VSK sodba Cpg 72/2016

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 690,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki v petnajstih dneh 12.110,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2011 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Prav tako je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.027,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2Zoper ugodilni del te sodbe se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik v zvezi z gradbenimi deli na kabelski kanalizaciji predložil listine, iz katerih izhaja, da je bil podizvajalec in da je bil navzoč na objektu. Prav tako ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, da je ta dela opravila sama ali kdo tretji. Tožeča stranka ni bila podizvajalec tožene stranke za sporna gradbena dela na kabelski kanalizaciji in zato tudi ni upravičena do plačila. To ne izhaja niti iz elektronskih sporočil z dne 31.1.2011 in 23.2.2011, prav tako pa ne iz računa z dne 22.12.2010 in kompenzacije z dne 4.2.2011. Dejstvo, da je družba P. d.d. izstavila račun za gradbena dela kabelske kanalizacije tožeči stranki, ne vzpostavlja pogodbenega razmerja za predmetna dela med tožnikom in toženo stranko. Tožnik ni nikoli zatrjeval nobenega dogovora s toženo stranko v tej zvezi, še manj pa subrogacije ali kakšnega drugega dogovora ni bilo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje kršilo tudi pravico do izjave tožene stranke, saj ji je s sodbo presenečenja odvzelo možnost zanikanja takšnega dogovora, ki ga med pravdnima stranka nikdar ni bilo. Dela so bila opravljena na podlagi ponudbe z dne 12.10.2010. Gre za ponudbo, ki jo je družba P. d.d. dala toženi stranki, pri čemer se predmetna ponudba izrecno sklicuje na pogodbo med toženo stranko in družbo P. d.d.. Tudi iz zapisnika o tehničnem pregledu je razvidno, da je bila družba P. d.d. eden izmed podizvajalcev tožene stranke in ne podizvajalec tožeče stranke. Tožeča stranka je bila zgolj podizvajalec na področju del električnih inštalacij. Račun na list. št. B 28 je bil izdan s strani družbe P. d.d. za opravljena dela kabelske kanalizacije. Tožeča stranka ni z ničemer izkazala zatrjevanega razmerja s toženo stranko in družbo P. d.d. Tožena stranka ni tožeči stranki nikoli naročila izvedbe omenjenih gradbenih del. V tej zvezi je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje priče J.H.. Dela kabelske kanalizacije je tožena stranka v celoti zajela v okviru pogodbenih del po sistemu ključ v roke z družbe P. d.d. Ta dela je tožena stranka v celoti plačala, pri čemer je v pripravljalni vlogi z dne 29.9.2015 priložila tabelo o vseh izstavljenih računih in plačilih glede gradbenih del z družbo P. d.d. (glede del na objektu V.). V tej tabeli so razvidni podatki o izdanih situacijah s strani izvajalca P. d.d., katerih skupna vrednost znaša 305.352,36 EUR. To je hkrati tudi znesek, ki sta ga P. d.d. in tožena stranka kot končno vrednost izvedenih del potrdili v primopredajnem zapisniku z dne 16.5.2012. Plačila po gradbeni pogodbi so bila predmet več medsebojnih kompenzacij. V tej zvezi je tožena stranka predlagala tudi zaslišanje direktorja T.V.. J.H., katerega zaslišanje je tožena stranka predlagala, ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke, niti mu ni tožena stranka podelila nobenega pooblastila za dogovarjanje poslov v zvezi s spornim projektom ter takšnega pooblastila ni imel niti v funkciji odgovornega vodje del. Iz izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, kateri razlogi v sodbi se nanašajo na elektroinštalacijska dela v znesku 3.471,18 EUR in kateri na elektroinštalacija dela v znesku 1.396,00 EUR. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje navesti pravno podlago, po kateri je tožeča stranka upravičenega terjati toženo stranko za plačilo za omenjena elektroinštalacijska dela. Tožeča stranka ni trdila, da so bila dela potrebna za funkcioniranje stavbe. Gre za arbitraren zaključek sodišča prve stopnje. V zvezi z elektroinštalacijskimi deli v skupnem znesku 20.050,44 EUR se je tožena stranka obrnila na tožnika in je navedena dela tožeča stranka tudi plačala, kar priznava tudi nasprotna stranka. Naročila za presežek elektroinštalacijskih del pa tožena stranka tožeči stranki ni dala. V tej zvezi sodišče prve stopnje ni izvedlo zaslišanja priče J.H., kar je predlagala tožena stranka. Gre za procesno kršitev, pri čemer tožeča stranka še poudarja, da je trditveno in dokazno breme za utemeljevanje dejstva glede utemeljenosti plačila v sferi tožeče stranke. Tožeča stranka ni podala nobenih navedb, da naj bi bila tožena stranka v zvezi s spornimi deli neupravičeno obogatena.

3Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili (delovna naloga tožene stranke - ponudba, ki jo je tožnik sprejel in dela izvedel), da bo tožnik po naročilu tožene stranke opravil elektro dela na večstanovanjskem objektu v P.. Zato nikakor ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v zvezi s temi deli ni navedlo pogodbene pravne podlage (podjemna pogodba po 619. členu Obligacijskega zakonika - OZ), sama neopredelitev uporabljenega pravnega predpisa pa v tej zvezi ne predstavlja bistvene postopkovne kršitve, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Na tem mestu je sodišče prve stopnje prav tako pravilno ugotovilo, da je tožnik za toženca opravil večji obseg dela, kot je bil opredeljen v omenjenih nalogih (ki se glasita na elektro dela v znesku 11.038,07 EUR in 9.012,37 EUR, oz. skupaj 20.050,44 EUR), in sicer v vrednosti (izračunani tudi s pomočjo sodnega izvedenca, pri čemer samega izračuna opravljenega dela, ki ga je tožena stranka brez grajanja napak prevzela, obravnavana pritožba ne izpodbija) 43.395,12 EUR. Na tem mestu je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožena stranka do sedaj prostovoljno plačala iz tega naslova zneske 11.662,44 EUR, 11.038,07 EUR in 9.012,88 EUR, kar za 11.662,44 EUR presega znesek v odobrenih nalogih. Poleg tega je tožeča stranka uspela dokazati, da je tožena stranka vsa opravljena elektro dela brez grajanja sprejela (teh del nikdar ni zavrnila), pri čemer je tožnik pri končnem obračunu svojega dela prav na ugovor toženčevega delavca J.H. (odgovornega vodjo del pri toženi stranki) upošteval posamezne odbitke v znesku 3.734,50 EUR (pa tudi strošek koordinacije in garancijo). Prav tako je sodišče prve stopnje v tej zvezi ugotovilo, da je bil toženec na objektu ves čas prisoten in del v povečanem obsegu nikdar ni zavrnil, upoštevaje pri tem, da pozna izvedena dela in vgrajeni material. Tožnik je kot izvajalec elektro del na objektu ob zaključku del sodeloval tudi pri tehničnem pregledu objekta (zapisnik o tehničnem pregledu - priloga A4), pri čemer tožena stranka tudi tedaj ni imela nobenih pripomb na okoliščino, da je tožnik opravil več dela, kot je bilo to sprva opredeljeno v omenjenih nalogih tožene stranke. Zatorej ni nobenega dvoma o tem, da sta se pravdni stranki dogovorili (lahko tudi konkludentno, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka, ki je bila na gradbišču ves čas prisotna, očitno soglašala z več deli in jih je na koncu brez ugovora tudi sprejela) pogodbo o delu tudi v tem delu (kamor spada tudi elektro delo na kabelski kanalizaciji v višini 1.396,00 EUR). V tej zvezi tudi ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da je sodišče prve stopnje delalo zaključek brez ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka je ves čas postopka na prvi stopnji odločno trdila in dokazovala, da ji tožena stranka dolguje celotno plačilo za izvedeno elektro delo na objektu, tožena stranka pa je temu izrecno nasprotovala iz razloga, ker je trdila, da je bil predmet naročila le delo v skupni vrednosti 20.050,44 EUR (kar je tožena stranka tudi že plačala). Zgolj zaključek sodišča prve stopnje, da so bila vsa sporna elektro dela potrebna za funkcioniranje stavbe, pa sam po sebi (četudi je arbitraren, na kar opozarja obravnavana pritožba) nima nobenega vpliva na odločitev v obravnavani zadevi.

7Iz teh razlogov ni mogoče slediti pritožbeni kritiki, da tožena stranka ni dala soglasja za elektro dela, opravljena v presežku iznad zneska 20.050,44 EUR. Glede na povedano pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje upravičeno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče J.H.. Ta priča naj bi po trditvah tožene stranke (točka I.3 odgovora na tožbo, točka III.3 prve pripravljalne vloge) le potrdila, da tožena stranka za presežek elektro del ni dala nobenega naročila oz. ni prejela ponudbe št. E-083/08 in da tudi ne razpolaga z nobeno naročilnico, kar pa je, glede na prej obrazloženo, pravno nepomembno dejstvo.

8Tudi kar zadeva sporna gradbena dela na kabelski kanalizaciji, tožeča stranka nikoli ni trdila, da je s toženo stranko v tej zvezi sklenila pogodbo o delu. Tega dejstva zato tudi ni ugotovilo sodišče prve stopnje. Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (sledeč procesnemu gradivu tožeče stranke), da sta pravdni stranki (in družba P. d.d., ki je izvajala sporna gradbena dela) dogovorili, da bo tožeča stranka (namesto tožene stranke) plačala izvajalcu gradbenih del kabelske kanalizacije 6.200,00 EUR in 4.170,21 EUR (elektronska sporočila v prilogi A10 spisa). Toženkin delavec J.H. (odgovorni vodja del tožene stranke) je namreč P. d.d. naročil, naj računa za opravljena gradbena dela naslovi na tožečo stranko (račun za znesek 6.200,00 EUR je bil 20.3.2011 tudi poravnan s kompenzacijo - dokaz v prilogi A 25). Tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni trdila, da J.H. ni bil pooblaščen sklepati posle v zvezi s spornim projektom, zato se šteje pritožbena navedba v tej smeri za prepozno in nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožena stranka je tudi predlagala, da se omenjena oseba zasliši kot priča, in sicer, da bi potrdila, da pravdni stranki nista sklenili dogovora o izvedbi gradbenih del kabelske kanalizacije. Kot rečeno, tega tožeča stranka niti ni trdila, niti ni tega dejstva ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko predlagane priče v zvezi z zatrjevanim dejstvom ni zaslišalo.

9Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje iz naslova plačila družbi P. d.d. za opravljena gradbena dela tožeči stranki (ki to plačilo uveljavljajo od tožene stranke, v korist in po nalogu katere je plačilo izvršila) utemeljeno prisodilo znesek 7.243,07 EUR (1), upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožeča stranka plačala družbi P. d.d. tudi znesek 4.170,21 EUR. V zvezi s temi plačili je namreč v poslovnem svetu povsem razumno sklepati, da je omenjeni dogovor obsegal tudi pravico tožnika, da od tožene stranke zahteva vrnitev plačanega, upoštevaje ob tem, da tožena stranka navedb o kakršnikoli drugi pravni podlagi za omenjeno plačilo niti ni podala. Te pravice pa tožeča stranka ni izgubila niti v primeru, če je tožena stranka kasneje družbi P. d.d. še enkrat plačala sporno storitev za opravljeno gradbeno delo, spričo česar niso pravno pomembne niti pritožbene navedbe v smeri teh kasnejših plačil.

10Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 690,03 EUR (545,60 EUR za nagrado za pritožbeni postopek ter 20,00 EUR za materialne stroške in 22% DDV).

------------------------------------------------------

Op. št. 1: Iz naslova opravljenih elektro del pa znesek 3.471,18 EUR in 1.396,00 EUR, česar po višini obravnavana pritožba ne prereka.