VSL sodba I Cpg 1352/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupni višini 7.348,40 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve te odločbe.

1Tožeča stranka je v tej zadevi izpodbijala 4 različna pravna dejanja. Zahtevala je plačilo 125.816,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kolikor naj bi tožena stranka pridobila z izpodbijanimi pravnimi dejanji.

2Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel 11. 4. 2011. Tožeča stranka je izpodbijala denarno nakazilo z dne 19. 1. 2011 v višini 10.000,00 EUR, denarno nakazilo z dne 11. 3. 2011 v višini 8.618,74 EUR, verižni pobot z dne 14. 3. 2011 za znesek 100.000,00 EUR in odstop terjatve z dne 10. 3. 2011 v višini 7.197,81 EUR.

3Glede nastanka insolventnosti je tožeča stranka "enkrat zatrjevala, da naj bi se težave začele v decembru 2010, dejansko v začetku leta 2010", kasneje pa je zatrdila, da meni, da je položaj insolventnosti nastal 31. 8. 2010. Dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke je tožeča [stranka] umaknila, predlagala pa ga je tožena, saj je v pravdi zatrdila, da v spornem obdobju tožeča [stranka] naj ne bi bila insolventna. Navedeno vprašanje je v pravdi odločilno, vendar sodišče meni, da je tožeča [stranka] vsekakor prišla v položaj insolventnosti, saj se je nad njo začel stečajni postopek, odprto pa je ostalo vprašanje, točno kdaj naj bi se insolventnost pojavila. To breme pa v pravdi vsekakor nosi tožeča stranka ...“ (prvostopenjska sodba, r. št. 7).

4Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da objektivni element izpodbijanja ni podan zato, ker je znašala zamuda v letu 2010 v povprečju 79 dni, v letu 2011 pa 76 dni.

5Subjektivna predpostavka za izpodbitje pravnih dejanj tožene stranke pa naj ne bi bila podana zato, ker sta bili obe nakazili običajen način poplačila med strankama. Verižni pobot in cesija naj bi sicer ne bila. Ker pa se je tožena stranka branila, da je tožeča stranka izpolnjevala na takšen način tudi drugim, tožeča stranka pa trditev ni prerekala, je torej bilo takšno dejstvo dokazano.

6Prvostopenjsko sodišče je sicer še razlogovalo, da tožeča stranka v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj ni imela blokiranih vseh računov, kar naj bi kazalo na to, da vidnejših zunanjih znakov za domnevo insolventnosti ni bilo. Plačila na poslovni račun so bila še v marcu 2011.

7Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo vse tožbene zahtevke (271. in 272. člen ZFPPIPP). Plačilo stroškov postopka je naložilo tožeči stranki.

8Zoper takšno sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. Prvostopenjskemu sodišču očita, da naj bi spregledalo trditve tožeče stranke, da je tožena stranka spremenila svoj dosedanji način sodelovanja s tožečo stranko in prenehala z dobavami. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi spregledalo trditve tožeče stranke, da se je zadolženost tožeče stranke v letu 2011 znižala na 0, kar se ni dogodilo od leta 2009 naprej. Pojasnilo naj ne bi, kakšna je bila konkretna zamuda pri izpodbijanih pravnih dejanjih v primerjavi z običajno zamudo. Samovoljno naj bi preseglo trditveno podlago glede zamud, mimo trditev obeh strank. Glede na to, da sta bili stranki skoraj soglasni glede povprečnih zamud (okrog 70 dni), in je tožena stranka sama navedla, da so bila izpodbijana ravnanja izvedena z zamudo med 90 in 141 dnevi, je po mnenju pritožbe očitno, da je objektivna predpostavka izpodbijanja podana.

9Kolikor se pritožba nanaša na subjektivno predpostavko izpodbojnosti, izpodbija prvostopenjsko sodbo zato, ker se naj bi prvostopenjsko sodišče ne držalo navodil razveljavitvenega sklepa pritožbenega sodišča, da se naj sodišče izjasni glede trditev, da je zadolženost padla na skoraj 0 EUR. Očita prvostopenjski sodbi, da naj bi bila neobrazložena glede obeh nakazil, zakaj naj bi subjektivni pogoj ne bil podan. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi ne obrazložilo, na čem temelji njegova odločitev o verižnem pobotu, predvsem pa naj bi spregledalo, da je tožeča stranka nasprotovala trditvam tožene stranke in toženo stranko pozvala k predložitvi dokazov (glede verižnega pobota in cesije).

10Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, da je tožeča stranka sicer v uvodu pritožbe napovedala izpodbijanje ugotovitev glede obstoja insolventnosti, vendar pa glede tega ni v nadaljevanju navedla ničesar. Opozori na r. št. 7 prvostopenjske sodbe. V njej je bilo izrecno ugotovljeno, da je ostalo odprto vprašanje, kdaj naj bi se insolventnost pojavila in da nosi dokazno breme tožeča stranka. Tožena stranka je obstoj insolventnosti v času izpodbijanih dejanja izrecno prerekala. Dokazno breme glede insolventnosti naj bi nosila tožeča stranka, ki naj bi v ta namen prvotno predlagala postavitev izvedenca ekonomske stroke. Dokazni predlog naj bi umaknila na naroku dne 30. 10. 2013. V nadaljevanju tožena stranka še obširno obrazlaga svoje stališče glede neobstoja objektivne predpostavke za izpodbijanje pravnih dejanj. Strinja pa se s sodbo prvostopenjskega sodišča glede neobstoja subjektivne predpostavke za izpodbijanje pravnih dejanj. Med drugim tudi navaja, da če tožeča stranka ne opredeli natančno, kdaj naj bi postala insolventna, je toliko manj možno od tožene stranke pričakovati, da bi zaznala insolventnost tožeče stranke.

11Pritožbeno sodišče je s sodbo (opr. št.: I Cpg 140/2015) pritožbi delno ugodilo in je sodbo sodišča I. stopnje delno spremenilo (točka I izreka), v preostanku pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (točka II izreka). V točki III izreka je odločilo o stroških postopka.

12Zoper točki I in III izreka sodbe pritožbenega sodišča je vložila revizijo tožena stranka. Z njo je uspela (sklep VS RS, opr. št. III Ips 122/2015). Revizijsko sodišče je razveljavilo celotno sodbo pritožbenega sodišča in zadevo vrnilo v ponovno sojenje.

13Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

14Izpodbojnostni zahtevek tožeče stranke je oprt na 1. odstavek 271. člena ZFPPIPP.

15Tožeča stranka v pritožbi ni izpodbijala naslednjih ugotovljenih dejstev: stečajni postopek nad tožečo stranko se je začel 11. 4. 2011.Tožeča stranka je izpodbijala štiri pravna dejanja, in sicer nakazilo z dne 19. 1. 2011 v višini 10.0000,00 EUR, nakazilo z dne 11. 3. 2011 v višini 8.618,74 EUR, verižni pobot z dne 14. 3. 2011 v višini 100.000,00 EUR in pogodbo o odstopu terjatve z dne 10. 3. 2011 v višini 7.197,81 EUR.

16Če želi stečajni dolžnik izpodbiti pravno dejanje, mora trditi in dokazati vrsto dejstev. Prvo je, da je bilo sploh storjeno izpodbojno pravno dejanje (1. odstavek 271. člena ZFPPIPP). Izpodbojna pravna dejanja opredeljuje zlasti 1. točka 1. odstavka 271 člen ZFPPIPP. Drugo dejstvo pa je, da je upnik v času oprave dejanja vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP). Glede na jasno zakonsko besedilo ni bilo nikoli dvoma, da nosi stečajni trditveno in po potrebi dokazno breme, da je upnik stečajnega dolžnika vedel ali bi moral vedeti za insolventnost.

17Z odločbama VS RS opr. št. III Ips 93/2014 in III Ips 122/2015 je bilo razjasnjeno, da mora stečajni dolžnik trditi ne le to, da je upnik v času oprave vedel ali bi moral vedeti za dolžnikovo insolventnost, temveč še nekaj drugega. Trditi mora, da je bil stečajni dolžnik insolventen v času oprave izpodbijanega dejanja.

18Bistveni del argumentacije revizijskega sodišča je v r. št. 11, ki jo bo zato pritožbeno sodišče navedlo dobesedno. Ta r. št. se sklicuje na le malo starejšo odločbo VS RS, opr. št. IIIps 93/2014, in njeno r. št. 15 navaja dobesedno kot del svoje obrazložitve: „Subjektivni element izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj, opredeljen v drugem odstavku 271. člena ZFPPIPP, predpostavlja obstoj dolžnikove insolventnosti v času, ko je izvršeno izpodbojno pravno dejanje. Nihče ne more zanjo vedeti, niti mu ni mogoče pripisati, da bi zanjo vedel (šteti, da bi moral vedeti), če ne obstaja. Za obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti dolžnikovih pravnih dejanj zato ne zadostuje pomanjkanje skrbnosti osebe, v čigar korist je bilo pravno dejanje opravljeno. Najprej je treba ugotoviti, če je to sporno, kot v predmetni zadevi, ali je bil stečajni dolžnik v času, ko je bilo dolžnikovo pravno dejanje izvedeno, insolventen. Šele po ugotovitvi, da je bil stečajni dolžnik insolventen, se je mogoče spraševati o tem, ali je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno (tožena stranka), za insolventnost vedela ali bi zanjo morala vedeti.“

19Odločba VS RS opr. št. III Ips 122/2015 je v r. št. 12 tudi povsem jasno odločila, da je dokazno breme na stečajnem dolžniku. V tem postopku je torej na tožeči stranki.

20Za uspešno izpodbitje morajo torej biti podane te predpostavke: obstoj izpodbojnega dejanja, insolventnost v času oprave tega dejanja, upnikova vednost ali krivdna nevednost glede insolvence. Če manjka le ena sama predpostavka, zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

21Prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, da bi bila tožeča stranka insolventna v času oprave izpodbijanih dejanj. Ugotovilo je le, da je tožeča stranka postavila različne trditve (prvostopenjska sodba, r. št. 7), da je tožena stranka prerekala insolventnost in predlagala postavitev izvedenca (prvostopenjska sodba, r. št. 4) in da je tožeča stranka dokaz z izvedencem umaknila (r. št. 7). Zavzelo je pravilno stališče, da dokazno breme nosi tožeča stranka (r. št. 7).

22Tožeča stranka je v okviru prvostopenjskega postopka trdila, da je bila insolventna. Glede tega je sama navajala, da naj bi nastopila insolventnost 31. 8. 2010 ali najkasneje takrat. Takrat naj bi tožeča stranka postala dolgoročno plačilno nesposobna (tožba, str. 2 in 3). Hkrati je tožeča stranka navajala, da se naj bi finančne težave pri njej začele že v začetku leta 2010, težave v poslovanju pa v decembru 2010. Da je tožeča stranka podala takšne trditve, je sicer ugotovila tudi prvostopenjska sodba (r. št. 7). Tožeča stranka ni natančneje opredelila dneva nastanka insolventnosti. „Glede na to, da iz letnih poročil ni mogoče natančno določiti časovnega termina nastanka insolventnosti, tožnik predlaga, da točen čas nastanka insolventnosti določi izvedenec finančne stroke po pregledu vseh razpoložljivih knjigovodskih evidenc pri tožniku.“(tožba, str. 3). Pod tem besedilom je tožeča stranka tudi še predlagala postavitev izvedenca finančne stroke „za določitev točnega časa nastanka insolventnosti“.

23Tožena stranka je insolventnost tožeče stranke v času oprave dejanj zanikala že v odgovoru na tožbo (l. št. 17) in v pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2013 (l. št. 46), obakrat z navedbo razlogov. Še veliko bolj jasna je bila s svojim zanikanjem obstoja insolventnosti v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2013 (str. 3 vloge = l. št. 66). V tej vlogi je tudi navedla konkretne razloge, ki naj bi kazali na solventnost tožeče stranke (stran 8 vloge = l. št. 71). V tej vlogi je tudi sama predlagala postavitev izvedenca, navedla pa je tudi svoje mnenje, da je dokazno breme glede insolventnosti na tožeči stranki. Tudi kasneje, v postopku ponovnega sojenja je v vlogi iz dne 25. 9. 2014 (l. št. 147, pod 3.6. in 4) zanikala obstoj insolventnosti tožeče stranke v času oprave izpodbijanih dejanj. Opozorila je še na to, da tožeča stranka niti ni natančno opredelila, kdaj naj bi postala insolventna. Ponovno je prerekala obstoj insolventnosti še na naroku v ponovljenem sojenju (1. 10. 2014, l. št. 150) in v obeh odgovorih na pritožbo (29. 1. 2014 in 19. 1. 2015).

24Tožeča stranka je sicer postavila različne trditve o svojem poslovanju, ki bi lahko kazale na insolventnost, na primer obstoj zamud pri plačevanju obveznosti. Trdila je, da je plačevala z zamudo že v letu 2009, njene „težave“, kot je sama navedla, se naj bi sicer začele (očitno ne glede na obstoj plačevanja z zamudo, ki je obstajal že prej) šele v letu 2010. Vse te trditve je sicer postavila v zvezi z domnevo po 2. odstavku 272. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP in ne v zvezi s 2. točko 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP.

25Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo plačevanje z zamudo. Vendar pa ne zadošča že vsaka zamuda za nastanek insolventnosti. Trditve, da je zamuda zadoščala za nastanek insolventnosti in da je insolventnosti obstajala v času oprave izpodbojnih dejanj, mora postaviti tožeča stranka sama.

26Tožena stranka se je branila. Trdila je, in prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je bila bilanca za leti 2008 in 2009 prikazala pozitivno stanje tožeče stranke in da je bil poslovni izid v letu 2009 pozitiven v višini 2,1 mio EUR, kapital pa pozitiven v višini 2,8 mio EUR. Tožeča stranka v času izpodbijanih dejanj ni bila "trajneje" blokirana in ni imela blokiranih vseh računov. Vplačila upnikov na račun tožeče stranke so bila opravljena še v marcu 2011, torej neposredno pred uvedbo stečajnega postopka. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča torej niso kazala na insolventnost tožeče stranke v času oprave izpodbojnih dejanj. Teh ugotovitev pritožba ni izpodbijala. Izpodbijala je le sklepanje prvostopenjskega sodišča, kakšen naj bi bil pomen zamud za obstoj domneve po 2. odstavku 272. člena ZFPPIPP. Vendar pa insolventnost obstaja le, če so izpolnjene predpostavke po 1. odstavku 14. člena ZFPPIPP. Te predpostavke so morale biti izpolnjene prav času izpodbijanih pravnih dejanj (19. 1. 2011, 11. 3. 2011, 14. 3. 2011 in 10. 3. 2011).

27V takšnem položaju bi bila ključnega pomena ugotovitev, kdaj se je stanje insolventnosti zares začelo. To bi bilo mogoče ugotoviti s pomočjo izvedenca. Dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke je sicer tožeča stranka postavila, potem pa ga je umaknila, in sicer na naroku z dne 30. 10. 2013 (l. št. 2013). Da je bil dokaz z izvedencem umaknjen, je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče (prvostopenjska sodba, r. št. 7). V zvezi z insolventnostjo je prvostopenjsko sodišče zgolj menilo, da je ostalo odprto vprašanje, kdaj naj bi se pojavila insolventnost (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Na to vprašanje pa potem ni dalo nobenega odgovora. Isto sicer velja tudi za pritožbeno sodbo, ki pa jo je revizijsko sodišče razveljavilo.

28V okviru pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče vezano na pritožbene razloge, razen v primeru kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

29Tožeča stranka v pritožbi ni uveljavljala, da bi prvostopenjsko sodišče storilo kakršnokoli kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s ugotavljanjem insolventnosti v času oprave izpodbojnih dejanj. Tožeča stranka je glede tega sama nosila trditveno in dokazno breme. Tožena stranka jo je opozorila na to, da niti ni postavila konsistentnih trditev in pa, da nosi dokazno breme sama. Dokazni predlog, s katerim bi se lahko ugotovilo, ali je obstajala insolventnost v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj, je tožeča stranka umaknila. Ker tožena stranka ni nosila dokaznega bremena glede insolventnosti, tudi na njen predlog ni bilo potrebno izvesti dokaza z izvedencem.

30Tožeča stranka ni dokazala, da je bila insolventna v času oprave po njej izpodbijanih dejanj. S tem je manjkala ena temeljnih predpostavk za uspešno izpodbitje pravnih dejanj.

31Pritožba tožeče stranke se je nanašala na ostale predpostavke za izpodbitje pravnega dejanja. Ne glede na to, ali je pritožba glede tega utemeljena ali ne, to ne more voditi do uspeha tožeče stranke v pritožbenem postopku. Nanj pritožbeno sodišče zato ni odgovarjalo. Odločitev prvostopenjskega sodišča je torej pravilna, čeprav iz drugih razlogov.

32O ostalih pritožbenih razlogih ni bilo treba odločati, ker bi tožeči stranki ne mogli pomagati do uspeha v tej zadevi.

33Tudi po uradni dolžnosti opravljeni preizkus odločitve prvostopenjskega sodišča ni razkril kršitev, zaradi katerih bi bila sodba nepravilna.

34Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

35Tožena stranka pa je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Upravičena je do povrnitve nagrade za dopustitev revizije in za revizijo samo (1.982,00 EUR, tar. št. 3300 ZOdvT), do plačila 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), do DDV od vsote prej navedenih postavk in do povrnitve sodne takse (skupaj 2.337,00 EUR). Skupaj je na revizijski stopnji tožena stranka upravičena do povrnitve 4.779,44 EUR.

36Upravičena je tudi do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo, in sicer do nagrade za delo odvetnika (1.585,60 EUR, tar. št. 3210 ZOdvT), do 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in do DDV od vsote obeh prej navedenih postavk. Upravičena je skupaj do 2.568,96 EUR. Ni pa upravičena do povrnitve izdatkov, ki naj bi jih imela v zvezi z listinami, saj ni izkazano, da jih je vložila v pritožbenem postopku.

37Skupaj je tožena stranka upravičena do povrnitve 7.348,40 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.