VSRS Sklep G 6/2012

Tožba se zavrže.

Tožnici sami trpita stroške postopka.

Dosedanji potek postopka

1Vlada Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada) je z uvodoma navedenima sklepoma zavrnila zahtevi tožnic za izločitev A. A., (tedanjega) direktorja Urada RS za varstvo konkurence (sedaj Javne agencije Republike Slovenija za varstvo konkurence, v nadaljevanju Agencija), od vodenja in odločanja v postopku ugotavljanja kršitve 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), voden pod opr. št. 306-25/2010. Svojo odločitev je Vlada v bistvenem utemeljila z dejstvom prenehanja funkcije direktorja sporni (uradni) osebi.

2Tožnici sta zoper navedena sklepa začeli postopek sodnega varstva po ZPOmK-1, in sicer s tožbo pri Vrhovnem sodišču. Zahtevali sta njuno odpravo s stroškovno posledico.

3Toženka je na tožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Nedovoljenost tožbe na odpravo izpodbijane odločbe

4Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu. Ta mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev njegovi tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Pri tem pa ne zadošča le možnost ugotovitve nezakonitosti upravnega akta.(1)

5Iz izpodbijanih sklepov (enako kot iz tožbenih navedb) izhaja, da je bil A. A. v času izdaje spornih sklepov že razrešen s položaja direktorja Urada RS za varstvo konkurence, saj mu je položaj prenehal z 31. januarjem 2011. Iz tega razloga Vlada zahtevama tožnic za izločitev A. A. zaradi zatrjevanega dvoma o nepristranosti ni ugodila, saj slednji ni več opravljal funkcije direktorja Urada RS za varstvo konkurence (sedaj Agencije). Iz navedenega zato logično sledi, da si tožnici s tožbo ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, saj sporna oseba zaradi prenehanja funkcije direktorja ni več pristojna odločati v relevantni upravni zadevi.

6Hkrati pa Vrhovno sodišče glede na obširne tožbene navedbe v zvezi z obstojem pravnega interesa za predmetno tožbo pojasnjuje še, da ZPOmK-1 dopušča sodno varstvo zoper sklep o uvedbi postopka in sklep o preiskavi (šele) v postopku sodnega varstva zoper odločbo, pri čemer izpodbijanje obravnavanih sklepov ni procesna predpostavka za izpodbijanje zakonitosti končne odločbe (prvi odstavek 55. člena ZPOmK-1). Ker je torej očitno, da z izpodbijanima sklepoma ni bilo poseženo v pravni položaj tožnic glede uveljavljanja sodnega varstva zoper sklep o uvedbi preiskave in sklep o preiskavi, pravno tudi niso pomembne tožbene trditve o neutemeljenosti izdaje izpodbijanih sklepov iz razloga, ker naj bi tožnici z zahtevo za izločitev uradne osebe pravzaprav utemeljevali razloge za razveljavitev sklepa o uvedbi preiskave ter sklepa o preiskavi v okviru postopka nadzora zaradi ugotavljanja domnevne kršitve po 6. členu ZPOmK-1 oziroma 101. členu PDEU.

7Zato (ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZPOmK-1 in ZUS-1) je Vrhovno sodišče skladno s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeni zavrglo (I. točka izreka), ne da bi vsebinsko odgovarjalo na tožbene navedbe.

8Ker je Vrhovno sodišče tožbo zavrglo, tožnici skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sami trpita svoje stroške postopka (II. točka izreka).

---.---

Op. št. (1): Prim. obrazložitve sklepov Vrhovnega sodišča RS G 21/2002 z dne 24. 1. 2006, G 4/2005 z dne 11. 9. 2007, G 15/2008 z dne 25. 5. 2010 in G 28/2011 z dne 25. 1. 2012.