VSL sodba in sklep I Cp 2435/2016

I. Pritožba toženca se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II in III in dopolnilni sklep v točki I razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 2.200,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (točka II izreka sodbe). Odločilo je tudi, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.929,51 EUR pravdnih stroškov (točka III izreka). Z dopolnilnim sklepom z dne 23. 6. 2016 spremembe tožbe ni dovolilo.

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Zoper dopolnilni sklep se je pritožila tožnica.

3Tožnica v pritožbi zoper dopolnilni sklep, s katerim je sodišče odločilo, da ne dopusti spremembe tožbe navaja, da je tožbo razširila tako, da je višino odškodnine, glede na izkazan obseg škode, uskladila s sodno prakso. Izvedenca je predlagala v zvezi z objektivizacijo škode (za dokazovanje višine primerne in pravične odškodnine) in ne kot informativni dokaz. Že v tožbi je podala trditve, ki omogočajo zadostno dejansko podlago za razsojo. V nadaljevanju pritožbe navaja oziroma povzema trditve iz tožbe. Dodaja, da s povišanjem ni zahtevala nekaj novega, pač pa na isti dejanski podlagi izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Sodišče bi spremembo tožbe za zvišanje tožbenega zahtevka moralo dovoliti.

4V pritožbi zoper sodbo poudarja, da je do konca prve glavne obravnave podala trditve, ki omogočajo zadostno dejansko podlago za razsojanje o višini primerne in pravične odškodnine. Ponavlja trditve glede strahu, ki ga je doživela ob samem dogodku in kasneje, o porušenem ravnovesju in duševnih bolečinah zaradi posega v osebnostne pravice. Po prejemu izvedenskega mnenja ni razširjala trditvene podlage, temveč je le v okviru istega historičnega dogodka na isti dejanski podlagi zahtevala izpolnitev iste odškodninske obveznosti v višjem znesku. Zadeve II Ips 353/2011 po mnenju pritožbe ni mogoče uporabiti v obravnavani zadevi. Sodišče je ugotovilo, da je do poškodb, ki so povzročile bolečine prišlo. Glede na njeno izpoved in listinske dokaze iz kazenskega spisa, je imelo tudi pravno podlago za prisojo odškodnine iz tega naslova po prostem preudarku. Na splošno je odškodnina, ki ji jo je prisodilo sodišče prenizka. Izpostavlja ugotovitve izvedenca, ki nedvomno terjajo višjo odškodnino. Izvedenec ne dvomi, da je težave, ki jih ima tožnica povzročil dogodek z dne 19. na 20. oktober 2008. Imel je sprožilno vlogo. Toženec je bil za dejanje spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja. Sklicuje se na sodno prakso (II Cp 1500/2005, II Ips 107/2001 in II Ips 183/99 …). Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških.

5Toženec se je pritožil zoper točko I in III izreka sodbe. Navaja, da ne drži, da bi tožnica zaradi spornega ravnanja toženca utrpela kakršnokoli nepremoženjsko škodo. Več kot očitno je, da gre za izmišljene oziroma povsem izkrivljene navedbe in za očitno pretiravanje, vse z namenom, da na račun toženca obogati. Sodišče samo je ugotovilo, da so navedbe tožnice o zatrjevanih poškodbah in telesnih bolečinah neresnične in izmišljene, kar bi moralo upoštevati tudi pri oceni njene verodostojnosti v zvezi z ostalimi oblikami škode. Tožnica sama je povedala, da so bili odnosi s tožencem že dolgo časa porušeni, da je prihajalo do pogostih prepirov in nasilja, zato ob tu obravnavanem dogodku ni mogla biti v tako hudem šoku in strahu kot to poskuša sedaj prikazati. Tožnica je naslednji dan normalno odšla v službo. Pri zdravniku se je zglasila šele sedemnajsti dan po dogodku. Očitno se ne počuti ogroženo in je ni strah in je izvedensko mnenje nesprejemljivo. Toženec je dal nanj pripombe, a jih sodišče ni upoštevalo. Nekritično je sledilo mnenju. Sodišče se pri odločitvi ni omejilo izključno na dogodek z 19. na 20. oktober 2008, ki je edini predmet obravnavanja. Tudi izvedenec je presegal postavljeno mu nalogo in je ostalo nerazjasnjeno, kakšna konkretna škoda je posledica obravnavanega dogodka – strah se je nadgrajeval skozi daljše časovno obdobje skupnega življenja. Mnenja izvedenca sodišče ne bi smelo upoštevati. Nesprejemljiva je ugotovitev, da tožnica ni imela nobenih duševnih motenj, saj se je že pred tem večkrat zglasila pri zdravniku in je jemala določena zdravila. Tožnica po dogodku tudi ni bila obravnavana pri psihiatru. Če bi bilo res kaj narobe, bi jo osebni zdravnik že v letu 2008 napotil k psihiatru, tako pa je bila pri njem šele leta 2011. To sovpada s končno odločitvijo v kazenskem postopku. Povedano kaže na zmanipulirano tožbo. Enako neutemeljen je zahtevek za odškodnino za duševne bolečine, ki naj bi jih trpela zaradi posega v njeno osebno sfero. Toženec v kazenskem postopku ni bil obsojen za ravnanje, ki bi prizadelo duševno celovitost tožnice, predvsem pa je zahtevek v celoti zastaran. O obstoju duševnih bolečin pa sodba sploh nima razlogov. Dejstvo je, da tožnica ni utrpela nobene pravno priznane škode in je zahtevek v celoti neutemeljen. Prisojena odškodnina je pretirana in bistveno odstopa od okvirov sodne prakse. Napačna je tudi odločitev sodišča glede stroškov postopka.

6Pritožba toženca ni utemeljena, pritožba tožnice pa je utemeljena.

K pritožbi zoper dopolnilni sklep z dne 23. 6. 2016

7Sodišče ni dovolilo spremembe tožbe, ker je spremembi toženec nasprotoval, samo pa je ocenilo, da je bila vsa škoda tožnici znana že ob vložitvi tožbe. Takšni razlagi sodišča ni mogoče slediti in ima pritožba prav, ko pravi, da tožnica s povišanjem tožbenega zahtevka ni zahtevala nekaj novega, temveč le odškodnino v višjem znesku. Nedvomno je tožnica ob isti dejanski in pravni podlagi, kot je bila zatrjevana v tožbi, spremenila tožbeni zahtevek na podlagi strokovno ovrednotene ocene škode, kot izhaja iz izvedenskega mnenja. Tožnica je lahko šele na podlagi izvedenskega mnenja postavila realen tožbeni zahtevek. Sprememba tožbe je bila torej smotrna tudi zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Zadeva II Ips 353/2011 ni primerljiva s tukaj obravnavano. Tožnica po prvem naroku za glavno obravnavo (po prejemu izvedenskega mnenja) ni razširila trditvene podlage, za kar je šlo v citirani odločbi Vrhovnega sodišča.

K pritožbi toženca

8Toženec še vedno, kljub temu, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje grdega ravnanja vztraja, da tega dejanja ni storil. V zvezi s to pritožbeno navedbo je pojasniti le to, da je v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Tožnici je v posledici spornega dogodka nastala nepremoženjska škoda. Višino te ugotavlja pravdno sodišče. Pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je tožnica v posledici postopanja toženca utrpela tako bolečine kot primarni in sekundarni strah. Izvedenec je potrdil, da je bil dogodek tudi bistveni sprožitelj posttravmatskega stresa pri tožnici, v posledici pa ta duševno trpi, ker so zmanjšane njene življenjske aktivnosti. Vsa pritožbena navajanja toženca, da temu ni tako ne vzdržijo. Pritožbeno sodišče pa tudi ne dvomi, da je toženec za dejanji v noči iz 19. na 20. oktober 2008 posegel v tožničine osebnostne pravice. Nikakor ne drži, da je že prisojena odškodnina visoka. Nasprotno, že prvo sodišče je zapisalo, da je najmanj primerna, a glede na dejstvo, da sodišče ni dovolilo spremembe tožbe, višje odškodnine, niti ni moglo odločiti. Tako je odprto le še vprašanje denarnega ovrednotenja nastale škode.

K pritožbi tožnice

9Kot že zgoraj povedano ni dvoma, da je v posledici ravnanja toženca tožnici nastala škoda. Prvo sodišče je o tej škodi odločilo, vendar je ob napačni uporabi materialnega prava (upoštevalo je prvotno zahtevano višino odškodnine in ne višine po spremembi tožbenega zahtevka) odločitev napačna. Ker torej pri določanju odškodnine ni bil upoštevan celoten tožbeni zahtevek, se zadeva vrača prvemu sodišču, da upoštevaje nastalo škodo in spremenjeni zahtevek višine odškodnine za posamezno vrsto škode, to ponovno ovrednoti in o zadevi odloči. Posledično temu bo moralo sodišče odločiti tudi o stroških postopka.