti odstavek navedenega člena) in pri tem vztraja tudi v pritožbi. Zakon dopušča navajanje novih dejstev in dokazov tudi še po prvem naroku, če je izpolnjen pogoj nekrivde četrti odstavek 286. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se pridržuje stališču prvostopenjskega sodišča, da v obravnavanem primeru toženki ni mogoče očitati krivde za kasnejše navajanje dejstev in dokazov, ki se nanašajo na tožnikovo zdravstveno stanje in z njim povezano nezmožnost za delo pred sporno nezgodo, sorodstveno razmerje med pričo G.G. in tožnikom ter vsebino pričine izjave detektivu, ki ga je angažirala toženka, s čimer je toženka dejansko izpodbijala tožnikove trditve in dokaze o tem, da je pred nesrečo redno delal, da je opravljal dejavnost, pridobival redne prihodke, da je bil tik pred nezgodo dogovorjen z družbo B. d.o.o., da se registrira kot samostojni podjetnik in prične pogodbeno delati za njih. Pritožba ni izpodbila sodbenih ugotovitev, da je tožnik določena pravno pomembna dejstva zamolčal. Tako ni povedal, da je direktor družbe B., ki je v prvem sojenju tudi pričal v njegovo korist, njegov bratranec, ni povedal, da pred nezgodo ni delal za družbo B., temveč je pomagal bratrančevim staršem pri delu na vrtu in hiši in ni povedal, da je epileptični bolnik. Gre za dejstva, ki izvirajo iz tožnikove sfere, toženka zanje ni vedela in ji tudi ni mogoče očitati, da v tej smeri ni opravila ustreznih poizvedb in ni ugotavljala dejstev ter da bi ta dejstva morala poznati do konca prvega naroka. Krivde toženke v prvostopenjskem postopku ni pravilno tako strogo razlagati, kot jo razlaga pritožba, katere argumenti pritožbenega sodišča niso prepričali. Določba o prekluziji glede navajanja dejstev in dokazov posega v pravico strank, da se izrečejo v postopku in tudi ni v prid pričakovanju po materialno pravilni sodbi. Zato jo je treba uporabljati restriktivno in v skladu z njenim temeljnim namenom: kot prisilo pravdnih strank, da v določenem roku opravijo procesna dejanja (1). Razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo prvostopenjsko sodišče, so pravilni.

8Na podlagi izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot v prvi sodbi. Ugotovilo je, da je imel tožnik že pred nezgodo epilepsijo, zaradi katere ni bil in ni zmožen za delo slikopleskarja. Te ugotovitve tožnik s svojo pritožbo ni ovrgel. Na podlagi te ugotovitve je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da si tožnik statusa samostojnega podjetnika zaradi obstoja epilepsije ne bi mogel urediti.

9Pritožba pa ni izpodbila niti ostalih dokaznih zaključkov sodbe, in sicer, da tožniku ni uspelo dokazati, da je pred nesrečo redno delal oz. opravljal dejavnost in tako pridobival redne prihodke v zahtevani višini. Dokazna ocena je prepričljiva in jo tožnik, ki jo napada brez ustreznih protiargumentov, ni uspel ovreči.

10Ni dvoma, da mora škodo iz naslova izgubljenega zaslužka dokazati tožnik. Tožnik je tisti, ki bi moral prepričati prvostopenjsko sodišče, da bi ob rednem teku stvari (če ne bi bilo nezgode) kot samostojni podjetnik slikopleskar pogodbeno delal za B. d.o.o. in zaslužil mesečno čistega najmanj 1.500,00 EUR (kot je zatrjeval). Ta dokaz mu tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni uspel. Tožnik ni dokazal niti svojih trditev, da je pred nesrečo redno delal oz. opravljal dejavnost in tudi pritožbenega sodišča ni prepričal, da je pridobival redne prihodke v zahtevani višini. Tudi če ima tožnik v mislih, da bi vsekakor (tudi, če ne bi delal z družbo B.) z delom na črno zaslužil toliko, kolikor zatrjuje, tega ni uspel izkazati, pri čemer se na težko dokazljivost tega dejstva, ne more uspešno sklicevati. Ob takem stanju stvari, je izvedenec finančne stroke nepotreben in so v zvezi s tem podani pritožbeni očitki neutemeljeni. Ne drži pritožbena trditev, da je bilo o temelju tega zahtevka že odločeno. Ker sta bili prejšnji sodbi sodišča prve stopnje in višjega sodišča razveljavljeni, se pritožba na njiju ne more uspešno sklicevati.

11Upoštevaje navedene razloge je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

------------------------------------------------------

Op. št. 1: sklep VS RS VIII Ips 233/2001 z dne 21.5.2002, II Ips 1083/2007