VSK sodba Cpg 257/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 877/2015 z dne 25.3.2015.

2Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu na podlagi priposestvovanja ugotovilo lastninsko pravico tožeče stranke na delu nepremičnine parc. št. 3 k.o. S., na katerem stoji teniško igrišče in je od preostalega dela nepremičnine ločen z betonskimi temelji in žično ograjo. Tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve dobre vere, prav tako z nobenim dokazom ni izkazala trditev o dogovoru o uporabi.

3Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Vztraja, da je sodišče očitno spregledalo vpis v zemljiško knjigo in publicitetni učinek vpisov. Tožeča stranka zato ni mogla biti v dobri veri. Sodišče je nadalje spregledalo tudi trditve tožene stranke o uporabi nepremičnine s strani tožeče stranke na podlagi dogovora s toženo stranko.

4Pritožba ni utemeljena.

5Že iz gornjega povzetka sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do trditev o dogovoru o uporabi. Prav tako pa je upoštevalo tudi dejstvo, da je bila nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana kot last tožene stranke. Pritožba zato z očitano kršitvijo postopka ne more uspeti.

6Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Res velja načelo publicitete, po katerem se nobena oseba ne more sklicevati, da mu pravica, vpisana v zemljiško knjigo, ni bila znana, vendar je sodna praksa strogost tega načela pri priposestvovanju omilila in je v vsaki zadevi pri presoji dobre vere priposestvovalca treba upoštevati konkretne okoliščine zadeve (1). Praviloma je posestnik glede priposestvovanja nepremičnine, na kateri je v zemljiški knjigi kot lastnik vpisan nekdo drug, lahko dobroveren, kadar se sklicuje na veljaven pravni posel z zemljiškoknjižnim lastnikom nepremičnine ali pa takrat, kadar gre za priposestvovanje dela nepremičnine in ko je posestnik v opravičljivi zmoti glede meja in obsega nepremičnine. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja v pritožbi neprerekana dejstva: da je sporni del parcele v naravi del ograjenega teniškega igrišča, da je lastnik parcele, na kateri je preostali del igrišča, tožeča stranka, da je bil lastnik (oziroma imetnik pravice uporabe) na obeh parcelah, na katerih je teniško igrišče, skupni pravni prednik pravdnih strank, da je bilo teniško igrišče zgrajeno in v uporabi preden je tožena stranka pridobila lastninsko pravico na parc. št. 3 k.o. S. in da se po tem, ko je tožena stranka pridobila lastninsko pravico glede uporabe igrišča ni spremenilo nič, uporabljala ga je tožeča stranka kot svoje, prav tako tožena stranka nikoli ni nasprotovala uporabi teniškega igrišča s strani tožeče stranke. Glede na opisane okoliščine tudi po mnenju pritožbenega sodišča sklicevanje na publicitetno načelo ne zadošča, da bi toženi stranki uspelo izpodbiti domnevo dobre vere tožeče stranke.

7V zvezi s trditvami o dogovoru o uporabi pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da teh navedb tožena stranka ni podkrepila z nobenim dokazom, pritožba pa česa drugega niti ne trdi.

8Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

----------------------------------------------

op. št. 1: Na primer odločbi VSL II Cp 2625/2015 in VSK Cpg 217/2015