VSK sklep CDn 198/2015

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče Občini priznalo položaj udeleženca v postopku (točka I izreka), ugodilo njenemu ugovoru in izpodbijani sklep spremenilo tako, da ni dovolilo predlaganega vpisa (točka II izreka).

2Zoper sklep je vložil pritožbo predlagatelj. V pritožbi navaja, da je zahteval vknjižbo lastninske pravice pri uvodoma navedeni nepremičnini do celote ter k predlogu predložil delni zgodovinski izpisek iz sodnega registra III R 2011/2763 z dne 4.8.2011. Okrajno sodišče v Žalcu je s sklepom Dn 211085/2014 dne 9.10.2014 vpis dovolilo. Zoper navedeni sklep je ugovarjala Občina, ki ji je sodišče z izpodbijanim sklepom priznalo položaj udeleženca in njenemu ugovoru ugodilo ter odločilo, da se predlagani vpis ne dovoli. V obrazložitvi svoje odločitve je zapisalo, da predlagatelj v zemljiškoknjižnem predlogu ni navedel pravne podlage za prehod nepremičnine iz družbene lastnine v last predlagatelja, tega pa tudi iz k predlogu priložene listine ni mogoče ugotoviti. Pravno naziranje prvostopenjskega sodišča je zmotno in predstavlja kršitev določb materialnega prava. Delni zgodovinski izpisek iz sodnega registra III R 2011/2763 z dne 4.8.2011 je bil zemljiškoknjižnemu predlogu predložen zaradi lažjega razumevanje pravnega nasledstva predlagatelja. Sicer pa odločitev o vpisu lastninske pravice pri predmetni nepremičnini temelji na zakonu (primerjaj 39. člen Stvarnopravnega zakonika). Po mnenju predlagatelja je sodišče pri odločanju o ugovoru spregledalo določbo takrat veljavnega Zakona o načinu opravljanja in financiranja prometa na obstoječi železniški mreži ter reorganizaciji in lastninskem preoblikovanju javnega podjetja Slovenske železnice (v nadaljevanju: ZNOFP). Slednji je namreč relevanten zakon v konkretnem primeru. V lastninsko preoblikovanje javnega podjetja Slovenske železnice d.o.o. je bilo namreč zajeto in upoštevano vse takratno premično in nepremično premoženje v lasti javnega podjetja Slovenske železnice d.o.o., torej tudi predmetna nepremičnina, kjer je kot imetnik pravice uporabe vpisano JŽ (na podlagi odločbe sodišča Radovljica z dne 23.6.1970 št. 465-33/70-3 in sklepa Okrožnega gospodarskega sodišča v Kopru z dne 24.12.1965 Rg 2/B-186/7) in je očitno, da nepremičnina sodi v tako imenovano železniško infrastrukturo. Dejansko je torej podlaga za vpis predlagatelja kot lastnika zakon in posledično predlagatelju ni potrebno prilagati listin, iz katerih bi izhajalo njegovo

lastninsko upravičenje. Iz previdnosti predlagatelj še dodaja, da navedbe druge udeleženke, da bi v konkretnem primeru sodišče moralo upoštevati določbe Zakona o gospodarskih javnih službah niso relevantne, ZNOFP je v odnosu nanj specialen predpis v delu, v katerem ureja področje železniške infrastrukture. Prav tako v konkretnem primeru niso relevantne navedbe druge udeleženke, da je nepremičnina v naravi javna pot. Dokazovanje, kaj nepremičnina predstavljala v naravi, namreč ni in ne more biti predmet zemljiškoknjižnega postopka. Predlagatelj predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da vpis lastninske pravice dovoli.

3Udeleženka je na pritožbo odgovorila. Navedla je, da je predmetna nepremičnina javna cesta, ki ni nikdar sodila v železniško infrastrukturo. Če je pravni temelj pridobitve lastninske pravice zakon, je to predlagatelj dolžan dokazati. Glede lastninjenja cest je ZGJS specialnejši od ZNOFP, ki je tudi prenehal veljati.

4Pritožba ni utemeljena.

5Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) v 124. členu določa, da o pogojih za vpis odloča zemljiškoknjižno sodišče samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi. Vknjižba je glavni vpis, s katerim se doseže (v primeru izvedene pravno poslovne pridobitve) oziroma izkaže (v primeru izvirne pridobitve) pridobitev oziroma prenehanje pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo (39. člen ZZK-1). Predlagatelj mora za predlagani vpis lastninske pravice na nepremičnini predložiti listino ali listine, ki ta dejstva dokazujejo. To pravilo velja tudi, ko je temelj pridobitve zakon.

6Pri predmetni nepremičnini je vpisana družbena lastnina in pri njej pravica uporabe JŽ. Predlagatelj je predlagal vpis lastninske pravice nase na podlagi zgodovinskega izpiska iz sodnega registra, ki izkazuje, da je na nepremičnini vpisana njegova pravna prednica. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da navedena listina, ni listina, ki bi omogočala vpis lastninske pravice, pridobljene v postopku lastninjenja, na predlagatelja, saj tega dejstva ne dokazuje. Tudi, kolikor se predlagatelj sklicuje na ZNOFP (ki je prenehal veljati z uveljavitvijo Zakona o železniškem prometu) kot podlago za vpis, ta izrecnega določila, da se vpiše lastninska pravica na tistega, ki ima v zemljiški knjigi pri družbeni lastnini vpisano pravico uporabe v svojo korist (tako kot ZLNDL), ni vseboval.

7V konkretnem primeru, ko je med predlagateljem in drugo udeleženko spor o tem, kdo je po predpisih o lastninjenju na nepremičnini pridobil lastninsko pravico, zemljiškoknjižni postopek tudi sicer ni primerna pot. Zemljiškoknjižni postopek je zgolj izvedbeni in se v njem ne odloča o spornih pravicah. Zemljiškoknjižno sodišče namreč ne ugotavlja materialnih, temveč le formalne pogoje za vpis pravice v zemljiško knjigo.

8Na podlagi navedenega pritožba ni utemeljena, zaradi česar jo je pritožbeno sodišče, po tem, ko tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 37. členom Zakona o nepravdnem postopku) zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. Člena ZZK-1).