VSRS Sodba I Ips 50278/2013-129

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 800,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrajno sodišče v Postojni je J. D. s sodbo z dne 7. 5. 2015 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in tri mesece zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 95. člena KZ mu je odvzelo s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist v znesku 75.794,18 EUR. Obsojencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12. 11. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse v znesku 600,00 EUR.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 16. 2. 2016 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zagovornik je 22. 8. 2016 dopolnil zahtevo za varstvo zakonitosti. V dopolnitvi navaja, da je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom X Ips 374/2014 z dne 15. 6. 2016 v postopku reševanja revizije glede istega historičnega dogodka, zaradi katerega se je zoper obsojenca vodil tudi davčni postopek, razveljavilo sodbo Upravnega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Dopolnitvi prilaga

navedeno odločbo Vrhovnega sodišča, pri čemer navaja, da je ni mogel priložiti v zakonsko predpisanem roku, saj mu je bila vročena po izteku roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 13. 5. 2016 odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je zahteva neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane. Navaja, da zagovornik v zahtevi prvič problematizira neskladje med abstraktnim in konkretnim delom opisa kaznivega dejanja. Sicer pa je izvršitvena oblika dejanja v konkretnem primeru natančno navedena in tudi ustrezna. Glede drugih zatrjevanih kršitev pa vrhovna državna tožilka meni, da zagovornik z njimi oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju in dokaznim zaključkom sodišča, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti vložena po preteku trimesečnega roka, določenega v tretjem odstavku 421. člena ZKP, zato je pri odločanju ni bilo mogoče upoštevati.

6Zagovornik v zahtevi najprej uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je po njegovih navedbah podana, ker dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, v času storitve kaznivega dejanja ni bilo kaznivo, saj iz konkretnega dela opisa dejanja ne izhaja, da je obsojenec lažne podatke vpisal z namenom, da se izogne plačilu davkov, temveč z namenom, da bi mu država vrnila že plačani davek. Po navedbah zagovornika tako opisano ravnanje v času storitve kaznivega dejanja ni bilo kaznivo, saj je kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po takrat veljavnem kazenskem zakonu lahko storila le oseba, katere dejanje je bilo usmerjeno v izogibanje plačila davka, ne pa tudi oseba, ki je sledila cilju vrnitve že plačanega davka. Slednje ravnanje je postalo kaznivo šele 15. 5. 2012, ko je v veljavo vstopila novela KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/2011 z dne 14. 11. 2011).

7Po pregledu sodbe sodišča druge stopnje in pritožbenih navedb obsojenčevega

zagovornika, Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo kršitve kazenskega zakona v smislu, da dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, v času storitve ni bilo kaznivo, ni uveljavljal. Da bi Vrhovno sodišče presojalo zagovornikove navedbe o kršitvi kazenskega zakona v navedeni smeri, bi moral zagovornik že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in ne šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, navesti konkretne razloge, s katerimi bi utemeljeval navedeno kršitev materialnega zakona. Izjema od tega pravila je določena le za primer, če obsojenec kršitev ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Da bi šlo za tak primer, iz zahteve ne izhaja, zato Vrhovno sodišče zagovornikovih navedb glede kršitve kazenskega zakona ni presojalo.

8Zagovornik ne more uspeti niti v delu, kjer uveljavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, saj se v abstraktnem delu opisa dejanja navaja, da je obsojenec zasledoval cilj izognitve plačila davka, v nadaljevanju pa, da je z istim ravnanjem pridobil neupravičeno vrnjen davek. Tudi te kršitve zagovornik v pritožbi ni uveljavljal, zato je sodišče, ker ni podan pogoj vsebinske izčrpanosti pravnega sredstva, ni presojalo.

9Zagovornik v nadaljevanju zahteve zatrjuje, da so ugotovitve sodišča glede fiktivnosti spornih računov diametralno nasprotne ugotovitvam sodne izvedenke M. J. Ob tem izpodbijani sodbi očita, da nima razlogov o tem, po katerih računih naj bi bili kmetijski stroji dejansko kupljeni. Sodba po navedbah zagovornika prav tako nima razlogov glede ugotovitev izvedenke, da je obsojenec po

obravnavanih računih nabavil kmetijsko mehanizacijo; da se ta nahaja pri njemu v posesti; da so bila vsa plačila po obravnavanih računih izvedena in o tem, zakaj naj bi bili v obrazec za obračun DDV vpisani podatki lažni, ko pa je izvedenka ugotovila, da je bil DDV pravilno obračunan in da sporni računi niso fiktivni. Glede na vse navedeno je po oceni zagovornika podana procesna kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker se do teh navedb ni opredelilo niti sodišče druge stopnje, je po zagovornikovi oceni z zatrjevano procesno kršitvijo, in s kršitvijo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, obremenjena tudi sodba sodišča druge stopnje.

10Zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je razloge o tem, zakaj kmetijski stroji niso bili dobavljeni po spornih računih, in zakaj sklepa, da so računi fiktivni, prepričljivo in argumentirano podalo v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlogom in zaključkom prvostopenjskega sodišča glede lažnosti računov je v celoti sledilo tudi sodišče druge stopnje (8. točka obrazložitve sodbe). Pri tem je presodilo, da pritožbenim navedbam zagovornika, češ da je dokazni postopek pokazal, da podatki, ki jih je pritožnik navedel v obrazcu, niso bili lažni, ni mogoče pritrditi.

11Po katerih računih naj bi bili stroji dejansko dobavljeni, nižji sodišči nista ugotavljali. Pojasnili sta, da ni sporno, da se stroji res nahajajo v posesti in uporabi obsojenca, prav tako ni sporen finančni tok. Tisto, kar je po oceni nižjih sodišč bistveno za to zadevo, je, da v izreku sodbe citirani računi ne izkazujejo dejanskega prometa blaga, kar torej pomeni, da so računi lažni. O tem, zakaj so računi lažni, sta nižji sodišči sklepali zlasti na podlagi izpovedbe finančne inšpektorice Z. Č. in izvedenskega mnenja sodne izvedenke za ekonomijo, računovodstvo in poslovne finance M. J. Bistvene ugotovitve sodne izvedenke M. J. je sodišče prve stopnje povzelo in se do njih tudi opredelilo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Po prikazu posameznih spornih dejstev in okoliščin, kot jih je ugotovila izvedenka, in zapisu njenega mnenja, da trdno stoji na stališču, da gre v obravnavanem primeru za neupravičen zahtevek za vračilo odbitka DDV, je sodišče zaključilo, da je bil obsojencu vstopni DDV vrnjen neupravičeno. Razlogom in zaključkom prvostopenjskega sodišča je višje sodišče v celoti pritrdilo.

12Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta nižji sodišči ugotovili obstoj vseh dejstev, odločilnih za presojo lažnosti spornih računov, svoje zaključke pa sta tudi razumno obrazložili. Zagovornik zato ne more uspeti s sklicevanjem na

izvedensko mnenje izvedenke M. J., ki ga tudi sicer povzema izrazito selektivno, iz tega izhajajoč pa ponuja lastno dokazno presojo mnenja, češ da iz ugotovitev izvedenke izhaja drugačno dejansko stanje, t.j. da računi niso bili lažni. Z nestrinjanjem z razlogi in z dejanskimi zaključki izpodbijane pravnomočne sodbe ter s ponujanjem lastne dokazne ocene, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi, zagovornik po vsebini ne uveljavlja zatrjevane procesne kršitve, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13Tudi z navedbami, da podatki, ki jih je obsojenec vpisal v obrazec za obračun DDV, niso bili lažni, s čimer naj bi bila po oceni zagovornika podana tudi kršitev kazenskega zakona, zagovornik po vsebini ne uveljavlja zatrjevane kršitve, temveč zgolj izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki pravnomočne sodbe, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

14Zagovornik ne more uspeti niti v delu, kjer uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bila podana t. i. protispisnost, saj naj bi bilo v zvezi z navedbo prvostopenjskega sodišča, da izvedenka trdno stoji na stališču, da gre za neupravičen zahtevek za vračilo DDV, o odločilnem dejstvu precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbi izvedenke in med samimi temi listinami in zapisniki. Razen tega, da kršitve s takšno vsebino zagovornik v pritožbi ni uveljavljal, zaradi česar ni izpolnjen pogoj po materialni izčrpanosti pravnih sredstev, takšna trditev zagovornika ne drži. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 4. 5. 2015 (list. št. 402 kazenskega spisa) namreč izhaja, da je izvedenka na zaslišanju na vprašanje sodnika, med drugim, dejansko podala izjavo, da „trdno

stoji na stališču, da gre za neupravičen zahtevek za vračilo DDV“.

15V nadaljevanju zahteve zagovornik zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zato, ker meni, da izpodbijana sodba glede subjektivnega odnosa obsojenca do kaznivega dejanja nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču očita, da je na subjektivni odnos obsojenca do očitanega dejanja sklepalo na podlagi golih dejstev, ki ne pomenijo dokaza o tem, ali je bilo obsojencu znano, da je šlo za verigo dobave, v kateri je bil sam zadnji kupec. Po stališču zagovornika bi se sodišče moralo vprašati, ali je obsojenec vedel za celotno verigo dobave, vključno za domnevno slamnato družbo E., d. o. o., na vrhu te verige poslovnih subjektov, s katero sam poslovno sploh ni bil povezan. Navaja še, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi navesti tudi, na podlagi česa je ugotovilo obstoj voljne sestavine naklepa in obstoja le-te ne zgolj domnevati. Glede na vse navedeno izpodbijani sodbi očita, da nima razlogov o tem, da je B. D. obsojencu predlagal davčno zatajitev, iz razlogov sodbe pa tudi ne izhaja, na podlagi česa sodišče zaključuje, da si obsojenec in sin B. D. medsebojno zaupata, kako naj bi obsojenec vedel, da so v obrazec za obračun DDV vpisani podatki lažni, in kako naj bi mu bilo znano, da gre za verigo poslov, ko pa sam ni bil povezan z družbo E., d. o. o. Ker se do teh navedb, razen do navedbe, da naj bi idejo za davčno utajo podal obsojenčev sin, ni opredelilo niti sodišče druge stopnje, zagovornik meni, da je s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, in hkrati s kršitvijo iz 22. člena Ustave, obremenjena tudi sodba sodišča druge stopnje.

16Kot je pravilno poudarilo že prvostopenjsko sodišče, je bilo kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po prvem odstavku 254. člena (v času storitve dejanja veljavnega) KZ mogoče storiti le z direktnim naklepom. Pri tem je moral imeti storilec še poseben namen, da bi se s svojim ravnanjem popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti.

17V zvezi z ugotavljanjem obsojenčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja je prvostopenjsko sodišče najprej navedlo, da je idejo za davčno zatajitev verjetno podal njegov sin B. D., ki je tudi organiziral celotno verigo nezakonitega poslovanja. S tem je sodišče sledilo obsojenčevemu zagovoru, v katerem je navajal, da je „stvari urejal sin“. Po oceni prvostopenjskega sodišča obsojenec glede na svoja leta, predvsem pa potrebno znanje in izkušnje iz davčno-finančne stroke, očitanega dejanja ne bi mogel izvršiti sam. Za razliko od obsojenca je njegov sin namreč vešč in izkušen v tovrstnih poslih. Na

pritožbene navedbe zagovornika, s katerimi je izpodbijal takšne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, je višje sodišče odgovorilo v 10. točki obrazložitve sodbe. Pojasnilo je, da je sicer res, da obsojenec tega, da je idejo za davčno zatajitev podal sin, izrecno ni izjavil, vendar pa je takšen zaključek sodišče prve stopnje lahko utemeljeno sprejelo ob upoštevanju obsojenčevega zagovora in drugih relevantnih okoliščin, ki jih je sodišče navedlo. Ne držijo torej očitki zagovornika, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o tem, da je predlog za davčno zatajitev obsojencu podal njegov sin B. D.

18Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve sodbe obstoj obsojenčevega direktnega naklepa utemeljilo z navedbami, da obsojenec in njegov sin B. D. stanujeta na istem naslovu; da ves čas sodelujeta, si medsebojno zaupata in skrbita za isto kmetijsko gospodarstvo, katerega uradni nosilec je obsojenec; da je obsojenec v obrazec navedel devet lažnih računov, za katere je zagotovo vedel, da ne potrjujejo dejanskega stanja, ampak da so izdani z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, na podlagi krivih (lažnih) podatkov ter da je obsojenec na svoj transakcijski račun prejel 75.794,18 EUR, kar predstavlja za posameznika zelo visok znesek. Kot pomembni okoliščini pri ugotavljanju naklepa je sodišče še štelo, da obsojenec svojega sina ni pismeno pooblastil, da bi vse posle izvedel sam in v svojem imenu, kakor tudi, da je obsojenec odigral ključno vlogo pri kaznivem dejanju, saj je on predložil neresnične podatke za obračun davka in nato tudi sprejel nakazilo vrnjenega davka na svoj transakcijski račun (11. točka obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje). Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče zaključilo, da je obsojenec očitano dejanje storil v krivdni obliki direktnega naklepa. Pri tem je še presodilo, da je bilo njegovo ravnanje usmerjeno v pridobitev protipravne

premoženjske koristi, ki jo je pridobil z izplačilom vstopnega DDV na škodo države. Takšnim zaključkom prvostopenjskega sodišča je v 10. točki obrazložitve sodbe v celoti pritrdilo tudi višje sodišče. Pri tem je presodilo, da so razlogi prvostopenjske sodbe tudi v tem delu jasni in da jih zagovornik s pritožbenimi navedbami ni uspel omajati.

19Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje podali razumne razloge, na podlagi katerih sta ocenili, da je na strani obsojenca podan tudi subjektivni element kaznivega dejanja. Sodišči sta presodili, da je obsojenec vedel, da so računi, ki jih je navedel v obrazec za obračun DDV, lažni, ker ne potrjujejo dejanskega stanja dobav kmetijskih strojev s strani sinove družbe D., d. o. o., ki mu je sporne račune izstavila. Ker mu družba D., d. o. o., kmetijskih strojev po teh računih ni dobavila, obsojenec na njihovi podlagi odbitka vstopnega DDV ni bil upravičen uveljavljati, čeprav je sam s strani družbe D., d. o. o., izstavljene račune plačal v celoti, vključno z obračunanim DDV. Ob presoji nižjih sodišč, da je obsojenec vedel, da so računi, ki jih je predložil davčnemu organu, lažni, po oceni Vrhovnega sodišča sodiščema ni bilo treba še dodatno ugotavljati, ali je obsojenec vedel za celotno verigo nezakonitih transakcij, in s tem tudi za družbo E., d. o. o., kot „missing trader“ družbo na vrhu te verige, ki je (najprej) izdala fiktivne račune družbi D., d. o. o., ta pa nato obsojencu, na računih družbi D., d. o. o., obračunanega DDV pa v proračun nikdar ni plačala. Ključno za presojo zavestne sestavine obsojenčevega (direktnega) naklepa je, da je obsojenec vedel, da na podlagi (devetih) računov, izdanih s strani sinove družbe D., d. o. o., do odbitka vstopnega DDV, ki ga je sam sicer v celoti plačal tej družbi, ni bil upravičen, ker mu družba D., d. o. o., kmetijskih strojev po teh računih ni dobavila. Na podlagi lažnih računov namreč odbitka vstopnega DDV ni mogoče uveljavljati.

20Nižji sodišči sta pri presoji obsojenčevega subjektivnega odnosa do kaznivega dejanja posebej poudarili tudi, da je bilo ravnanje obsojenca usmerjeno v pridobitev protipravne premoženjske koristi. Glede na vsa konkretna dejstva, ugotovljena v tem postopku, sta sodišči povsem utemeljeno lahko sklepali tudi na povezanost in medsebojno razumevanje obsojenca in njegovega sina B. D., ki mu je kot zakoniti zastopnik družbe D., d. o. o., izdal sporne račune.

21Izpodbijani sodbi imata glede na navedeno tudi po oceni Vrhovnega sodišča vse razloge o odločilnih dejstvih glede obsojenčeve krivde. Zatrjevane kršitve,

ki jih zagovornik očita nižjima sodiščema, po presoji Vrhovnega sodišča zato niso podane. S ponujanjem lastnih dokaznih zaključkov, češ da obsojenec za lažnost računov ni vedel, ki se razlikujejo od predstavljenih dokaznih zaključkov nižjih sodišč, zagovornik ne more uspeti. S takšnimi očitki namreč uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti, kot je bilo že večkrat poudarjeno, ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

22Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

23Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer sodna taksa temelji na tarifnih številkah 7113, 71113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.