VSM sklep II Kp 47144/2011

I. Pritožba obsojenega D.P. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni D.P. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso višini 30,00 EUR.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Murski Soboti na podlagi tretjega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankciji (v nadaljevanju ZIKS-1) in prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog obsojenega D.P., da se kazen osem mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti II K 47144/2011 z dne 16. 5. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 47144/2011 z dne 11. 10. 2016, izvrši z zaporom ob koncu tedna.

2Zoper tak sklep se je pritožil obsojenec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz pritožbe je razbrati, da se zavzema za spremembo sklepa in sicer, da se predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ugodi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik v pritožbi navaja, da je osebnostno urejen, da mu je mogoče zaupati, da po storitvi kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno že pred več kot šestimi leti, ni storil novega kaznivega dejanja in tudi nobenega prekrška, da ima že tri leta svoje podjetje, ki pozitivno posluje, da plačuje vse prispevke in davke, da ima v najemu gostinski lokal in zaposleni dve osebi, da je torej odgovoren zase in tudi za druge, pri čemer je ena od delavk mati samohranilka treh otrok v starosti od 3 - 11 let, on pa skrbi tudi za očeta, ki ima težave s pitjem alkohola in ima občasne epileptične napade. Sedaj je na prestajanju kazni zapora, ki jo korektno prestaja in torej ta kazen že dosega svoj namen, namen izvršitve kazni pa ni, da se mu uniči življenjska eksistenca, posledično pa tudi eksistenca pri njem zaposlenih, s tem da se mu onemogoči nadaljevati delo. V gostinskem lokalu, ki ga ima v najemu je nujno potreben, občasno izvaja tudi druga dela, kaznivo dejanje, ki ga je storil, pa je bilo takšno, da ni škodil ne družbi in ne nobenemu drugemu, saj je imel konopljo zgolj za lastne potrebe in jo uporabljal za lajšanje takratnih psihofizičnih težav, ki so bile posledica hude prometne nezgode.

5Vse navedeno je obsojenec navajal že v predlogu za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, ki ga je sodišče prve stopnje z napadenim sklepom zavrnilo. Ugotovilo je, da obsojenec sicer izpolnjuje formalne pogoje za nadomestitev kazni zapora s predlaganim načinom izvršitve te kazni, niso pa podani vsebinski pogoji iz prvega odstavka 12. člena ZIKS-1, torej, da bi bil obsojenec osebnostno toliko urejen, da bi mu bilo mogoče zaupati, da takega načina prestajanja zapora ne bo zlorabil. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadenega sklepa pravilno navaja, da odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temelji na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca, kot tudi z njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri odmeri in izbiri kazni, kar velja tudi v primeru odločanja o morebitnih alternativnih oblikah prestajanja kazni zapora po 12. členu ZIKS-1 (točka 9 obrazložitve sklepa), pri čemer se sklicuje na sodbi VS RS I Ips 59109/2010 in I Ips 130/2009. Pritožbeno sodišče temu dodaja, da je odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni postopek, ki je analogen postopku sodne odmere kazni, ki jo sestavlja ugotovitev vseh relevantnih okoliščin v zvezi z dejanjem in storilcem in vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin, njihovo vrednotenje ter izrek kazni, pa izhaja tudi iz sodbe VS RS I Ips 148/2010.

6Sodišče prve stopnje je, kot je to razvidno iz obrazložitve napadenega sklepa, ravnalo v skladu z navedeno sodno prakso, razvidno iz odločb Vrhovnega sodišča ter pri presoji utemeljenosti predloga za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna, ugotavljalo in ocenjevalo ne le okoliščine na strani obsojenca, ki jih slednji navaja tudi v pritožbi, temveč je upoštevalo tudi dejstvo, da se z izvršitvijo kazenske sankcije uresničuje splošen namen izrekanja kazenskih sankcij, to je zagotovitev spoštovanja prava in preprečitev grobih kršitev ter ogrožanja pravnih vrednot, varovanih s kazensko zakonodajo. Ob upoštevanju načela individualizacije izrekanja kazni, mora namreč izvršitev kazni zapora ohraniti svoje bistvo in obsojenca ter druge odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj, koristna pa mora biti tako za kaznovano osebo, kot za družbo. Tudi pritožbeno sodišče je prepričano, da nadomestna izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna pri obsojencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni, prav tako pa ne bi taka izvršitev delovala generalno in specialno preventivno. Sodišče prve stopnje svoje zaključke pravilno temelji na okoliščini, da je obsojeni bil predhodno že kaznovan za druga kazniva dejanja in da je pri obravnavanem kaznivem dejanju šlo za večje količine prepovedane droge konoplje. Okoliščine, ki jih obsojenec navaja v predlogu in sedaj v pritožbi, so bile že znane ob izreku sodbe prvostopnega in drugostopnega sodišča ter bile upoštevane pri izreku kazenske sankcije, ki je bila izrečena z uporabo omilitvenih določil. Teža in vrsta kaznivega dejanja ter stopnja krivde obsojenca, pa ne dovoljujejo ob obsojenčevi predkaznovanosti predlaganega načina izvršitve kazni. Pritožbeno sklicevanje na socialne in materialne posledice, ki bodo nastopile pri obsojencu in osebah, ki jih zaposluje, zaradi izvršitve kazni zapora v ZPKZ, ni okoliščina, ki bi narekovala drugačno odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje v napadenem sklepu, saj ima prestajanje zaporne kazni že po svoji naravi vselej za posledico tudi spremembo v socialnem in materialnem položaju osebe, ki zapor prestaja in oseb, ki so z njim v socialnem ali materialnem smislu povezane. Prezreti tudi ni, kot to navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadenega sklepa, da je sodišče obsojencu prav iz razloga, ker je samozaposlen in zaposluje druge osebe ter zato, da bo po prestani kazni lahko nadaljeval s svojim delom, že odložilo izvršitev kazni zapora za dva meseca. V tem času je imel obsojenec možnost postoriti vse potrebno za nadaljnje nemoteno obratovanje njegovega lokala v času, ko bo na prestajanju zaporne kazni ter s tem preprečiti posledice, za katere sam v pritožbi navaja, da bodo nastopile, če njegovemu predlogu ne bo ugodeno. Časovna odmaknjenost storjenega kaznivega dejanja po pravilni presoji sodišča prve stopnje ni okoliščina, ki bi narekovala drugačno odločitev, pa čeprav obsojeni v tem času ni storil novega kaznivega dejanja ali prekrška, kot to navaja. Okoliščina in teža storjenega kaznivega dejanja namreč pretehtajo v predlogu in v pritožbi izpostavljene okoliščine obsojenca, enako pa velja tudi za njegovo predkaznovanost, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bo namen kaznovanja pri obsojencu dosežen le z izvršitvijo zaporne kazni, kot mu je bila izrečena.

7Glede na navedeno, in ker v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti ničesar takšnega, do česar se ne bi pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenca odločilo kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Odločba o dolžnosti plačila sodne takse temelji na 7. točki prvega odstavka 5. člena ZST-1 ter št. 74013 Taksne tarife.