VSK sodba II Kp 61453/2011

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da je obdolženi D.G.
kriv,

da zavestno ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšal delavce za pravice, ki jim pripadajo, kar je imelo za posledico neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač in izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, s tem, da kot direktor I. d.o.o. s sedežem na naslovu S. vedoma ni ravnal skladno s 131. in 134. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in 4. ter 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIS-1) s tem, da v času od l. 2009 do najmanj junija l. 2011 delavcem J.S., R.F., N.P., S.J., M.Č., V.I., L.B. in S.M.:

a) v nasprotju s 131. členom ZDR ni izplačal regresov oz. sorazmernega dela regresa za l. 2009, 2010 in l. 2011 in jih s tem prikrajšal za pravico do izplačila regresa,
b) v nasprotju s 134. členom ZDR ni izplačal plač, in sicer:
- R.F. od maja 2010 do najmanj decembra 2010;
- N.P. za čas od marca 2010 do najmanj junija 2011;
- S.J. od septembra 2010 do januarja 2011;
- M.Č. od maja 2010 do decembra 2010;
- V.I. od oktobra 2010 do najmanj junija 2011;
- L.B. od oktobra 2010 do najmanj junija 2011, razen plače za maj 2011 in
- S.M. od maja 2010 do najmanj junija 2011;
zaradi česar jih je prikrajšal za pravico do plačila za delo;
c) za vse naštete delavce ni obračunal in plačal prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje skladno s 4. in 7. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIS-1), in sicer za:
- J.S., R.F., N.P. in S.M. za december 2009 in od maja 2010 do najmanj junija 2011;
- S.J. za december 2009 in od maja 2010 do januarja 2011;
- M.Č. za december 2009 in od maja 2010 do decembra 2010;
- V.I. od oktobra 2010 do najmanj junija 2011;
- L.B. od oktobra 2010 do najmanj junija 2011;
zaradi česar jim je odvzel pravico, da bi se jim na podlagi 192. člena istega zakona navedeno obdobje upoštevalo v pokojninsko dobo.
S tem je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.
Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 se obdolžencu izreče
pogojna obsodba,
v kateri se mu na podlagi drugega v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 določi kazen
8 (osem) mesecev zapora,
ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.
Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP se oškodovance L.B., N.P., R.F. in V.I. s premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo.
Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obdolženega D.G., iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca naložilo v breme proračuna. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovance L.B., N.P., R.F. in V.I. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka, kot navaja, iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 373. členom ZKP – zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja in mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

3Pritožba je utemeljena.

4Strinjati se je potrebno z okrožno državno tožilko, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi sicer zanesljivo ugotovljenih objektivnih dejstev ugotovilo, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju razpolagalo z določenimi sredstvi, ki pa jih je porabilo za materialne stroške poslovanja, izročanje določenih zneskov določenim delavcem na roko, predvsem pa za ukrepe, namenjene za reševanje družbe, tako da obveznosti do svojih delavcev, razvidnih iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi, realno ni bilo sposobno poravnati. Cilj obdolženca kot direktorja pa je bil, da njegovo podjetje na trgu preživi in da s tem delavci, ki jih je s finančnim stanjem družbe in z ukrepi glede znižanja in zamika izplačil plač seznanil, na kar so zaposleni pristali, obdržijo delo. Ob tehtanju, ali naj izpolni svoje obveznosti do delavcev in s tem podjetje zaide v takšne težave, da bo prenehalo s poslovanjem, se je torej odločil za nadaljnje poslovanje, zaradi česar se je sodišču porajal upravičen dvom v obdolženčevo možnost ravnanja v skladu s predpisi oziroma njegovo zavest o protipravnosti ravnanja ter posledično v obstoj njegove krivde.

5Prav ima okrožna državna tožilka, da je navedeni zaključek sodišča pravno zmoten. Nobenega dvoma tudi po ugotovitvi sodišča prve stopnje namreč ni, da se je obdolženec kot direktor podjetja zavestno in hote odločil, da njegovo podjetje ne bo izplačalo plač, prispevkov in regresa, s čimer je delavce prikrajšal za pravice, ki jim pripadajo. V postopku je bilo namreč z zanesljivostjo ugotovljeno, da je obdolženčevo podjetje v kritičnem obdobju imelo določena denarna sredstva (iz poslovanja, najetih posojil), s katerimi bi obveznosti do svojih zaposlenih lahko izpolnilo, pač pa v tem primeru ne bi moglo izvajati ukrepov za reševanje družbe, s čimer bi bilo ogroženo nadaljnje poslovanje in s tem obstoj družbe. Pravilna je zato pritožničina ugotovitev, da je obdolženec dal prednost ukrepom, namenjenim za reševanje družbe, na račun plač, prispevkov in regresa svojih delavcev, zaradi česar ne drži trditev v sodbi, da podjetje obveznosti realno ni bilo sposobno poravnati. Kot rečeno, je podjetje razpolagalo s takimi finančnimi prilivi, da bi plače, prispevke in regres lahko plačalo, jih pa ni, in sicer zato, ker se je obdolženec odločil, da bo dal prednost poslovanju oziroma obstoju družbe. Obdolženec je torej izbiral med kapitalom, to je obstojem svojega podjetja, in pravico delavcev do plačila plače, prispevkov in regresa in pri tem izbral korist svojega podjetja. Zato že glede na njegov zagovor ne more vzdržati zaključek v sodbi češ, da je podan dvom v obdolženčevo možnost ravnanja v skladu s predpisi. Nasprotna pritožbena izvajanja okrožne državne tožilke so zato povsem na mestu (1).

6Obdolženčeva skrb po ohranitvi obstoja družbe in delovnih mest zaposlenih v nastali gospodarski krizi je seveda razumljiva, vendar ga njegove kazenske odgovornosti za predmetno kaznivo dejanje ne razbremenjuje. Kolikor bi namreč obveljalo izpodbijano stališče, bi to lahko kaj kmalu pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti, in regresa. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbah I Ips 261/2010 in I Ips 103/2009, ima delavec za opravljeno delo pravico do plačila, kar pomeni dejansko izplačilo. Ker je obdolženec torej imel možnost, da bi delavcem izplačal plačo, prispevke in regres, pa je, kot to utemeljeno dalje opozarja pritožnica, tudi zmotno zaključevanje v izpodbijani sodbi, da obdolženca njegove kazenske odgovornosti za predmetno kaznivo dejanje razbremenjuje dejstvo, da so delavci privolili v znižanje oziroma zamik izplačil plač. Zato tudi iz teh razlogov izpodbijana odločitev ni pravilna.

7Iz povedanega sledi, da izpodbijana sodba temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ki pa ne zahteva razveljavitve sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, so bila v postopku objektivna dejstva pravilno ugotovljena (kršitev predpisov o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja ter plačilu predpisanih prispevkov za socialno varnost), sodišče pa je ugotovilo tudi, da obdolženec zavestno in hote ni plačal plač, prispevkov in regresa zaradi obstoja svojega podjetja in ohranitve delovnih mest. S tem je torej sodišče ugotovilo tudi obstoj subjektivnega elementa obravnavanega kaznivega dejanja pri obdolžencu, vendar je nato napravilo zmoten pravni zaključek, da mu kaznivo dejanje zaradi zgoraj povzetih okoliščin ni dokazano. Sodišče druge stopnje je zato utemeljeni pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi petega odstavka 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

8Za obravnavano kaznivo dejanje je predpisana kazen zapora do treh let. Pri izbiri vrste in odmeri kazenske sankcije se je sodišče druge stopnje odločilo za izrek pogojne obsodbe z določeno kaznijo osem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, kot je to predlagala okrožna državna tožilka. Pri tem je upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, kakor dejstvo, da je obravnavano kaznivo dejanje tudi posledica velike ekonomske krize. Oceniti je torej, da je navedena pogojna obsodba z določeno zaporno kaznijo in dolžino preizkusne dobe primerna teži kaznivega dejanja, obdolženčevi krivdi in okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno.

9Ne glede na v izreku sprejeto odločitev, je sodišče druge stopnje oškodovance L.B., N.P., R.F. in V.I. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo, saj podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage za razsojo (drugi odstavek 105. člena ZKP).

10Ker je bil obdolženec z odločitvijo sodišča druge stopnje spoznan za krivega, mora na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP plačati stroške celotnega kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo s posebnim sklepom odmerjeni s strani prvostopenjskega sodišča.

------------------------------------------------------------

op. št. 1: Primerjaj s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 30816/2012 z dne 5.9.2013 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Kp 30816/2012 z dne 14.3.2014.