VSC sodba Cp 6/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna povrniti 451,89 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: 1. “Ugotovi se, da je izvršba, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Celju pod opr. št. Ig 46/2014 v delu, ki se nanaša na rubež, izveden na naslovu I. in prodajo naslednjih stvari: - MEYER preša z motorjem SUD ELEKTRIC NR: 53490, - gumbečarka znamka: JUKI MB 373, - šivalni stroj JUKI LBH-770 z motorjem in delovno mizo, - šivalni stroj DURKOPP, - šivalni stroj UNITAS-MAIER z motorjem in delovno mizo, - entličarka znamka: SIRUBA 514 m2-24 z delovno mizo in motorjem, - likalnik dvojni znamka: VEIT VARIOSET typ 144,701,006,0 NR: 060067616, letnik 1991, - šivalni stroj JUKI 3B DLN-415-4 z motorjem: EFKA VARIOS STOP typ VD 552, NR 10 686816, - šivalni stroj JUKI 1 B DDL-555-4 z motorjem, typ VD 552, NR 685551, - šivalni stroj JUKI DLN-415-4, typ VD 552, NR 10701015, - šivalni stroj JUKI DDL-5550-4 NR 16806 z motorjem, typ VD 552, NR 10945833, nedopustna in se v tem delu razveljavijo vsa izvršilna dejanja. 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve 1. stopenjskega sodišča dalje do plačila.“, in odločilo (II.), da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.478,11 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2Tožeča stranka se je zoper uvodoma navedeno sodbo pravočasno pritožila zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da se je sodišče v škodo tožeče stranke sklicevalo tudi na domnevna ravnanja dolžnika v izvršilnem postopku (E. d.o.o.; v nadaljevanju tudi: dolžnik), pri tem pa spregledalo, da pri rubežu ni mogla imeti nikakršnega vpliva, saj je zanj izvedela šele naknadno. Tako je sodišče napačno štelo dejstvo, da naj dolžnik ne bi nasprotoval vrednosti zarubljenih stvari, v škodo tožeče stranke, čeprav niti ni mogla nikakor vplivati na potek rubeža ali ravnanja dolžnika pri rubežu. Sodišče je zmotno uporabilo določbe Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki se nanašajo na ugovor tretjega, ker je očitno uporabilo dokazni standard gotovosti. Dokazni postopek je brez dvoma pokazal, da je tožeča stranka verjetno izkazala svojo lastninsko pravico na zarubljenih stvareh. Svoje navedbe je namreč podkrepila z listinami (računi oziroma zapisniki ter pogodbo), iz katerih povsem jasno, zagotovo pa verjetno, izhaja, da je lastnik zarubljenih stvari, saj je stvari kupila v stečajnih postopkih. Iz listin jasno izhaja, da so vse zarubljene stvari v času rubeža bile v lasti tožeče stranke, zakoniti zastopnik tožeče stranke pa je jasno in prepričljivo pojasnil, na kakšen način so bile kupljene. Zmotno je tudi stališče sodišča, da razlika med vrednostmi, ki so navedene na računih, in vrednostmi, ki jih je ocenil izvršitelj, kaže na to, da naj ne bi šlo za iste stvari. Splošno znano dejstvo je, da se v stečaju stvari vedno prodajajo pod ocenjeno oziroma tržno vrednostjo, to pa je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Sodišče ni pojasnilo drugega vidika glede lastništva zarubljenih stvari. V kolikor je namreč sodišče zavzelo (napačno) stališče, da tožeča stranka ni lastnik zarubljenih stvari, bi moralo logično in prepričljivo zavzeti stališče do navedb tožene stranke, ki je trdila, da je lastnik zarubljenih stvari dolžnik. Povsem jasno je, da zarubljene stvari ne morejo biti last dolžnika, saj je bilo to izrecno ugotovljeno v stečajnem postopku in to jasno izhaja iz listin glede stečajnega postopka, ki jih je predložila tožeča stranka. Tožena stranka ni z nikakršnim listinskim, ne z drugim dokazom izkazala, da naj bi bile zarubljene stvari last dolžnika. To pa pomeni, da ni ovrgla domneve resničnosti tistega, kar izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Celju St 1061/2015 z dne 15. 7. 2015 in otvoritvenega poročila z dne 2. 6. 2015, in sicer da dolžnik ni imel nobenega premoženja, torej je nemogoče, da bi bil lastnik zarubljenih stvari. Sodišče se do tega sploh ni opredelilo, kar pomeni, da sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev oziroma so ti razlogi v nasprotju z listinami v spisu in izvedenimi dokazi. Sodišče je zavzelo stališče, da naj bi bila pogodba o hrambi fiktivna, kljub temu da sta zakoniti zastopnik tožeče stranke in priča T. potrdila, da je bila sklenjena med tožečo stranko in dolžnikom ter da se nanaša prav na zarubljene stroje oziroma stvari. Obe stranki sta v celoti spoštovali določila pogodbe, ki je bila v celoti realizirana. Tožeča stranka navaja, da noben predpis ne določa, da bi morali biti v pogodbi o hrambi navedeni prav vsi podatki o stvari (npr. leto izdelave ali tip). Med pogodbenima strankama pa je bilo povsem določno specificirano, katere stvari so predmet te pogodbe. Ne držijo navedbe, da naj šivalni stroj unitas-maier ne bi bil vključen v pogodbi o hrambi, saj je izrecno naveden v postavki šivalni stroj MAYER-motorni, in sicer gre za šivalni stroj, ki je bil zarubljen. Ne drži, da je priča T. spreminjal svoje navedbe, saj je prepričljivo izpovedal, zagotovo pa se glede na datum sporne pogodbe o hrambi ni mogel natančno spomniti števila strojev, ki so bili predmet pogodbe, saj je šlo za več strojev. V nasprotju z izvedenimi dokazi in protispisno je tudi stališče sodišča, da naj bi dolžnik na zarubljenih strojih opravljal svojo dejavnost. Priča T. je izrecno pojasnil, da je bila družba E. d.o.o. dolžna vzdrževati stroje v funkciji, nikakor pa ni bilo govora o tem, da naj bi na teh strojih redno izvajala dejavnost. Dejstvo je, da je bilo s pogodbo o hrambi dogovorjeno, da se redno preizkuša nemoteno delovanje stvari, da se tako ohranjajo v funkciji. Zagotovo pa je za delovanje npr. šivalnega stroja nujno, da je priključen na elektriko in da je v funkciji, prav tako je logično, da je v šivalnem stroju sukanec. Na drugi strani pa je sodišče sprejelo popolnoma neizkazane in pavšalne navedbe tožene stranke, da naj bi družba E. d.o.o. opravljala dejavnost vse do 26. 2. 2015 in to prav na zarubljenih strojih. Sodišče je odločitev oprlo tudi na fotografije, ki jih je predložila tožena stranka, kar je napačno že iz formalnih razlogov, ker je tožeča stranka uveljavljala v zvezi s temi dokazi in navedbami prekluzijo. Do takega ugovora pa se sodišče sploh ni opredelilo, zato je sodba v tem delu neobrazložena, kar pomeni bistveno kršitev postopka. Vendar tudi ta dokazni predlog in navedbe v zvezi s tem ne morejo biti utemeljene in jih je sodišče zmotno uporabilo za podlago odločitve. Na vseh fotografijah je naveden datum 29. 1. 2013, ki pa pomeni zgolj datum, ko bile fotografije objavljene (naložene) na omrežje Facebook, nikakor pa to ni datum, ko so nastale, kar je potrdila tudi priča T., zato ne prikazujejo enakega stanja, kot je bilo ob rubežu, prav tako ne prikazujejo iste opreme oziroma istih strojev, ki so bili predmet rubeža. Konkretno sta na prvi fotografiji (levo spredaj) in na peti fotografiji razvidna dva stroja, ki zagotovo nista bila predmet rubeža. Tožeča stranka je podrobno obrazložila, da je na teh fotografijah stroj MAIER in ne unitas-maier. Na navedenih fotografijah je razvidno, da pri stroju MAIER ne gre za šivalni stroj, temveč gre za stroj za robljenje hlač. Tako ni mogoče, da bi šlo za katerega izmed zarubljenih strojev. Na fotografijah, zlasti na peti fotografiji, je poleg stroja MAIER viden tudi stroj, ki je gumbečarka (gumbničarka), vendar ta stroj tudi zagotovo ni bil zarubljen, saj ne gre za gumbečarko JUKI, ki je bila zarubljena, temveč gre za stroj druge znamke-LEWIS. Na tretji fotografiji je prikazana t. i. preša, vendar zagotovo ne gre za prešo, ki je bila zarubljena, saj je ta preša popolnoma drugačna, kot preša MEYER. Na četrti fotografiji pa je očitno prikazana likalna miza, ki nikakor ni bila zarubljena, saj tudi na rubežnem zapisniku ni navedene nobene likalne mize. Zagotovo tudi šivalni stroj JUKI in druge stvari, ki so prikazane na fotografijah, niso tiste stvari, glede katerih tožeča stranka uveljavlja nedopustnost izvršbe, saj je tožeča stranka predala v hrambo več šivalnih strojev JUKI in ne samo enega. Takšnim navedbam tožena stranka niti ni utemeljeno in konkretno nasprotovala. Zato je sodišče fotografije tožene stranke zmotno uporabilo kot dokaz za odločitev v škodo tožeče stranke. Tudi stališče sodišča, da naj bi bilo pričanje T. prilagojeno potrebam tega postopka, saj naj bi bil zainteresiran za uspeh tožeče stranke v tem postopku, ne more držati. Izpovedbe te priče so namreč potrjene z listinskimi dokazi in z izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sodišče bi se moralo opredeliti do vsakega dokaza posebej in na takšni podlagi skupno oceniti vse izvedene dokaze, vendar tega ni storilo, oziroma tega ni storilo v zadostni meri. Zmotno pa je uporabilo tudi materialno pravo. Kot izhaja iz 23. točke obrazložitve, je napačno sklepalo, da naj bi tožeča stranka postala lastnik strojev, ki jih je kupila v stečaju s sklenitvijo pravnih poslov oziroma plačilom računov, saj se v stečajnem postopku z nakupom na dražbi pridobi lastninska pravica na stvareh, ki so predmet dražbe že z zaključkom dražbe in izdajo sklepa stečajnega sodišča, in sicer na originaren način. Tako je brezpredmetno sklicevanje sodišča na sklenitev pravnih poslov in plačilo računov. Prav tako je neutemeljeno sklicevanje sodišča na 11. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Kljub dejstvu, da so stvari bile v času rubeža na naslovu I. družbe E. d.o.o. nikakor ne gre šteti za lastniškega posestnika stvari glede na 27. člen SPZ, saj je imela stvari zgolj v hrambi in nikoli ni imela volje imeti navedene stvari za svoje. Z zgoraj navedenim ravnanjem je sodišče storilo bistvene kršitve določb ZPP, posledica česar je tudi zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotna uporaba materialnega prava. Posledično je nepravilna tudi odločba o stroških postopka. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tožeče stranke.

3Tožena stranka je na pritožbo obširno in konkretizirano odgovorila ter predlagala, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo ter tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne še pritožbene stroške v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne razloge prvostopenjskega sodišča v zvezi z zaključkom, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je s sklenitvijo pravnih poslov in plačilom računov postala lastnik zarubljenih premičnin, in da ni uspela dokazati obstoja oziroma pristnosti pogodbe o hrambi. V izogib ponavljanju teh razlogov ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju pa še razlaga presojo pritožbenih trditev.

6Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče popolnoma napačno štelo dejstvo, da naj dolžnik v izvršilnem postopku ne bi nasprotoval vrednosti zarubljenih stvari, v škodo tožeče stranke in pri tem spregledalo, da tožeča stranka na potek rubeža ni mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom tožene stranke, da tožeča stranka neutemeljeno in pavšalno zatrjuje, da je v času izdaje sklepa o izvršbi in oprave rubeža bila lastnik premičnih stvari, ker med drugim ne gre za iste stvari, kar je razvidno tudi iz primerjave vrednosti strojev po računih in po cenitvi v izvršilnem postopku, v točki 18 zgolj navedlo, da dolžnik opravljeni cenitvi ni ugovarjal, sicer pa je pravilno ugotovilo in obrazložilo pravnorelevantna dejstva: da tožeča stranka že v svojih trditvah ni konkretizirano in določno pojasnila ter opredelila, s katerim izmed predloženih računov in njim priloženim zapisnikom je kupila posamezen stroj; da sodišče na podlagi samih računov brez ustrezne trditvene podlage, s katerim računom je bil kupljen posamezen stroj oziroma oprema, samo ne more ugotoviti, na kateri konkretno določen stroj naj bi se posamezen račun sploh nanašal; da iz računov družb M. d.d. - v stečaju, I. d.d. - v stečaju ter T. d.o.o. ne izhaja, da gre za zarubljene šivalne stroje in dvojni likalnik z oznakami, kot so navedene v rubežnem in cenilnem zapisniku; da iz nobenega od predloženih računov ne izhaja nakup delovnih miz in motorjev kot tudi ne šivalnega stroja unitas - maier ter entličarke siruba; da iz računa z dne 19. 3. 2012 sploh ne izhajajo posamezni predmeti, temveč le imena blagovnih znamk, ter da to, da ne gre za iste stvari izhaja tudi iz primerjave vrednosti posameznih strojev po računih in s strani izvršitelja ocenjeni vrednosti zarubljenih stvari.

7Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče zmotno uporabilo določbe ZIZ, ki se nanašajo na ugovor tretjega, saj da naj bi presojalo po dokaznem standardu gotovosti, namesto da bi uporabilo dokazni standard verjetnosti, in da se nikjer v razlogih sodbe ne navaja dokazni standard verjetnosti. Kot pravilno izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izrecno navedlo, da tožeča stranka, na kateri je trditveno in dokazno breme, ni uspela z verjetnostjo dokazati, da je v izreku sodbe navedene stroje in druge premičnine kupila v stečajnih postopkih pravnih oseb in na podlagi sklenjenih pravnih poslov postala tudi njihov lastnik. Sicer pa je potrebno pojasniti, da je (le) za vložitev ugovora tretjega zoper sklep o izvršbi, v katerem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno, določeno, da ga sme vložiti tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.(1) V tretjem odstavku 65. člena ZIZ pa je zgolj določeno, da vložnik ugovora lahko v roku trideset dni od pravnomočnosti sklepa iz prejšnjega odstavka (sklep o zavrnitvi ugovora tretjega) začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Tretji, ki torej nosi dokazno breme, v pravdi uspe, če svoje trditve o dejstvih tako argumentira oziroma dokaže, da je izključen vsak razumen dvom oziroma da o resničnosti teh trditev ne bi dvomil noben razumen, v življenjskih zadevah izkušen človek. Ta dokazni standard mora biti podan, ko gre za trditve o dejstvih, ki so potrebna za meritorno odločanje, torej za uporabo materialnega prava. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ta dokazni standard pravilno uporabilo.

8V nadaljevanju pritožbe tožeča stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča s svojo dokazno oceno, saj je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in pri odločitvi pravilno upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela verjetno izkazati, da bi na zarubljenih premičninah imela pravico, ki bi preprečevala izvršbo. Pritožbena zatrjevanja, da naj bi dokazni postopek pokazal, da je tožeča stranka z računi oziroma zapisniki ter pogodbo verjetno izkazala lastninsko pravico za zarubljenih stvareh, ki da jih je kupila v stečajnih postopkih, so povsem neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in ustrezno pojasnilo, kot je že zgoraj navedeno, da tožeča stranka sploh ni konkretizirano in določno pojasnila ter opredelila, s katerim izmed predloženih računov in njim priloženim zapisnikom je kupila posamezen stroj. Tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, ki je sicer pojasnil, da vse stroje, ki jih kupi, vodijo pod svojimi številkami in oznakami, ni določno pojasnil povezave med stroji in opremo, ki so bili predmet rubeža, ter stroji in opremo, ki so navedeni v po tožeči stranki predloženih računih, oziroma ni pojasnil, s katerim računom je bila kupljena posamezna zarubljena premičnina, zato mu sodišče upravičeno ni sledilo, tožeča stranka pa se neutemeljeno sklicuje na njegovo izpovedbo, da se v primeru nakupa večjega števila stvari v stečajnem postopku na računih nikoli ne navedejo vse identifikacijske oznake. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno pritrdilo toženi stranki, da zaključek, da ne gre za iste stvari, izhaja tudi iz primerjave vrednosti posameznih strojev po predloženih računih in s strani izvršitelja ocenjenih vrednosti zarubljenih stvari. Pravilno se je opredelilo do navedbe tožeče stranke, da so pogoji prodaje v stečajnih postopkih drugačni in da se lahko stvari prodajo pod tržno ceno, s tem ko je obrazložilo, da po oceni sodišča do tako velikih razlik v vrednosti posamezne premičnine (10 krat nižja vrednost v stečaju) tudi pri prodaji premičnin v stečajnih postopkih ne more priti. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da je zmotno stališče sodišča, da razlika v vrednostih kaže na to, da naj ne bi šlo za iste stvari. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema ocene pritožbe, da gre v tem delu za splošno znano dejstvo, da se v stečaju stvari vedno prodajajo pod ocenjeno oziroma tržno vrednostjo. Splošno znano dejstvo je namreč tista okoliščina, ki je znana širšemu in nedoločenemu krogu ljudi v določenem času in okolju, kjer se opravlja sojenje (širša notornost, ki se uporablja v sodni praksi kot ustrezna in uporabljiva definicija tega pravnega standarda), izpostavljena okoliščina pa tem kriterijem ne zadosti.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je izvršitelj cenitev opravil strokovno in pravilno, in sicer glede na podatke, pridobljene s strani znanke šivilje, in podatke, ki jih je pridobil s spleta. Tožeča stranka je v postopku res navajala, da v celoti nasprotuje ocenitvi stvari, ki jo je v izvršilnem postopku podal izvršitelj, a zgolj pavšalno z navedbami, da izvršitelj ni strokovnjak na tem področju, in je njegov namen oceniti stvari čim višje, tudi zato, ker je od višine cenitve odvisna višina stroškov izvršitelja, a za te navedbe o ocenitvi ni predlagala nobenega dokaza. Zmotno pa še v pritožbi vztraja, da vrednost stvari vpliva na plačilo izvršitelja, saj je plačilo nagrade izvršitelju za opravo rubeža v izvršilnem postopku odvisno od vrednosti terjatve, ki je predmet izvršilnega postopka, in ne od vrednosti zarubljenih stvari.(2)

10V izločitveni pravdi mora tožeča stranka dokazati, da je lastnica zarubljenih stvari, in ni tožena stranka dolžna dokazovati, kdo je lastnik zarubljenih stvari, če sodišče ugotovi, da tožeča stranka ni uspela dokazati svoje trditve. Zato so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da sodišče v razlogih izpodbijane sodbe z ničimer ni pojasnilo drugega vidika glede lastništva zarubljenih stvari in da bi moralo logično in prepričljivo zavzeti stališče do trditev tožene stranke, da je lastnik zarubljenih stvari dolžnik. Očitek, da sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev, oziroma da so ti v nasprotju z listinami v spisu in izvedenimi dokazi, zato ni utemeljen.

11Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da gre pri pogodbi o hrambi za fiktivno pogodbo, in zaključek prepričljivo obrazložilo z dokazno oceno izpovedb zakonitega zastopnika tožeče stranke in prič P. T., I. M. in T. R. K.. Sodišče je izpovedbo priče P. T. pravilno štelo za neverodostojno, saj je spreminjal navedbe o številu strojev, prejetih v hrambo, in sicer je najprej zatrjeval hrambo 8, nato 9 oziroma 10 strojev, nazadnje pa 12 strojev. Tožeča stranka pravilne dokazne ocene ne more izpodbiti z navedbo, da se P. T. glede na datum pogodbe ni mogel natančno spomniti števila strojev, ki so bili predmet pogodbe, saj je bila to, kot je priča izpovedala, prva tovrstna pogodba, sklenjena s tožečo stranko, število strojev v pogodbi pa tudi ni tako veliko, da si ga ne bi mogel zapomniti, sploh, ker je, kot je izpovedal, te stroje očistil, dolil kakšno olje in jih v pretežni meri vzdrževal ter, kot je izpovedal, drži, da se je na njih kaj zašilo. Tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo tudi pravilno navaja, kar je med pravdnima strankama nesporno, da je P. T. prokurist družbe E., d.o.o. in je zato zainteresiran za uspeh tožeče stranke v tej pravdi, družba E., d.o.o. pa bi se z uspehom tožeče stranke v tej pravdi izognila poplačilu dela dolga do tožene stranke s prodajo zarubljenih premičnin v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da naj bi vsi zarubljeni predmeti bili dani v hrambo E., d.o.o. na podlagi pogodbe o hrambi, niti da je bila taka pogodba sploh sklenjena, saj je pravilno ugotovilo, da so stroji, ki so navedeni v pogodbi o hrambi, opredeljeni samo na splošno, samo z navedbo znamke posameznega šivalnega stroja ali likalnika, brez navedbe modela oziroma tipa stroja in identifikacijske številke, zaradi česar ni izkazano, da bi se pogodba sploh nanašala na zarubljene premičnine, nadalje pa tudi, da zarubljen šivalni stroj unitas-maier z delovno mizo in več ostalih delovnih miz sploh ni vključenih v pogodbo o hrambi. Tožeča stranka v pritožbi zato povsem neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bile stvari povsem določno specificirane v pogodbi. Navedbe v pritožbi, da naj bi šivalni stroj unitas-maier v pogodbi bil naveden v postavki šivalni stroj mayer-motorni pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožeča stranka namreč to prvič navaja v pritožbi, pri tem pa niti ne zatrjuje niti ne izkaže, da te navedbe brez svoje krivde ni mogla pravočasno podati že v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Zatrjevanje tožeče stranke, da naj bi stališče sodišča, da je družba E. d.o.o. na zarubljenih strojih opravljala svojo dejavnost, bilo v nasprotju z izvedenimi dokazi in protispisno, je neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je ta zaključek sprejelo na podlagi prepričljive dokazne ocene tako izpovedbe pomočnika izvršitelja kot tudi priče T. R. K. in nenazadnje priče P. T.. Sodišče utemeljeno ni sledilo tožeči stranki, da so se stroji zgolj občasno preizkušali, in je pravilno zaključilo, da navedena družba, ki drugega premoženja in tudi drugih strojev ni imela, svoje dejavnosti drugače sploh ne bi mogla izvajati. Ne drži, da je zaključek v nasprotju z izpovedbo priče T., saj je sam izpovedal, da se je na strojih, ki naj bi bili dani v hrambo, kaj zašilo. Zato ne drži, da je tožena stranka neizkazano in pavšalno navajala, da naj bi dolžnik opravljal dejavnost na zarubljenih strojih. Poleg navedenega pa je upravičeno sklepanje na fiktivnost pogodbe o hrambi utemeljilo tudi s pravilno in pritožbeno neizpodbijano ugotovitvijo, da za skladiščenje sploh ni bila dogovorjena nobena cena.

13Sodišče prve stopnje se resda ni opredelilo do ugovora tožeče stranke, da so navedbe in v zvezi s tem dokazni predlog s predložitvijo fotografij bili prepozni. To kršitev pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP odpravlja z obrazložitvijo, da je glede na podatke v spisu tožena stranka pravočasno, znotraj danega roka, podala navedbe v zvezi s trditvami tožeče stranke, danimi na prvem naroku, da stečajni dolžnik E. d.o.o. v stečaju ni imel nobenega premoženja, in predlagala izvedbo dokaza z vpogledom fotografij delavnice dolžnika oziroma posnetkov spletne strani z dne 29. 1. 2013 objavljenimi fotografijami (priloge B2 do B8), zaradi česar je ugovor prekluzije neutemeljen. Sodišče prve stopnje pa je glede navedb toženke, da predložene fotografije prikazujejo opremo in stroje, ki so bili zarubljeni in prikazani na fotografijah, posnetih s strani izvršitelja, ugotovilo, da slednjih v spisu ni, zato ni moglo preveriti resničnosti njenih zatrjevanj. Povsem pravilno pa ni verjelo priči P. T., da sta z zakonitim zastopnikom tožeče stranke sklenila pogodbo o hrambi, tudi zaradi njegove neprepričljive izpovedbe v zvezi s predočenimi fotografijami, saj strojev s teh fotografij, ki jih je P. T. sam objavil na Facebooku 29. 1. 2013, ni prepoznal niti kot stvari, ki so bile v lokalu v času rubeža, niti ni znal pojasniti, v čem naj bi se stroj na fotografiji B 3 razlikoval od stroja, ki ga je izvršitelj zarubil v delavnici dolžnika, prav tako pa mu utemeljeno ni sledilo glede na že navedeno neprepričljivo izpovedbo o številu v hrambo prejetih stvari. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin in ne fotografij v spisu pravilno ugotovilo, da je predmet hrambe v pogodbi tudi šivalni stroj Mayer, ki pa ni naveden med zarubljenimi premičninami v rubežnem in cenilnem zapisniku, kjer je naveden šivalni stroj unitas - maier z delovno mizo (kot tudi več ostalih delovnih miz, ki niso vključene v pogodbo o hrambi), da takšna pogodba sploh ni bila sklenjena. Zato pritožba neutemeljeno podaja svojo dokazno oceno fotografij in navaja, da stvari na fotografijah niso tiste stvari, glede katerih tožeča stranka uveljavlja nedopustnost izvršbe.

14Sodišče prve stopnje se je v zadostni meri opredelilo do vsakega dokaza posebej in do vseh dokazov skupaj, zato nasprotni očitek v pritožbi ne drži. Glede na že omenjeno izpovedbo priče T. pa je upravičeno, ob pritožbeno neizpodbijani ugotovitvi, da je družbenik in prokurist družbe E. d.o.o., ocenilo, da je njegovo pričanje prilagojeno potrebam tega postopka. Ne drži namreč, da je njegova izpovedba potrjena z listinskimi dokazi. Pritožbeno neizpodbijana pa je tudi ugotovitev, da sta z zakonitim zastopnikom tožeče stranke potrdila, da sta tudi v prijateljskih odnosih. Zato je na mestu sklepanje sodišča prve stopnje, da bi se tako dolžnik izognil poplačilu dela dolga s prodajo zarubljenih premičnin v izvršilnem postopku.

15Tožeča stranka je lastninsko pravico na zarubljenih stvareh dokazovala z računi in zapisnikom o izročitvi in prevzemu opreme v stečajnem postopku in ne morebiti s sklepi stečajnega sodišča, na podlagi katerih bi postala lastnica teh premičnin, zato je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zaključilo v točki 23, da ni uspela dokazati, da je s sklenitvijo pravnih poslov in plačilom teh računov postala lastnica zarubljenih premičnin, ker iz predloženih računov ne izhaja nakup zarubljenih strojev. Neutemeljen je zato očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker da je sklepalo, da naj bi tožeča stranka postala lastnica strojev, ki jih je kupila v stečaju, s sklenitvijo pravnih poslov oziroma plačilom računov. Drži, da se v stečajnem postopku z nakupom na dražbi pridobi lastninska pravica na stvareh na originaren način, vendar je sodišče v predmetnem postopku v okviru trditev tožeče stranke pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni niti konkretizirano in določno pojasnila ter opredelila, s katerim izmed predloženih računov in zapisnikom je bil kupljen posamezen, kasneje v izvršilnem postopku zarubljen stroj. Zato ne drži, da je brezpredmetno sklicevanje sodišča na sklenitev pravnih poslov in plačilo računov.

16Prvostopenjsko sodišče je, glede na to, da je pravilno ugotovilo, da so bile premičnine v času rubeža v prostorih dolžnika, v skladu z drugim odstavkom 11. člena SPZ utemeljeno štelo, da se domneva lastninska pravica dolžnika. Pravilno je zaključilo, da tožeči stranki te domneve ni uspelo izpodbiti. Tožeča stranka neutemeljeno trdi, da družba E., d.o.o. ni mogla biti lastniški posestnik zarubljenih stvari, saj da ni imela volje teh stvari imeti za svoje, ampak da je priznavala lastništvo tožeče stranke na teh stvareh, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da zarubljene stvari niso last tožeče stranke. Povsem nepomembne in neutemeljene pa so navedbe tožeče stranke, češ da tožena stranka ni z nobenim dokazom izkazala, da so zarubljene stvari last družbe E., d.o.o., saj ji tega ni bilo potrebno dokazovati.

17Pritožba tožeče stranke se je izkazala za neutemeljeno, saj niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora povrniti priznane in potrebne stroške konkretiziranega odgovora na pritožbo, zaradi česar so ti stroški potrebni pravdni stroški. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške zastopanja po odvetniku na podlagi Zakona o odvetniški tarifi, in sicer nagrado za postopek s pravnim sredstvom 350,40 EUR (tar. št. 3210) in 20,00 EUR za izdatke (tar. št. 6002) ter 22 % DDV (tar. št. 6007). Stroške v znesku 451,89 EUR mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve sodbe dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika).

-----

Op. št. (1): Prvi odstavek 64. člena ZIZ.

Op. št. (2): Tarifna številka 1 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Uradni list RS, št. 18/03 in 35/13).