VSM sodba II Kp 4132/2015

I. Pritožba zagovornice obdolženega B.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprostil plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen tri leta zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem in tretjem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornice obdolženega ter nagrada in potrebni izdatki pooblaščenke oškodovanke, proračun.

2Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga izrek oprostilne sodbe oziroma razveljavitev napadene sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica obdolženega v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ko navaja, da napadena sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer meri na kršitev iz člena 371/I-11 ZKP. Iz obrazložitve pritožbe pa izhaja, da se sklicuje na to, da razen oškodovankine mame, kakšne posledice pri oškodovanki ni zaznal nihče, in da je očitno oškodovankina izpovedba posledica vplivanja na otroka, zato bi bilo potrebno oškodovanko zaščititi pred vplivi interesov udeleženih in z njo opraviti korekten anamnestično usmerjen pogovor, primeren njeni starosti. Tak pogovor pa ni bil opravljen s socialno in strokovno delavko, ki z oškodovanko niso opravili testa laži. Po navedbah pritožbe so zato lahko ugotovitve izvedenke dr. R.F. posledica dejstva, da je domnevno obdolženčevo ravnanje oškodovanki sugerirala njena mati. S takšnimi pritožbenimi navedbami pa zagovornica v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, saj ima napadena sodba po oceni pritožbenega sodišča ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih. S temi razlogi pa pritožnica očitno ne soglaša, posebej, ko skuša prepričati, da oškodovanka obremenjuje obdolženca zaradi sugestibilnosti njene matere. Tudi ostale pritožbene navedbe, v kolikor jih pritožnica želi prikazati kot bistveno kršitev kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, kažejo na grajo pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

5Zagovornica nadalje uveljavlja pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar tudi te kršitve ne konkretizira, saj ne navaja, katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. Je pa očitno, da kršitev kazenskega zakona uveljavlja kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko navaja, da izvedeni dokazi ne potrjujejo, da je pri oškodovanki prišlo do zlorabe. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Vprašanje, ki ga izpostavlja pritožba, ali je obdolženec kriv storitve očitanega mu kaznivega dejanja ali ne, je stvar dejanske presoje in ne v pritožbi zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

6Uspešna ne more biti zagovornica, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornice obdolženega dodaja:

7Bistvo pritožbe je v navedbi, da je izpovedba oškodovanke posledica sugestibilnega vplivanja njene matere, saj posledic spolne zlorabe pri oškodovanki niso opazili ne v šoli in ne v mladinskem domu, pri diagnostični obravnavi oškodovanke bi bilo namreč treba upoštevati njeno celotno klinično sliko, česar pa iz mnenja sodne izvedenke ni zaznati.

8Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je obdolženca ves čas kazenskega postopka skladno obremenjevala, ko je povedala, da ko je bila pri obdolženemu in se je prišla zjutraj v njegovo posteljo „pocartat“, ji je obdolženi z roko segel pod pižamo, pod katero ni imela majčke in jo „šlatal“ po prsih in po spolovilu. Takšno početje obdolženega ji ni bilo všeč, zato je o tem povedala tudi mami. Mati oškodovanke je takšno izpovedbo oškodovanke potrdila, pojasnila pa je tudi, da je sama opazila, ko so živeli še skupaj in je bila oškodovanka stara 3-4 leta, da se je obdolženi, ko se je šla k njemu v posteljo „pocartat“ z roko dotikal oškodovankinih prsi preko oblačil. Obdolženca ni takoj prijavila, ampak šele kasneje, o obdolženčevem početju pa je obvestila CSD Ruše, kjer so jo napotili na PU Maribor, kjer je podala kazensko ovadbo. Zaradi tega dogodka oškodovanka več nima stikov z očetom, in ga ne želi več videti, ker se ga boji. Socialna delavka J. S. je povedala, da jo je oškodovankina mati seznanila o dejanju obdolženega. Ko pa so imeli razgovor z oškodovanko je ta sama od sebe povedala kaj ji je oče počel. Izpovedbo S. je potrdila tudi D. K. P., ki je v Domu A.S. opravila z oškodovanko razgovor. Sodišče je v postopek pritegnilo izvedenko za klinično psihološko področje Z.R.F., ki je podala izvedensko mnenje, bila pa je tudi neposredno zaslišana na glavni obravnavi ter je povedala, da o spolni zlorabi oškodovanke govorijo njene verbalne pritožbe v poletnih mesecih 2014, nenaden strah in vztrajno odklanjanje stikov z očetom, nenadne vedenjske spremembe ter pojav seksualiziranega vedenja, ki je še zmeraj izraženo. Izjave, ki jih je podala oškodovanka so spontane, ves čas enake, minimalizirane in brez znamenj dramatizacije ali domišljiskih dodatkov, ki bi vzbujali sum na sugeriran opis. Posebej je izvedenka še dodala, da so prve otrokove izjave o doživeti izkušnji v nezaželeno vpletenost v spolno vedenje odrasle osebe najbolj avtentične ter da veliko več kot je otrok pripravljen spontano spregovoriti v tej začetni fazi, kasneje ni pričakovat, zlasti ne, če silimo vanj z vprašanji, saj se večina travmatiziranih otrok zaradi doživete spolne zlorabe kmalu po prvi pritožbi povsem zapre vase in ni več pripravljena govoriti o tem. Ker je oškodovanka trajno mentalno prikrajšan otrok in ker je v medsebojnem komuniciranju bolj pristna in zaupljiva, postane v svojem okolju tudi hitreje žrtev zlorabe. Glavna posledica travmatiziranosti je že sedaj skaljen odnos z očetom, na katerega je bila navezana in mu je zaupala. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo podanemu izvedenskemu mnenju, saj ga je pravilno ocenilo kot strokovno in prepričljivo, izvedenka pa ga je argumentirala na podlagi dolgoletnih izkušenj, na glavni obravnavi pa tudi strokovno odgovarjala na vprašanja in pojasnila, da prav pri prizadetih otrocih lahko pričakujemo odkritost, ki se kaže tako v izjavah proti očetu, kot tudi v spremembi v oškodovankinem vedenju, ki je neposredna posledica očetovega ravnanja. Pritožba, ki se ne strinja z ugotovitvami izvedenke klinične psihologije, saj ta ni podala strokovnega mnenja, ter navaja okoliščine, ki izključujejo dejanje obdolženega ter kažejo na to, da je izpovedba oškodovanke posledica sugestibilnosti njene matere, saj je glede na blažjo mentalno manj razvitost oškodovanke, mati lahko pomembno vplivala na otrokov spomin, pri čemer opozarja na priporočila NICE, po katerem je potrebno upoštevati celotno klinično sliko otrokovega funkcioniranja, kar pa iz mnenja izvedenke ni zaznati. Takšne pritožbene navedbe zagovornice pa ne morejo biti uspešne, saj je izvedenka tekom postopka odgovorila na vsa vprašanja, v njeno strokovnost in podano izvedensko mnenje pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, pa tudi sicer na glavni obravnavi zagovornica ni predlagala dopolnitve njenega mnenja, prav tako pa v tej smeri ni predlagala izvedbe kakšnega dodatnega dokaza, kar sicer po oceni pritožbenega sodišča glede na strokovno podano izvedensko mnenje ni bilo potrebno. Ker je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča vse izvedene dokaze pravilno ocenilo, se v preostalem na te razloge napadene sodbe v celoti sklicuje in zaključuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, saj se je obdolženčev zagovor pokazal kot nesprejemljiv in ga je kot takšnega pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje, ki je utemeljeno verjelo izpovedbam oškodovanke ter pričam, ki so ga potrdile, saj je pravilno ugotovilo, da nobena tekom postopka zaslišanih prič ni imela nobenega razloga, da bi ga po krivem obremenjevala. Razen tega pa izpovedbo oškodovanke potrjujejo tudi ugotovitve izvedenke klinične psihologije, ki v svojem mnenju navaja, da gre pripisati oškodovankinim izjavam glede dejanj, katera naj bi z njo izvrševal obdolženi polno verodostojnost in da je pri oškodovanki izražena vrsta psiholoških znamenj in sprememb značilnih za doživeto spolno zlorabo. Vse navedeno tudi sodišče prve stopnje navaja v razlogih napadene sodbe, ko zaključuje, da je obdolženi storil spolno dejanje z osebo, ki še ni bila stara 15 let in sicer svojo hčerko, ki mu je bila zaupana v vzgojo in varstvo v času dogovorjenih stikov, pri tem pa zlorabil svojo avtoriteto in oškodovankino zaupanje. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi krivdo obdolženega in sicer direktni naklep, ki ga je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Ker zagovornica v preostalem v bistvu podaja lastna videnja kako bi sodišče moralo presojati obdolžencu očitano kaznivo dejanje ter sklicuje na njegov zagovor ter ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ampak podaja svojo lastno, ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze ocenilo pravilno, dejansko stanje ugotovilo popolno in utemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, za kar je v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožnica s svojimi pritožbenimi izvajanji ne more niti malo omajati.

9Ker pritožba zagovornice niti v preostalem ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

10Zagovornica sicer ne graja odločitve sodišča prve stopnje glede izrečene kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče pa je skladno s členom 386 ZKP opravilo preizkus tudi v tej smeri. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo kazen treh let zapora. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da ni nobenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečene kazni obdolžencu v korist, saj je kazen tri leta zapora izrečena na spodnjem minimumu in bo edino z njo dosežen namen kaznovanja pri obdolžencu tako, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

11Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni zasledilo kršitev iz člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornice obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12Iz enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).