VSL sklep II Ip 2931/2016

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru zoper plačilni nalog ugodi in se plačilni nalog z dne 21. 7. 2016 spremeni tako, da se sodna taksa za pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa z dne 1. 7. 2016 odmeri na 33,00 EUR.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog z dne 21. 7. 2016.

2Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik, ki navaja, da po 62. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja. Odločitev, kateremu sodišču bo zadeva predana v pravdo, sploh ni nujni sestavni del sklepa o ugovoru, saj je sodišče zadevo dolžno odstopiti pristojnemu sodišču, v kolikor za reševanje ni pristojno samo, šele po izdaji sklepa o ugovoru. Pritožba zoper sklep o odstopu zadeve v reševanje pristojnemu sodišču zato ne šteje za pritožbo zoper sklep o ugovoru, zato pritožnika lahko bremeni sodna taksa le po tar. št. 30010. Predlaga razveljavitev sklepa in priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je utemeljena.

4Upnik je 20. 7. 2016 vložil pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa z dne 1. 7. 2016, s katerim je sodišče prve stopnje po dolžnikovem obrazloženem ugovoru sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba (1. točka izreka sklepa), in odločilo, da bo o zahtevku in stroških v pravdnem postopku odločalo Okrajno sodišče na Vrhniki (2. točka izreka sklepa).

5Ker upnik ob vložitvi pritožbe ni plačal sodne takse (prvi odstavek 29.b člena ZIZ), je sodišče prve stopnje 21. 7. 2016 izdalo plačilni nalog, s katerim je upniku odmerilo sodno takso po tar. št. 4031 Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1.

6Upnik je izdanemu plačilnemu nalogu pravočasno ugovarjal (34.a člen ZST-1) in navedel, da določitev pristojnega pravdnega sodišča ni nujni sestavni del sklepa o ugovoru, zato pritožba zoper ta del sklepa ne predstavlja pritožbe zoper sklep o ugovoru, posledično pa pritožnika ne more bremeniti taksa po tar. št. 4031, temveč kvečjemu taksa po tar. št. 30010 ZST-1.

7Sodišče prve stopnje je upnikov ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo z obrazložitvijo, da obravnavana pritožba predstavlja pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, sodno takso za tako pritožbo pa predpisuje tar. št. 4031 ZST-1.

8Upnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je taka odločitev materialnopravno napačna. S pritožbo namreč upnik ni izpodbijal odločitve o obrazloženosti ugovora zoper sklep o izvršbi, temveč le odločitev o določitvi sodišča, ki bo zadevo po nesporni (in pravnomočni) ugotovitvi, da je bil ugovor obrazložen, obravnavalo v pravdnem postopku. Ne glede na to, da sta bili obe odločitvi, torej odločitev o ugovoru in določitev pristojnega pravdnega sodišča, sprejeti v istem sklepu, ni mogoče slediti stališču, da pritožba zgolj zoper odločitev o pristojnosti pravdnega sodišča predstavlja pritožbo zoper sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi v celoti. Posledično pritožba pravilno opozarja, da je sodna taksa po tar. št. 4031 ZST-1 odmerjena napačno in je treba uporabiti tar. št. 30010 ZST-1, ki določa sodno takso v višini 33,00 EUR za postopke o posebnih pritožbah, ki niso posebej taksirane in niso takse proste.

9Glede na navedeno je višje sodišče upnikovi utemeljeni pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru zoper plačilni nalog ugodilo in plačilni nalog z dne 21. 7. 2016 spremenilo tako, da je sodno takso za pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa z dne 1. 7. 2016 odmerilo na 33,00 EUR (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Navedeno sodno takso mora upnik, če želi doseči obravnavo pritožbe z dne 20. 7. 2016, plačati v 8 dneh od prejema sklepa višjega sodišča.

10Upnik je s pritožbo sicer uspel, vendar je višje sodišče kljub temu odločilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ob tem je smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 156. člena ZPP, ki določa, da stranka ne glede na izid nosi sama svoje stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Za takšno naključje je treba šteti tudi opisano zmotno ravnanje sodišča, ki je pogojevalo procesno dejanje in stroške stranke (glej N. Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 42).