VSC sklep II Ip 94/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog upnika za zavarovanje denarne terjatve z izdajo začasnih odredb (I. točka izreka). Sklenilo je še, da upnik sam trpi stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da so bile posojilne pogodbe sklenjene v času od vključno z mesecem majem 2015 do vključno z mesecem septembrom 2015. To je časovno po obdobju, ko so že bila sklenjena zavarovanja na dolžnikovih nepremičninah in drugi posli, ki jih upnik izpostavlja, da jih je sklenil takratni direktor tako upnika in dolžnika, ki je sedaj sicer še vedno lastnik upnika in jih navaja kot obremenilne ter s katerimi utemeljuje, da je izkazana nevarnost po drugem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Iz priložene pogodbe o kratkoročnem revolving kreditu izhaja, da je bila sklenjena med kreditodajalcem D. d.d., M. d.o.o. kot uporabnikom kredita in dolžnikom kot zastaviteljem v letu 2014, kar je še pred tem, ko sta upnik in dolžnik sklepala posojilne pogodbe, za katera zavarovanje uveljavlja upnik. Ker je bil zakoniti zastopnik pri sklepanju pogodbe o kratkoročnem revolving kreditu takrat direktor I. R. tako za M. d.o.o. in hkrati za dolžnika, je vedel za sklenjeno pogodbo in za zavarovanje na dolžnikovih nepremičninah, pa to ni bilo ovira oz. pomislek za sklenitev čez nekaj mesecev petih posojilnih pogodb, ki jih je sklenil kot direktor upnika. Tudi obveznosti iz izvršnic se ne nanaša na obdobje, ki bi sledilo sklenjenim posojilnim pogodbam.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. V pritožbi navaja, da je zmotno stališče, da je zakoniti zastopnik upnika vedel za sklenjeno pogodbo o kratkoročnem revolving kreditu in zavarovanje na dolžnikovih nepremičninah, pa takrat to ni bilo ovira oz. pomislek za sklenitev čez nekaj mesecev petih posojilnih pogodb. Ni sporno, da je bil I. R. v času sklepanja posojilnih pogodb zakoniti zastopnik tako upnika kot dolžnika. Iz tega razloga je posojilne pogodbe tudi sklenil, saj je ob predpostavki, da bo direktor dolžnika še naprej, torej do zapadlosti posojila, vedel, da bo dolžnik posojila vrnil upniku. Vendar je bil I. R. razrešen kot direktor dolžnika 28. 10. 2015, torej pred zapadlostjo posojil, zato na vrnitev ni mogel vplivati. O poslovanju z izgubo upnik ni mogel podati nobenih trditev, ker dolžnik še ni objavil konsolidiranega letnega poročila za leto 2015, kar je njegova zakonska dolžnik in bi to moral storiti najkasneje do 31. 8. 2016. Dolžnik je tisti, ki skriva svoje finančne podatke, pri čemer lahko upnik o razlogih zgolj ugiba (morebiti, da prekrije poslovanje z izgubo). Trenutek nastanka okoliščin, na katerih upnik utemeljuje obstoj subjektivne nevarnosti, ni relevanten. ZIZ v 270. členu ne predpostavlja časovnega trenutka, do katerega bi lahko upnik, potem ko dolžnik začne z odtujevanjem, skrivanjem oziroma razpolaganjem s svojim premoženjem, še predlagal začasno odredbo. Navedeno bi pomenilo, da lahko upnik predlaga izdajo začasne odredbe le takoj po razpolaganju dolžnika z njegovim premoženjem, kasneje ne več, česar ZIZ ne predvideva niti ne določa, da bi bila vložitev predloga za izdajo začasne odredbe vezana na kakršenkoli objektivni ali subjektivni rok. Upnik je v predlogu konkretno pojasnil, kdaj in na kakšen način je dolžnik v preteklosti razpolagal s svojim premoženjem, kar evidentno kaže na to, da je v preteklosti aktivno postopal v smeri obremenitve svojega premoženja.

3Dolžnik je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da se ne zahteva pasivnost, ampak aktivnost dolžnika v smeri onemogočanja upnikove verjetne terjatve. Dolžnik tovrstnih aktivnih dejanj nikoli ni izvedel.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je presojalo zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Zaključilo je, da je upnik izkazal za verjeten obstoj denarne terjatve in s tem prvi pogoj za izdajo za izdajo začasne odredbe po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Upnik mora na podlagi drugega odstavka 270. člena ZIZ verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tega pogoja po mnenju sodišča prve stopnje ni izkazal.

6Pritožbene navedbe, da je I. R. sklenil posojilne pogodbe ob predpostavki, da bo direktor dolžnika še naprej, da je tedaj vedel, da bo dolžnik posojila vrnil upniku, da je bil I. R. razrešen kot direktor dolžnika 28. 10. 2015, torej pred zapadlostjo posojil, in na vrnitev ni mogel vplivati, da o poslovanju z izgubo ni mogel podati nobenih trditev, da dolžnik še ni objavil konsolidiranega letnega poročila za leto 2015, da bi to moral storiti najkasneje do 31. 8. 2016, so novote. Upnik zanje ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel podati v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo pritožbenih novot (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

7Drži, da 270. člen ZIZ ne predpostavlja časovnega trenutka, do katerega bi lahko upnik, potem ko dolžnik začne z odtujevanjem, skrivanjem oziroma razpolaganjem s svojim premoženjem, še predlagal začasno odredbo, in da je relevantno tako dolžnikovo delovanje v preteklosti, sedanjosti, kot tudi dejanja, ki se bodo verjetno zgodila v prihodnosti. Vendar je treba v tem primeru upoštevati vse okoliščine zadeve, tako dejanske kot materialnopravne.

8Glede dejanskih okoliščin je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile posojilne pogodbe (s katerimi je upnik izkazal verjeten obstoj denarne terjatve) sklenjene od maja do septembra 2015, da je bilo to po obdobju, ko so že bila sklenjena zavarovanja na dolžnikovih nepremičninah ter drugi posli, in kar je bistveno, da je ta zavarovanja za dolžnika in upnika sklenil takratni direktor I. R., ki je sedaj še vedno lastnik upnika in jih navaja kot obremenilne ter z njimi utemeljuje, da je izkazana nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ (5. stran obrazložitve). Upnik ne izpodbija teh ugotovitev sodišča prve stopnje in celo pritrjuje, da ni sporno, da je bil I. R. v času sklepanja posojilnih pogodb zakoniti zastopnik tako upnika kot dolžnika.

9Vsak poslovodja mora na podlagi šestega odstavka 515. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) v zvezi s prvim odstavkom 263. člena ZGD-1 ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sicer je lahko odgovoren družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog (šesti odstavek 515. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 263. člena ZGD-1). Torej je moral I. R. skleniti pogodbo o revolving kratkoročnem kreditu z D. d.d. 3. 12. 2014 oziroma 12. 1. 2015 v imenu dolžnika kot zastavitelja nepremičnin z vknjižbo maksimalne hipoteke za uporabnika kredita M. d.o.o. v korist banke upnice do najvišjega zneska 2,000.000,00 EUR v dobro dolžnika in s skrbnostjo vestnega ter poštenega gospodarstvenika. Poleg tega je I. R. izstavil za obveznosti dolžnika po kupoprodajnih pogodbah za zemeljski plin upniku G. d.o.o. več osebnih izvršnic, med drugim z dne 9. 6. 2014 za nepogojno denarno obveznost 1,000.000,00 EUR. Torej je moral biti kot direktor dolžnika še toliko bolj prepričan, da ravna v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Sedaj, ko I. R. ni več direktor dolžnika(1), temveč je edini družbenik upnika in lahko na skupščini kadarkoli postavi ter odpokliče poslovodjo, ne glede na to, ali je imenovan za določen ali nedoločen čas (tretji odstavek 515. člena ZGD-1 in 5. alineja 505. člena ZGD-1) ter daje poslovodji navodila(2), upnik očita dolžniku tista ravnanja, ki so bila dejansko njegova. S tem ravna v nasprotju s svojimi prejšnjimi dejanji (venire contra factum proprium).(3) V pritožbi pavšalno navaja, da je zmotno stališče sodišča, da je zakoniti zastopnik upnika (I. R.) vedel za sklenjeno pogodbo o kratkoročnem revolving kreditu na dolžnikovih nepremičninah in da takrat to ni bila ovira oz. sklenitev čez mesecev petih posojilnih pogodb. V tako ugotovljenih dejanskih okoliščinah ni nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Primeri v sodni praksi, ki jih v pritožbi navaja upnik, niso bili izdani v enakih oz. primerljivih dejanskih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da upnik ni izkazal drugega pogoja za izdajo začasne odredbe zavarovanja denarne terjatve po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

10V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo upnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

12Tudi dolžnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, saj ti niso bili potrebni, saj z odgovorom ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

-----

Op. št. (1):Tudi ni več direktor upnika, kar je bil podatkih poslovnega registra od 17. 2. 2011 do 4. 11. 2016.

Op. št. (2): Za d.o.o. je značilna tesnejša povezava družbenikov in njihov močnejši interes za poslovanje družbe in ne samo za pridobivanje dobička. Posledica je lahko več pristojnosti družbenikov ali njihove skupščine. Vodenje družbe „na lastno odgovornost “ kaže na manjšo strogost pri razporeditvi pristojnosti in odgovornosti med poslovodjem ter skupščino družbenikov. Meja med navodili družbenikov in samostojnostjo poslovodje d.o.o. je praktično zabrisana. Pravna literatura in sodne odločbe v tujini in pogosto tudi v Sloveniji dopuščajo neomejena navodila družbenikov glede vodenja poslov družbe. Glede na poudarjeno personalistično naravo d.o.o. je široka možnost navodil tudi v našem pravu utemeljena (B. Zabel v M. Kocbek in drugi, Veliki komentar ZGD-1, 3. knjiga, GV Založba Ljubljana 2007, str. 183-186).

Op. št. (3): Nihče se ne sme sklicevati na to, da so njegova prejšnja dejanja brez pomena. Stranka s sklicevanjem, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno pomembno, ne more (ne sme) uspeti. Nihče si ne sme privoščiti, da bi “začel znova”, kot da bi se do določenega trenutka ne zgodilo nič, saj je to očitna zloraba pravic (V. Bergant Rakočević, Medsebojna vezanost na odločbe sodišč v civilnih zadevah, pravni letopis, 2016, stran 107 in naslednje, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani).