VSC sodba Cp 604/2016

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točka I in III) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (I.) da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 162041/2015 z dne 22. 12. 2015 v veljavi v tistem delu, v katerem je bilo dolžniku (sedaj toženi stranki) naloženo plačati upniku (sedaj tožeči stranki) 3.869,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje do plačila ter 59,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2016 dalje do plačila; (II.) v presežnem delu, za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 28. 11. 2013 do vključno 5. 12. 2013, sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek zavrnilo ter (III.) odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 322,52 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Tožena stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, tožečo stranko pa obveže k plačilu na strani tožene stranke nastalih pravdnih stroškov in stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavani zadevi tožeča stranka s tožbo zahteva plačilo zneska, ki ga je na podlagi sklenjenega kasko zavarovanja izplačala lastniku avtomobila Renault Scenic (H. d.o.o.) zaradi škode, nastale v prometni nesreči 12. 10. 2013, ki jo je povzročil toženec kot voznik tega osebnega vozila. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da toženec po nesreči ni poklical policije, kar bi moral storiti po določbi 3. točke prvega odstavka 30. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-10-2 (v nadaljevanju: Splošni pogoji), zato se šteje, da se je izmaknil preizkusu svoje alkoholiziranosti, s tem pa velja domneva, da je vozil pod vplivom alkohola. Tožeča stranka je lastniku vozila škodo povrnila v skladu z 2. točko drugega odstavka 8. člena Splošnih pogojev, s čimer je vstopila v zavarovančeve pravice nasproti toženi stranki. V dopolnitvi tožbi se je sklicevala na drugi odstavek 5. člena Splošnih pogojev, ki določa, da zavarovalnica nima pravice do povračila škode iz tega zavarovanja (subrogacija), razen v primerih iz 2. točke drugega odstavka 8. člena teh pogojev. Toženec je v odgovoru na dopolnitev tožbe zahtevku ugovarjal z navedbami, da policije ni poklical, ker mu je zavarovalni agent J. H., katerega je po nesreči poklical, naročil, naj je ne kliče, češ da to ni potrebno, ker bo škoda na vozilu vsekakor izplačana, po drugi strani pa bo toženec, ker je povzročil prometno, s strani policije le še dodatno denarno kaznovan, prejel pa bo tudi kazenske točke. Navajal je, da je torej ravnal po navodilih zavarovalnega zastopnika, ki opravlja posle za tožečo stranko v njenem imenu in za njen račun, zato se šteje, kakor da je tovrstna navodila prejel s strani same zavarovalnice. Menil je, da se zato slednja ne more upravičeno sklicevati na to, da bi naj toženec opustil določena dejanja. Ugovarjal pa je tudi, da ga Splošni pogoji ne morejo zavezovati, ker jih ni prejel in z njimi ni bil seznanjen. Nesporno je, da je toženec povzročil prometno nesrečo, da o nesreči ni obvestil policije in da tožeči stranki ni plačal regresnega zahtevka, ki ga je prejel 26. 11. 2013.

6Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se toženec neuspešno sklicuje na domnevno navodilo svojega zavarovalnega agenta J. H., da ni potrebno poklicati policije. Oceno sodišča, da sta toženčeva izpovedba in izpovedba J. H., neprepričljivi, toženec neuspešno izpodbija z lastno dokazno oceno, da sta oba vpletena izpovedala in izrecno potrdila, da je do medsebojnega klica prišlo. Sodišče prve stopnje je na strani 5 sodbe jasno obrazložilo, zakaj jima ne verjame. Pritožbeno sodišče kot razumne in logične sprejema razloge sodišča, da je toženec bil neprepričljiv pri opisovanju domnevnega klica J. H. po nesreči, sredi noči, in to ne s svojim prenosnim telefonom, saj se mu je v nesreči razletel, pač pa s telefonom, ki mu ga naj bi posodil eden od voznikov, ki se je tam ustavil. Sodišče je utemeljeno podvomilo, da bi toženec vedel ravno za telefonsko številko svojega zavarovalnega agenta, s katerim kontaktira kvečjemu nekajkrat letno. Pravilno je zato zaključilo, da ker ne verjame tožencu, da je J. H. sploh klical takoj po nesreči, tudi J. H. ne more verjeti, da ga je res poklical, nakar bi mu naj on povedal, da mora poklicati policijo, v kolikor je poškodovan, če pa gre samo za “avto”, bo dobil “pike”. Prepričljiva je namreč poleg navedenega tudi ocena sodišča, da se ne zdi verjetno, da bi J. H. ob takšnem domnevnem toženčevem klicu sredi noči takoj vedel, za kakšno pogodbo gre ter za katero zavarovalnico in kakšni so bili njeni splošni pogoji. Ker torej toženec ni dokazal, da je po nesreči poklical svojega zavarovalnega agenta in da mu je on dal navodilo, da ni potrebno poklicati policije, se sodišču prve stopnje niti ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je J. H. pri sklepanju zavarovalne pogodbe deloval kot zastopnik tožeče stranke ali kot posrednik. Zato tudi niso pravnorelevante pritožbene navedbe, da je napačno naziranje sodbe, da ni bil zastopnik tožeče stranke, temveč le njen posrednik, in da četudi bi gornje stališče že držalo, to še vedno ne pomeni, da ravnanje J. H. tožeče stranke ne bi zavezovalo, saj da se je slednji v razmerju do toženca predstavljal kot oseba, preko katere bo urejeno toženčevo zavarovanje pri tožeči stranki. Kakor tudi navedbe, da je toženec prava neuka stranka, ki ni moral niti mogel vedeti, kakšna je razlika med zavarovalnim posrednikom in zastopnikom, niti mu ni poznan notranji ustroj poslovanja pri tožeči stranki, ter da ni imel prav nobenega razloga, da bi zgolj posumil, da J. H., od katerega je prejel zavarovalno polico, ni “legitimni” predstavnik tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ni dolžno presoditi niti nadaljnjih pritožbenih navedb, saj glede na obrazloženo niso odločilnega pomena. In sicer sklepanja pritožnika, da če je tožeča stranka izpolnila zavarovalno polico, jo izročila J. H. in nato prejela zavarovalno premijo, je s takšnim konkludentnim ravnanjem sopogodbeniku, to je tožencu, dala jasno vedeti, da jamči in odgovarja za ravnanja J. H.; navedbe, da ni ni moč mimo tega, da je tožeča stranka v spis sama vložila elektronska sporočila, ki jih je v zvezi s škodnim dogodkom pošiljala J. H. in od njega zahtevala pojasnila za potrebe pravnega kolegija; sklepanja, da v kolikor z J. H. ne bi bila v nobenem poslovnem odnosu, za takšno postopanje ne bi imela prav nobenega interesa - nenazadnje pa v elektronskih sporočilih tožeča stranka sama J. H. poimenuje kot svojega zastopnika; da se izkaže za popolnoma irelevantno ugotavljanje dejstva, ali je bil J. H. zaposlen pri tožeči stranki ali ne, s čimer da želi napadena sodba pojasniti, da njegova ravnanja tožeče stranke ne zavezujejo; da je tudi priča J. Ž. izpovedala, da so z J. H. “en čas sodelovali” in da v začetku “še ni imel možnosti sklepanja polic”, so se pa “... pozneje te police preknjižile na njega”.

7Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tudi toženčev ugovor, da ni prejel Splošnih pogojev in ga zaradi tega le-ti ne zavezujejo. Sodišče se ni nekritično in ne da bi to dejstvo podrobneje raziskalo, kot navaja toženec v pritožbi, postavilo na stališče, da “nima razloga” dvomiti o tem, da je toženec hkrati z zavarovalno pogodbo prejel tudi Splošne pogoje. Na tako stališče se je postavilo ne le na podlagi prepričljive izpovedbe J. Ž., ki je sestavila zavarovalno pogodbo in izpovedala, da ona Splošnih pogojev tej polici ni priložila, ker Splošne pogoje dobijo tako imenovani agencisti in jih potem dajo strankam, in izpovedbe J. H., ki je bil takšen “agencist”, da so bili verjetno Splošni pogoji zraven v mapi, ker gre to ponavadi zraven, pač pa tudi na podlagi pravilne ugotovitve, da je toženec s podpisom zavarovalne police tudi potrdil, da je ob sklenitvi pogodbe prejel zavarovalne pogoje, kot izhaja iz besedila police (priloga A 12). Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da se morajo zato, ker napadena sodba očitno v pretežnem delu ne sledi izpovedi J. H., njegove izpovedi kritično povzemati v vseh delih, torej tudi v delu, kjer sam ni vedel, ali je Splošne pogoje tožencu izročil ali ne. Sodišče prve stopnje J. H. ni verjelo glede zatrjevanega klica toženca po prometni nesreči, ker upravičeno ni verjelo tožencu, da je svojega zavarovalnega agenta poklical v že navedenih okoliščinah. Nobenega razloga pa sodišče ni imelo za dvom o izpovedbi te priče o tem, da so bili Splošni pogoji zraven v mapi, ker da gre to ponavadi zraven, saj je izpovedal o ustaljenem načinu poslovanja “agencista”. Po obrazloženem so neutemeljene pritožbene navedbe, da niti približno ni potrjeno oziroma ugotovljeno, da naj bi toženec splošne pogoje prejel.

8Toženec nazadnje v pritožbi navaja, da tožeča stranka v Splošnih pogojih sploh nima temeljev za to, da bi od toženca zahtevala znesek, ki ga je plačala lastniku vozila. Navaja, da je res v 3. alineji prvega odstavka 30. člena Splošnih pogojev navedeno, da mora o zavarovalnem primeru takoj obvestiti policijo, vendar pa posledice v primeru nasprotnega ravnanja zavarovanca niso predvidene. Ne more pa se tožeča stranka neposredno sklicevati na določila 4. točke prvega odstavka 8. člena, saj tekom postopka ni bilo ugotovljeno, da bi se toženec izmikal preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma da jo je odklonil oziroma da bi še naprej užival alkohol. Nobene izmed teh postavk tožeča stranka ni dokazovala, niti dokazala, tako da določilo 4. točke prvega odstavka 8. člena Splošnih pogojev ne daje materialnopravne podlage za odločanje v predmetni zadevi. Tožeča stranka ni zatrjevala, da se je toženec izmikal preizkusu alkoholiziranosti, temveč je zgolj pavšalno navajala, da se šteje, da se je preizkusu izmaknil, ker po nesreči ni poklical policije. Besedilo 8. in 30. člena Splošnih pogojev torej niti izrecno niti posredno po mnenju toženca ne vzpostavlja domneve, da se je zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila po nastanku zavarovalnega primera izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, če v prometni nesreči ni takoj obvestil policije. Trditev tožeče stranke, da dejstvo, da voznik po prometni nesreči ni obvestil policije in je posledično izgubil zavarovalno kritje, zato nima podlage v splošnih pogojih.

9Drži, da v Splošnih pogojih izrecno niso določene posledice v primeru, če zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera takoj ne obvesti policije. Kljub temu je namen, ki ga ima obvestilo policiji, jasen. Ker zavarovalnica dejansko nima druge možnosti dokazovati alkoholiziranosti svojih zavarovancev v času prometne nesreče, je treba določila Splošnih pogojev, tudi določilo o tem, da je zavarovanec dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, razlagati v smislu obveznosti voznikov, da aktivno prispevajo k izvedbi preiskave oziroma omogočijo ugotavljanje alkoholiziranosti, zato, da se ugotovijo dejstva, ki jih zavarovalnica potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Sama namreč nima objektivnih možnosti, da bi jih ugotovila sama. Na kraju nesreče ni prisotna, pa tudi sicer za ugotavljanje alkoholiziranosti veljajo posebna pravila, preiskava pa je tudi časovno omejena. Takšna dejstva lahko (in tudi mora) ugotovi policija, ki je o prometni nesreči obveščena. Pri presoji je zato pomembno le to, ali je voznik oziroma zavarovanec imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne, oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način. V obravnavani zadevi pa toženec niti ni trdil, da ni imel možnosti poklicati policije takoj po nesreči.

10Ne drži, da se tožeča stranka ne more neposredno sklicevati na določila 4. točke prvega odstavka 8. člena, saj da tekom postopka ni bilo ugotovljeno, da bi se toženec izmikal preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma da jo je odklonil oziroma da bi še naprej užival alkohol. Splošni pogoji v 4. točki prvega odstavka 8. člena določajo, da zavarovalnica ne krije škode, če je zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil, ali drugih psihoaktivnih snovi. Šteje se, da je zavarovanec ali voznik pod vplivom alkohola med drugim tudi, če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti (4. alineja). Izmikanje preiskavi je pravni standard, katerega konkretno vsebino je treba prilagoditi okoliščinam posameznega primera. Načeloma je mogoče trditi, da se voznik izmika preiskavi takrat, kadar z namernim ravnanjem prepreči možnost, da bi se ugotovila njegova alkoholiziranost. Toženčevo ravnanje po nastopu zavarovalnega primera, ko o prometni nesreči ni obvestil policije, čeprav je to možnost imel, je takšno, da je z njim mogoče zapolniti pravni standard izmikanja preiskavi v smislu zgoraj navedene določbe Splošnih pogojev.(1) Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe zadostno navedla, sklicujoč se na določbe Splošnih pogojev, da se zato, ker toženec ni poklical policije, šteje, da se je izmaknil preizkusu alkoholiziranosti, zaradi česar velja domneva, da je vozil pod vplivom alkohola, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da tožeča stranka ni zatrjevala, da se je toženec izmikal preizkusu alkoholiziranosti in da je zgolj pavšalno navajala, da “se šteje, da se je preizkusu izmaknil”, ker “po nesreči ni poklical policije”.

11Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec kršil določbo 3. točke prvega odstavka 30. člena Splošnih pogojev, ker po nesreči ni poklical policije, s tem pa se je tudi izognil preizkusu morebitne alkoholiziranosti, ter pravilno zaključilo, da se zato šteje, da je bil v času nesreče pod vplivom alkohola. Ker je toženec povzročil škodo kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola, saj domneve ni uspel izpodbiti, tožeča stranka glede na drugi odstavek 5. člena Splošnih pogojev, ki določa, da zavarovalnica nima pravice do povračila škode od sozavarovanih oseb kot povzročiteljev škode iz tega zavarovanja, razen v primerih iz 2. točke drugega odstavka 8. člena teh pogojev(2), upravičeno zahteva od toženca plačilo zneska 3.869,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2013 dalje do plačila. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je tožencu naloženo plačilo 59,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2016 dalje do plačila.

12Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.

-----

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 179/2009.

Op. št. (2): V 2. točki drugega odstavka 8. člena Splošnih pogojev je določeno, da zavarovalnica krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru, zavarovancu, ki se ukvarja z dajanjem vozil v zakup ali najem, ter zavarovancu, ki daje svojim strankam v uporabo nadomestna vozila, če je zavarovalni primer povzročil voznik, ki je vozilo najel oziroma vzel v zakup ali ga je dobil v uporabo kot nadomestno vozilo brez vozniškega dovoljenja, pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi.