VDSS sodba Psp 410/2016

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 20. 10. 2015 in št. ... z dne 3. 8. 2015 ter priznanje pravice do invalidnine za 80 % telesno okvaro (TO). Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zadevo še enkrat preuči in jo ugodno reši.

Še nikoli ni imela opravka s sodiščem, zato je v zagovorih zelo nevešča. Pred sodiščem se je počutila nemočno, tavajočo in ni povedala niti tega, kar bi bilo pomembno za odločitev. Izpostavlja, da je pred upokojitvijo imela 7 let gostinstvo s.p., v katerem je bilo veliko fizičnih obremenitev s prenašanjem zabojev in drugih stvari. Z 38. leti je postala vdova, vendar ni pridobila dela vdovske pokojnine. Razume, da ni upravičena do invalidnine, ker težave niso poklicnega izvora, rabi pa pomoč pri osebni negi, kar je treba plačati.

3Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe. Poudarja, da je tožnica že na prvem naroku navedla, da ne zatrjuje poklicnega vzroka TO, niti kot posledice poškodbe pri delu. Ker tudi sicer ne more iti za takšna vzroka TO, predlaga zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. v zvezi z 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja le še naslednje.

6Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve, ki jo je pravilno uporabilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, je podana v 3. odst. 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2). Po navedeni določbi ZPIZ-2 je pravico do invalidnine mogoče priznati le še za TO, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Z ZPIZ-2, ki je začel veljati in se uporabljati 1. 1. 2013, TO več niso zavarovalni rizik obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Glede na cit. prehodno ter končno določbo zakona se do sprejema predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje TO, invalidnina zagotavlja le še za TO, ki so posledica poškodb pri delu ali poklicne bolezni. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi zagotovo ni podano oz. dokazano.

7Kljub izkazani artrozi kolenskega sklepa in omejeni gibljivosti obeh kolčnih sklepov zaradi vstavljenih endoprotez, za kateri je IK I dne 23. 7. 2015 sicer ugotovila 60 % TO zaradi bolezni, IK II dne 15. 10. 2015 pa TO sploh ne ugotavlja, v tožničinem primeru ne gre za zmanjšanje onesposobljenosti navedenih organov oziroma delov telesa, ki bi ga bilo mogoče pripisati poškodbi pri delu ali poklicni bolezni. Kaj takega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo niti zatrjevano. Pritožničino povsem pavšalno navajanje velikih fizičnih obremenitev s prenašanjem bremen v času 7-letnega opravljanja gostinske dejavnosti, ne more biti odločilno, in ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Več kot očitno gre pri njej za degenerativne spremembe kolčnih in kolenskega sklepa, ki so izključno posledica bolezni. To nenazadnje izhaja iz novejšega medicinskega izvida z dne 3. 6. 2016, saj je v njem izrecno zapisano, da ima tožnica izrazite degenerativne spremembe hrbtenice ter težave s kolki in koleni.

8Iz predhodno navedenih razlogov, ko je torej tožbeni zahtevek na odpravo zakonitih zavrnilnih odločb tožene stranke z izpodbijano sodbo pravilno zavrnjen, je morala pritožba ostati brezuspešna. Na podlagi 353. člena ZPP jo je potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

------

(1) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008.

(2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.