VSRS Sklep II Ips 486/2009

Revizije se zavrnejo.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom po tč. 1 in tč. 5 na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) v zvezi z zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) pravnemu predniku predlagateljev dr. F. A. vrnilo premoženje, neutemeljeno zaplenjeno s kazensko sodbo Vojaškega sodišča mesta Maribor Sod 484/45 z dne 17. 8. 1945 (v zvezi s sklepoma Okrajnega sodišča v Krškem Zp 165/46 z dne 2. 6. 1946 in Zp 165/46 z dne 15. 11. 1946). Vrnitev premoženja se nanaša na nepremičnine z območja Okrajnega sodišča v ... V tem delu gre za vmesni sklep, ker je odločeno samo o podlagi zahtevka in bo o obliki vračila premoženja odločeno v nadaljnjem postopku.

2Pod tč. 2 je sodišče zavrnilo predlog v delu, ki se nanaša na V. A.

3S tč. 3 je sodišče zavrglo predlog za vrnitev nepremičnin v vl. št. 185 k.o. ..., 187 k.o. ..., 188 k.o. ... in 335 k.o. ... Te nepremičnine so bile podržavljene na podlagi 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a (Ur. l. DRJ, št. 2/45) , ki je stopil v veljavo 6. 2. 1945 (oziroma 22. 11. 1944). V tem primeru za vrnitev podržavljenega premoženja ni pristojnosti sodišča po ZIKS, temveč upravnih organov po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen).

4Sodišče je s sklepom pod tč. 4 ustavilo postopek zoper ...

5Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe predlagateljev, prvega, drugega in tretjega nasprotnega udeleženca ter potrdilo prvostopenjski sklep. Pritožbo četrte nasprotne udeleženke je zavrglo.

6Zoper sklep sodišča druge stopnje so vložili revizijo prvi, drugi in tretji nasprotni udeleženec. Prva nasprotna udeleženka Občina ... uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s presojo, da je bila pravna podlaga za zaplembo premoženja kazenska sodba. Meni, da je bila zaplemba premoženja A. izvršena na podlagi Odloka AVNOJ-a, po katerem je z dnem uveljavitve (6. 2. 1945) prešlo vse premoženje oseb nemške narodnosti, razen izrecno naštetih izjem, v državno last. Kasnejša kazenska sodba v pogledu prehoda premoženja ni mogla ničesar spremeniti. Poleg tega pa sta napačna sklepa sodišč druge in prve stopnje, ker ni določeno, kateri od nasprotnih udeležencev je premoženje dolžan vrniti.

7Revizija druge nasprotne udeleženke Republike Slovenije izpodbija pravnomočno odločitev „iz revizijskih razlogov po 370. členu ZPP, zlasti točke 3, to je zmotne uporabe materialnega prava“. V reviziji obravnava določbe ZDen in ZIKS, navaja v postopku ugotovljena relevantna dejstva in obširno obravnava pravni okvir, pomemben za odločitev v sporu. Pri tem ponuja obširno argumentacijo, sklicujoč se na že obstoječo sodno prakso in tedanjo pravno teorijo. Postavlja se na stališče, da je bilo dr. F. A. kot osebi nemške narodnosti premoženje zaplenjeno po Odloku AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944 in je s 6. 2. 1945 prešlo v državno last po samem zakonu. To podržavljenje je veljalo za območje cele države in za vse premoženje. Prehod v državno last zato ni mogel biti odvisen od poznejšega kazenskega postopka, saj se s sodbo ni moglo spremeniti veljavnega predpisa (odloka) oziroma mu odvzeti veljavnost. Obrazložitev sodišča o zaplembi na podlagi kazenske sodbe je nelogična, ko najprej ugotavlja, da v podobnih primerih vpisi v zemljiški knjigi in odločbe zaplembenih komisij ali sodišč niso sami po sebi odločilni, nato pa nadaljuje, da je potrebno oceniti z vidikov pravne podlage vpisov tako vsebino odločb kot tudi zemljiškoknjižnih vpisov. Posledično je nerazumljivo razlikovanje med nepremičninami, naštetimi v točkah 1 in 3. Nenazadnje pa so konkretni predlagatelji že dobili del premoženja vrnjenega v upravnem postopku po ZDen, ker se je štelo, da je bilo premoženje podržavljeno po Odloku AVNOJ-a. To pomeni, da so prvotno tudi sami predlagatelji menili, da je bil temelj podržavljenja ta odlok.

8Tretji nasprotni udeleženec Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije izpodbija drugostopenjski sklep zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je za odločitev v zadevi odločilna ocena, ali je premoženje prešlo v državno lastnino z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ-a ali ne. Tega nižji sodišči nista ugotavljali. Na odgovor na to vprašanje pa ne more vplivati kasnejše ravnanje sodišča oziroma drugih organov. Za to zadevo nimajo nobene zveze ugotovitve nižjih sodišč glede ugotavljanja zemljiškoknjižnega prehoda lastnine. Ta je prešla po samem zakonu. Izpodbijani sklep zato temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču. Treba bi bilo ugotoviti pravno stanje na dan uveljavitve Odloka. Če bi nižji sodišči ugotovili, da je premoženje prešlo v državno last z dnem uveljavitve Odloka, potem po tem dnevu premoženje ni bilo več Attemsovo in jim ga ni bilo mogoče več vzeti. Če pa ni prešlo v državno last na podlagi Odloka, so temelj za prehod kasnejši pravni dogodki. Toda nižji sodišči bi morali obrazložiti, zakaj premoženje ni prešlo na temelju Odloka AVNOJ-a.

9Revizije so bile vročene Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP) in predlagateljem. Ti so nanje odgovorili in predlagali, naj se zavrnejo.

10Revizije niso utemeljene.

11Temeljno vprašanje, ki ga obravnavajo vse tri revizije, je vprašanje pravnih podlag podržavljenja z izpodbijanim pravnomočnim sklepom zajetega premoženja pravnega prednika predlagateljev. Rezultati opravljenega preizkusa pravnomočne odločitve so zato zajeti v skupni obrazložitvi revizijskega sodišča. Revizijsko sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi pomembne ustavnopravne vidike obravnavane problematike, poudarjene v odločbi Ustavnega sodišča Up-969/08 z dne 13. 5. 2010, kjer je poudarjena nesprejemljivost z vidika varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS pravnega stališča, ki bi utegnilo privesti do posledice, da bi bilo predlagateljem zaradi morebitne odločitve o zavrnitvi predloga, sprejete po poteku prekluzivnega roka za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov iz prvega odstavka 64. člena ZDen, onemogočeno, da bi zahtevek za vrnitev spornega premoženja uveljavljali v upravnem postopku po določbah ZDen.

12Iz vsebine revizij je mogoče izluščiti izhodišče, da revidenti predlagateljem upravičenosti do vrnitve v tem postopku spornega premoženja ne odrekajo absolutno, temveč iz razloga, ker menijo, da pravna podlaga njihovega zahtevka ni ZIKS, temveč ZDen in bi bil zato o vrnitvi tega premoženja pristojen odločati drug državni organ. Po dosedanjih stališčih sodne prakse je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vrnitev podržavljenega premoženja odvisna od vprašanja, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. Vendar ni nepomembno, da z vidika končnega namena, to je vrnitve podržavljenega premoženja, glede v tem postopku spornega premoženja, ki ga zajema v kazenskem postopku izdana in pozneje razveljavljena sodba Vojaškega sodišča, in ki bi hkrati utegnilo biti predmet vračanja upoštevaje predpis, naštet pod 20. točko 3. člena ZDen, ni razlik. V tej smeri sta sodišči prve in druge stopnje tudi izvedli dokazni postopek in ugotavljali pravno podlago, ki je v obravnavanem primeru pomenila prehod premoženja v državno last. S tem v zvezi sta upoštevali napotke iz sklepa revizijskega sodišča II Ips 85/2004 ter opravili analizo vpisov v zemljiško knjigo in zaplembnih odločb. Pri tem sodišči v revizijah večkrat poudarjene narave deklaratornosti vpisov v zemljiško knjigo in zaplembnih odločb nikakor nista zanemarili, vendar sta pravilno upoštevali, da ta lastnost tem aktom vendarle ne izniči njihovega pomena. Ne glede na omejene učinke zemljiškoknjižnih vpisov in odločb je vendarle nujna njihova proučitev zaradi ugotovitve njihove pravne podlage in posredno pravne podlage podržavljenja. Zato ni nelogičnosti v razlogih sklepov obeh sodišč, ki jo zatrjuje druga nasprotna udeleženka. Ta v svoji reviziji tudi neutemeljeno graja obrazložitev pritožbenega sodišča, ko trdi, da je nerazumljiva obrazložitev, da gre „za historično oddaljene dogodke“. Revidentka v svoji reviziji sama uvidi, da je vzrok za zaplembo premoženja s kazensko sodbo „najbrž težko ugotoviti“ in dopušča možnost, da bi lahko šlo za pomoto ali za nepotrebno in tedaj običajno podvajanje istega ukrepa“, čemur odreka bistveni pomen. V tem delu je revidentki mogoče pritrditi, saj učinkovita uveljavitev pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja tako v ZDen kot v ZIKS, ne more biti odvisna zgolj od sredstev, ki jih je nekdanja oblast izbrala (nemara tudi podvajala) za dosego končnega cilja oziroma namena podržaviti zasebno premoženje.

13Tako je Ustavno sodišče v zadevi Up-969/08 zapisalo, da je bil enak namen podržavljenja premoženja v kazenskih postopkih kot na podlagi samih predpisov in je tako po svojem namenu, to je popravi krivic, enaka ureditev vračanja podržavljenega premoženja po ZDen in po ZIKS. Zato je tudi vrnitev podržavljenega premoženja v svojem bistvu enotna, četudi je urejena v različnih zakonih. To stališče Ustavnega sodišča, vključujoč izogibanje že povzeti ustavnopravni neskladnosti razlage zakonske ureditve, omogoča revizijskemu sodišču oceno, da zaostrovanje standardov in postavljanje zahtev po še večji natančnosti pri ugotavljanju pravnih podlag podržavljenja od tiste, ki sta jo v tem postopku izpričali sodišči prve in druge stopnje, ne bi bilo utemeljeno. Sprevrglo bi se v nasprotje cilja poprave krivic, skupnega in skladno lastnega tako ZDen kot ZIKS. Nobenega dvoma ni, da Odlok AVNOJ-a, Zakon o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb (ZPSP), Zakon o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (ZKIK) in Zakon o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe (ZZPIZ) niso sestavni del pravnega reda Republike Slovenije in se ne uporabljajo, so pa predpisi, katerih nekdanja uporaba v času podržavljenja je pravna podlaga za vračanje premoženja. Prav tako ni dvoma, da je bilo premoženje, ki je prešlo v državno lastnino po 1. in 2. točki prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a (oziroma ZPSP ) podržavljeno po samem predpisu (zakonu) z dnem njegove uveljavitve 6. 2. 1945, premoženje, ki je prešlo v državno last s kazensko sodbo pa je bilo podržavljeno z dnem njene pravnomočnosti. Revizije zato po nepotrebnem opisujejo to razlikovanje in poudarjajo nepomembnost odločb zaplembnih komisij in sklepov sodišč. Res je kot trdijo revizije, da je Odlok AVNOJ-a v načelu jasen, a postane sporen glede vprašanj, na katere osebe in na katero premoženje se je nanašal, saj so glede obojega tako Odlok AVNOJ-a, kot njegovo nadaljevanje ZPSP, kot tudi relevantna zakona ZKIK in ZZPIS vsebovali izjeme. Prav zato sta sodišči prve in druge stopnje izvedli dokazni postopek in ugotavljali pravno podlago, ki je pomenila prehod premoženja v državno last. Pri tem sta upoštevali napotke iz prejšnjega sklepa Vrhovnega sodišča ter opravili tudi analizo vpisov v zemljiški knjigi in zaplembnih odločb. V revizijah večkrat poudarjene narave deklaratornosti vpisov v zemljiško knjigo in zaplembnih odločb sodišči nista zanemarili, vendar sta pravilno upoštevali, da ta lastnost tem aktom ne izniči njihovega pomena pri ugotavljanju njihove pravne podlage. Poleg tega pa te listine omogočajo sklep nižjih sodišč, da so se predlagatelji pred vložitvijo predloga lahko utemeljeno zanesli na zemljiškoknjižne podatke o kazenski sodbi kot podlagi za zaplembo oziroma podržavljenje premoženja pravnega prednika, zaradi česar so neutemeljene revizijske trditve druge nasprotne udeleženke v zvezi s predlagatelji oziroma njihovo možnostjo izbire med postopkoma po ZDen ali ZIKS.

14Revidenti zatrjujejo zmotno uporabo materialnega prava in trdijo, da je premoženje pravnega prednika predlagateljev prešlo v državno last na podlagi 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, ne pa na podlagi kasnejše kazenske sodbe in je zato pravno zmotno odločeno v tem postopku po določbah ZIKS. Tretji nasprotni udeleženec še trdi, da bi morali sodišči sprva ugotoviti, ali je premoženje prešlo v državno lastnino z dnevom uveljavitve Odloka AVNOJ-a, ali ne, česar pa nista ugotavljali. Revizijsko sodišče ničemur od tega ne more pritrditi, saj je iz razlogov sklepov sodišč druge in prve stopnje razvidno, da sta obe sodišči obravnavali obe tedanji možni pravni podlagi podržavljenja in presodili, da v izpodbijanih sklepih navedeno premoženje ni prešlo v državno lastnino na podlagi Odloka AVNOJ-a (1. ali 2. točke prvega odstavka 1. člena tega Odloka) temveč na podlagi kazenske sodbe Vojaškega sodišča Sod 484/45 z dne 17. 8. 1945. Nasprotni udeleženci gradijo svoje stališče o obstoju pogojev za prehod spornega premoženja v državno last že 6. 2. 1945 „ex lege“ na podlagi odloka AVNOJ-a na trditvi, da je bil dr. F. A. „oseba nemške narodnosti“. Vendar ta trditev nima opore v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, kjer take ugotovitve ni. Sicer pa podržavljenje ni veljalo za vse osebe nemške narodnosti, ampak samo za „nelojalne“ osebe, kot izhaja iz določbe 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a in iz tolmačenja te točke, objavljenega v Uradnem listu DFJ št. 39/45. Trditev o nelojalnosti nasprotni udeleženci niso niti podali, iz ugotovitev sodišč pa izhaja ravno nasprotno, saj je ugotovljeno, da je bil dr. F. A. jugoslovanski državljan, kar ni navedeno samo v razveljavljeni kazenski sodbi Vojaškega sodišča med osebnimi podatki, temveč izhaja tudi iz odločbe o državljanstvu z dne 17. 3. 1993.

15Dejanske ugotovitve v tem postopku izključujejo možnost, da bi bila pravna podlaga podržavljenja za premoženje, sporno v reviziji, določba 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ-a, zato ne morejo biti relevantne trditve o vrnitvi drugega premoženja predlagateljem v drugih postopkih. Za sporno premoženje je odločilna sodba Vojaškega sodišča in posledično določbe 145., 145. a in 145. b člena ZIKS, ki so pravna podlaga za vrnitev krivično odvzetega premoženja pravnemu predniku predlagateljev. Na ta način je dosežen namen poprave krivic, ki jih nasprotni udeleženci v bistvu priznavajo, a se realizaciji upirajo z (neutemeljenim) napotovanjem na upravni postopek, čeprav je vrnitev podržavljenega premoženja v svojem bistvu enotna.

16Prva nasprotna udeleženka v reviziji ponavlja svojo prejšnjo trditev, da sklepu sodišča prve stopnje manjka odločitev, kdo oziroma kateri od nasprotnih udeležencev je dolžan vrniti posamezne nepremičnine. Revizijsko sodišče pritrjuje pravilnim razlogom izpodbijanega sklepa, da gre v 1. točki prvostopenjskega sklepa za vmesni sklep, kjer je odločeno le o podlagi zahteve za vrnitev določenega zaplenjenega premoženja. O obliki vračanja (v naravi ali z odškodnino) ter o zavezancih za eno od možnih oblik vrnitve premoženja bo prvostopenjsko sodišče odločalo v skladu s 145., 145.a in 145.b členom ZIKS v zvezi s 16. do 50. členom ZDen v nadaljnjem postopku. Zato je zaključiti, da v pravnomočnem vmesnem sklepu ni nobene pomanjkljivosti procesnopravne narave.

17Ker uveljavljani revizijski razlogi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka niso podani, je bilo treba revizije vseh treh revidentov na podlagi 378. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP ter v zvezi s 37. členom ZNP kot neutemeljene zavrniti.

18Izrek o stroških revizijskega postopka, ki jih uveljavljajo predlagatelji ter prvi in tretji nasprotni udeleženec, temelji na 164. členu ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.