VSK sodba in sklep Cpg 172/2016

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Glede sodbe

1Z izpodbijano delno sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici delno razveljavilo sklep o izvršbi VL 82436/2015 z dne 17.7.2015 in zaradi zastaranja zavrnilo zahtevek na plačilo 37.012 EUR s pripadki. Pri tem je uporabilo slovensko pravo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, in sicer Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), namesto Uredbe (ES) 593/2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena razmerja (Uredba Rim I). Napačno je tudi ugotovilo dejansko stanje, saj je po pogodbi št. 031/09 01 VC z dne 18.6.2009 izvajalec storitve tožeča stranka, zato je potrebno v zadevi uporabiti italijansko pravo in sicer splošni zastaralni rok po določbi 2946 Codice civile (in ne 2949, kot to napačno meni sodišče).

2Pritožba ni utemeljena.

3Pritožba sicer pravilno opozarja, da bi moralo sodišče uporabiti Uredbo Rim I in ne ZMZPP, vendar so določbe obeh v za to pravdo odločilnem delu enake, zato zgolj zaradi sklicevanja na ZMZPP materialno pravo v zadevi ni bilo napačno uporabljeno. Po določbi točke (b) prvega odstavka 4. člena Uredbe Rim I se res uporablja pravo države, v katerem ima običajno prebivališče izvajalec storitev, to pa je glede na vsebino pogodbe, na kateri temelji svoj zahtevek, tožeča stranka. Vendar pa tožeča stranka spregleda določbo tretjega odstavka istega člena, ki napotuje na uporabo prava države, s katero je pogodba v tesnejši zvezi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila predmet pogodbe izvedba gradbenih del in dobava materiala v Sloveniji, naročnik in glavni izvajalec del sta pravni osebi s sedežem v Sloveniji, poleg tega je bila tožena stranka ustanovljena z namenom skupnega nastopanja na slovenskem trgu. Pritožba napada le ugotovitev, da sta naročnik in glavni izvajalec pravni osebi s sedežem v Sloveniji. Drži sicer, da je po pogodbi, ki je predmet tega spora, naročnik tožena stranka, izvajalec pa tožeča, vendar gre za izgradnjo objekta, za katerega je naročnik V. d.o.o., izvajalec pa tožena stranka. Tožeča stranka ima v razmerju do dejanskega naročnika objekta položaj tako imenovanega podizvajalca. Izraza naročnik in izvajalec, ki ju je uporabilo sodišče prve stopnje, se torej ne nanašata na pogodbo med pravdnima strankama, temveč na pogodbo v prilogi B 65. Dejansko stanje v zvezi z naveznimi okoliščinami je bilo zato ugotovljeno pravilno. Pritožbeno sodišče se strinja, da vse naštete navezne okoliščine v konkretnem primeru pomenijo, da je pogodba v tesnejšem razmerju s Slovenijo (v primerjavi z državo iz točke b prvega odstavka 4. člena Uredbe). Sodišče prve stopnje je zato za odločitev v zadevi pravilno uporabilo slovensko pravo, po katerem je zahtevek že zastaran. Ker tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) kršitev ni pokazal, je bilo na podlagi povedanega treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano delno sodbo (353. člen ZPP).

Glede sklepa

4Z izpodbijanim sklepom pa je zaradi litispendence zavrglo pobotni ugovor tožene stranke.

5Zoper sklep se pritožuje tožena stranka. Navaja, da je primarno uveljavljala materialni pobot, torej, da terjatev tožeče stranke sploh ni nastala. Ker o primarnem (materialnopravnem) pobotnem ugovoru še ni bilo odločeno, sodišče ne bi smelo zavreči podrejenega procesnega ugovora.

6Pritožba ni utemeljena.

7Procesni pobotni ugovor je obrambno sredstvo, ki pride v poštev, ko sodišče ugotovi, da bi bil sicer zahtevek tožeče stranke utemeljen. Zato drži pritožbena navedba, da je bilo o procesnem pobotnem ugovoru odločeno preuranjeno. Vendar gre za relativno kršitev postopka, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (pritožnik niti ne pove, kako naj bi vplivala, čeprav je na njem trditveno breme v zvezi s tem), zlasti glede na to, da je bil pobotni ugovor zavržen, kar pomeni, da o terjatvi še ni bilo pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).