VSK sodba Cpg 15/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji tožena stranka plača 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi „od takrat, ko je plačilo neupravičeno prejela“.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in navedla, da jo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po mnenju pritožbe je vprašanje, ali je tožena stranka izpolnila storitev, ki ji jo je naročila tožeča stranka, odločilno dejstvo, ki posledično vpliva na pravilno uporabo materialnega prava. Razlogi sodišča prve stopnje o tem dejstvu so nejasni in med seboj v nasprotju, zato se sodba tudi ne more preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Prvostopenjsko sodišče je spregledalo, da je tožena stranka v spis predložila popis opravljenih storitev, z dne 9.10.2013, iz katerega jasno izhaja, da naročenih storitev do dneva vložitve tožbe tožena stranka ni mogla opraviti. Sodišče se opira tudi na dopis, z dne 20.6.2016, ki je v očitnem nasprotju s popisom opravljenih storitev z dne 9.10.2013, na katerega se predmetna sodba prav tako opira. Iz sodbe pa tudi ne izhaja, kdaj naj bi bila s strani tožene stranke storitev sploh opravljena. Pritožba še opozarja, da je popis ur datiran na dan 9.10.2013, medtem, ko iz njega izhaja, da naj bi bile storitve opravljene v letu 2014. To kaže, da je bil prirejen za potrebe predmetnega postopka, zato ga sodišče kot dokaz ne bi smelo uporabiti. Stališče sodišča, da tožeča stranka predmetnemu računu nikoli ni ugovarjala, je napačno, saj je ugovarjala z dopisom z dne 20.6.2014. Iz predmetnega računa tudi ne izhaja, da je tožena stranka že opravila poslovno svetovanje v višini 25 ur s ceno 100,00 EUR na uro, kot to navaja prvostopno sodišče. Zato gre za bistveno kršitev določbe pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3Pritožba ni utemeljena.

4V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

5Predmet izpodbijanja je sodba, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, zato se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člen ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6V zvezi z očitanimi postopkovnimi kršitvami je neutemeljen očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je kršitev, ki nastane takrat, ko sodišče v svoje razloge napačno prenese vsebino tistega, kar je zapisano v listini ali v zapisniku o izvedbi dokaza. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da so bili podatki iz računa (priloga B1) pravilno povzeti v izpodbijani sodbi, saj iz njega izhaja, da je tožena stranka v njem obračunala opravljenih 25 ur po 100,00 EUR. Na podlagi teh pravilno povzetih podatkov pa je prvostopenjsko sodišče naredilo dokazno oceno (1), da je to storitev tožena stranka tudi že opravila.

7Pritožba tudi ne more uspeti z zatrjevanjem, da je bila storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je prvostopenjsko sodišče jasno, pregledno in argumentirano navedlo, zaradi katerih razlogov je ocenilo, da tožeča stranka nima utemeljenega zahtevka do tožene stranke. Ti razlogi pa med seboj tudi niso v nobenem nasprotju, tako da je sodba razumljiva in se jo da preizkusiti

8Pritožbeni očitki, da je sodišče spregledalo vsebino popisa z dne 9.10.2013, da ni navedlo, kdaj naj bi bila storitev tožene stranke opravljena, da se je oprlo na dokaz (popis ur z dne 9.10.2013), na katerega se ne bi smelo opreti, ker naj bi bil prirejen za potrebe tega postopka, in da iz dopisa z dne 20.6.2014 izhaja, da je tožeča stranka ugovarjala vtoževanemu računu, čeprav je sodišče zapisalo, da mu ni ugovarjala, predstavljajo grajanje popolnosti in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Slednje pa, kot je bilo zgoraj že navedeno, ne more biti predmet pritožbene presoje v sporu majhne vrednosti.

9Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

---------------------------------------------------

op. št. 1: ki pa ne more biti predmet obravnavanja na pritožbeni stopnji