VSL sodba in sklep I Cp 665/2017

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi izpodbijana odločba.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

1V tretjem odločanju je sodišče prve stopnje zavrglo primarni tožbeni zahtevek, zavrglo tožbo po prvem podrednem tožbenem zahtevku zoper deset tožnikov ter ugodilo prvemu podrednemu tožbenemu zahtevku glede solastnine posameznih tožnikov in ostalih vsakokratnih etažnih lastnikov na spornih nepremičninah in objektih. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so kupoprodajne pogodbe št. 2/2004 z dne 23. 12. 2003, št. 3/2004 z dne 15. 3. 2004, št. 10/2003 z dne 21. 1. 2004 in št. 15/2004 z dne 22. 4. 2004 z aneksi sklenjene med drugotoženo in prvotoženo stranko nične v delu, ki se nanaša na parcele 1, 2, 3, 4, 5, 6 vse k. o. X, iz katerih so nastale v točki IV navedene parcele. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta toženi stranki po enakih deležih dolžni povrniti tožnikom pravdne stroške v znesku 25.414,47 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper tako odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki in obe toženi stranki, ki v pritožbah predlagajo ustrezno spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane odločbe.

3Tožniki v pritožbi navajajo, da je primarni tožbeni zahtevek oblikovan v skladu z zahtevo iz člena 100 SPZ, po katerem ima skupni lastnik oziroma solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari in primarni zahtevek ni nedoločen, saj so navedene zaporedne številke prvotnih tožnikov. Napačna je odločitev, da so pogodbe nične samo v delih in ne v celoti. Delno nepravilna je tudi odločitev o stroških, saj bi moralo sodišče toženi stranki obsoditi na plačilo stroškov nerazdelno.

4Prvotoženec v pritožbi navaja, da so se prvotnim tožnikom pridružili novi tožniki in sta se toženi stranki upirali takim nepreglednim spremembam in je tožbeni zahtevek neizvršljiv tudi zaradi tega, ker nepremičnine niso označene z identifikacijskimi podatki, s katerimi so vpisane v zemljiški knjigi in ki se uporabljajo v pravnem prometu. Nadalje toženec ugovarja aktivno legitimacijo in bi sodišče moralo v okviru tožbenih zahtevkov odločati le o pravicah strank, ki so udeležene v postopku, sicer pa tožniki tudi z ničemer niso izkazali, da so lastniki posameznih etažnih delov. Sodba se opira na navedbe in dokaze, ki so jih tožniki predložili prepozno šele v letu 2013, ko so predlagali ugotavljanje solastninskih deležev z izvedencem. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za pravnomočno razsojeno stvar, saj je bilo o zahtevku O. 21 do 25 odločeno že s sodbo P 2729/2010, da pogodba 3/2004 ni nična. Glede objektov na L. 20 – 24 pa je bilo funkcionalno zemljišče odmerjeno z upravno odločbo in se o tem sodišče ni izjasnilo. Odločitev, da sporna zemljišča predstavljajo funkcionalno zemljišče je arbitrarna in samovoljna. Tožniki na dan uveljavitve ZLNDL niso imeli v zemljiški knjigi vpisane pravice uporabe. Drugotožena stranka je postala lastnica spornih nepremičnin na originaren način na podlagi zakona. Prvotoženec se v nadaljevanju pritožbe sklicuje na izvedeniško mnenje A. A. z dne 1. 7. 2016, ki iz postopka ugotovitve obsega funkcionalnega zemljišča III N 544/2016 in citira to mnenje. Prvotožena stranka se ne strinja z mnenjem izvedenke, ki je ugotavljala, kaj predstavlja funkcionalno zemljišče, saj je bil dokaz predlagan prepozno, izvedenka B. B. pa tudi nima ustreznih znanj. Napačni so zaključki, da prvotoženec ni bil v dobri veri. Prav tako je napačna odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo sodišče oceniti procentualno vrednost, s katero tožniki niso uspeli in upoštevati, da sta toženi stranki uspeli s pritožbama v predhodnih postopkih.

5Drugotožena stranka v pritožbi očita sodišču kršitev določb člena 190 in 191 ZPP in v zvezi s tem pristranskost sodišča. Pripadajoče zemljišče k objektu je celota in zakonodaja ne dopušča, da se ugotavlja le njegov del, še toliko bolj to velja za bloke, za katere je odločeno s pravnomočno odločbo in sodišče ne more posegati v pravnomočno odločbo upravnih organov, kot je že sodišče odločilo v zadevi I Cp 1551/2010 ter trdi, da je pridobila lastninsko pravico na originaren način ter graja izvedeniško mnenje glede ugotavljanja obsega funkcionalnega zemljišča. Napačna pa je tudi odločitev o stroških, saj je večina vlog bila nepotrebnih.

6Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbi in potrdi izpodbijano sodbo.

7Pritožbe niso utemeljene.

8Tožeča stranka uveljavlja ničnost štirih kupoprodajnih pogodb, s katerimi je drugotožena stranka prvotožencu prodala sporna zemljišča (kupoprodajne pogodbe in aneksov 2/2004, 3/2004, 10/2004 in 15/2004), ker naj bi predstavljala funkcionalna zemljišča k stanovanjskim objektom, v katerih imajo tožniki in drugi lastninsko pravico na stanovanjih (etažni lastniki).

9Že v predhodnem razveljavitvenem sklepu (I Cp 1165/2016) je bilo poudarjeno, da pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, da sporna zemljišča predstavljajo funkcionalno zemljišče k posameznim objektom, da so imeli etažni lastniki na teh parcelah ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe, prav tako s stališčem sodišča prve stopnje, da odločba upravnega organa ne preprečuje, da bi lastniki stanovanj pridobili lastninsko pravico na zemljišču, ki presega z odločbo odmerjeno funkcionalno zemljišče. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da prvotoženec ob sklepanju pogodb ni bil v dobri veri in da so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ne sme posegati v pravnomočne odločbe upravnih organov in zatrjevano pridobitvijo lastninske pravice na originaren način, kot je bilo že pojasnjeno v razveljavitveni odločbi I Cp 427/2012 in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na izčrpne in obširne razloge sodišča prve stopnje in toženi stranki v pritožbah le ponavljata razloge z nestrinjanjem s stališči prvega sodišča.

10Za sodno varstvo po členu 100 SPZ zadostuje že tožba skupnega lastnika, kot je zavzela stališče že sodna praksa (glej odločba Vrhovnega sodišča II Ips 13/2012), prav tako, da so nične kupoprodajne pogodbe o prodaji funkcionalnega zemljišča. Obseg funkcionalnega zemljišča je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenke B. B. in tudi pravilno zavrnilo vse ugovore toženih strank zoper izvedensko mnenje. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedensko mnenje dovolj strokovno in prepričljivo, tako da so neutemeljene pritožbene trditve, ki se ne strinjajo z mnenjem in očitajo izvedenki nestrokovnost, drugotožena stranka kršitev pravice do sodnega varstva, ker naj bi sodišče prepustilo sojenje izvedenki. Neutemeljeni so pritožbeni očitki prvotožene stranke o ugovoru aktivne legitimacije, ki jih ponavlja v pritožbi, glede na določbo člena 100 SPZ in sodno prakso, da lahko tožbo vloži vsak izmed skupnih lastnikov oziroma etažnih lastnikov in dovolitvi vstopa novih tožnikov, za kar ima sodišče pooblastilo v drugem odstavku člena 191 ZPP in zato ni potrebno soglasje tožene stranke.

11Tožeča stranka je morala v tem postopku navesti, na katerih zemljiščih imajo lastniki posameznih etažnih enot skupno lastninsko pravico oziroma na katerih skupnih prostorih in površinah naselja so s prodajnimi pogodbami pridobili pravico do souporabe, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL transformiralo v lastninsko pravico, kot je že pravilno pojasnilo toženima strankama sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče je že v številnih odločbah pojasnilo, da v sistemu družbene lastnine vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutivni pogoj, zaradi česar je zemljišča knjiga v veliki meri ni odražala dejanskega stanja. Zato je v vsakem primeru treba ugotavljati, kdo je dejansko imel ob uveljavitvi ZLNDL pravico uporabe na spornih nepremičninah, pri čemer je pomemben pojem funkcionalnega zemljišča, ne glede, da tega pojma veljavna zakonodaja ne pozna več (glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 13/2012, točka 13), tako da so neutemeljene pritožbene trditve prvotožene stranke, da tožniki niso imeli ob uveljavitvi ZLNDL pravice uporabe, kot je že pravilno toženima strankama pojasnilo sodišče prve stopnje. Pravni predniki prvotožene stranke niso imeli močnejše pravice od tožnikov. S sklicevanjem na izvedenko A. A., postavljeno v postopku III N 544/2016 se prvotožena stranka sklicuje na nova dejstva in dokaze, kar v pritožbenem postopku ni dovoljeno, saj prvotožena stranka ne navede nobenega opravičenega razloga (člen 337 ZPP). S trditvami v pritožbi, da je bil dokaz z izvedencem geodetske stroke predlagan prepozno, prvotožena stranka uveljavlja relativno kršitev, ki bi jo morala uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek člena 286 b ZPP). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovore prvotožene stranke v zvezi z ugovori litispendence in pravnomočno razsojene stvari, ki jih prvotožena stranka neutemeljeno ponavlja v pritožbi. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil v dobri veri in se tudi glede tega vprašanja pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje in se prvotoženec ne more sklicevati na zemljiškoknjižno stanje, kot mu je bilo že pojasnjeno v odločbi I Cp 427/2012 in predhodni odločbi I Cp 1165/2016.

12Drugotožena stranka se ne more uspešno sklicevati na vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno odločitev v upravnem postopku o obsegu funkcionalnega zemljišča, kot je bilo že pojasnjeno v odločbi I Cp 427/2012 (stran 10 – 12) in tudi na odločbo I Cp 1551/2010, ki predstavlja izjemo. Drugotožena stranka se neutemeljeno sklicuje na dobro vero in da je pridobila lastninsko pravico na originaren način in se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na točko 43 in 44 sklepa I Cp 427/2012.

O pritožbi tožeče stranke:

13Prvi primarni tožbeni zahtevek je nedoločen, saj se sklicuje na seznam tožnikov z zaporednimi številkami, ki je nepregleden in vsled tega nedoločen. V takem primeru bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti tožbeni zahtevek in ga ne zavreči. Vendar ker je taka odločitev sodišča prve stopnje za tožečo stranko ugodnejša kot pa zavrnitev je bilo pritožbo tožeče stranke zavrniti in v tem delu potrditi odločitev sodišča prve stopnje, saj nek poimenski seznam, ki se spreminja, predstavlja tudi o oceni pritožbenega sodišča nedoločen zahtevek. Ker kupoprodajne pogodbe niso nične v celotnem obsegu temveč samo glede dela spornih nepremičnin, je pritožba tožnikov neutemeljena tudi v zavrnilnem delu .

14Pravdni stroški so odmerjeni v skladu z uspehom, saj drugotožena stranka sama pavšalno navaja, da so bili nekateri stroški nepotrebni in tega v ničemer ne konkretizira. Glede na veliko število tožnikov je tožeča stranka upravičena do povišanja 20 %. Pravdni stroški predstavljajo celoto in se odmerjajo glede na uspeh in na njihovo odmero v ničemer vpliva to, da sta toženi stranko dvakrat uspeli s pritožbo, kot neutemeljeno trdi prvotoženec.

15Glede na navedeno je bilo vse tri pritožbe zavrniti in v izpodbijanih delih potrditi odločbo sodišča prve stopnje (člen 353 in 365/2 ZPP).

16Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k razjasnitvi in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi člena 165 v zvezi s členom 154 in 155/2 ZPP.