VSL sodba I Cp 3269/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se črta besedilo "sodno takso", znesek 178,50 EUR pa zviša za 867,65 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, (1) da je toženec dolžan tožniku plačati 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (I. točka izreka), (2) da se v presežku tožbeni zahtevek zavrne (IV. točka izreka) in (3) da je toženec dolžan tožniku oziroma v korist proračuna povrniti del stroškov postopka, sorazmerno njegovemu uspehu v pravdi (II. in III. točka izreka).

2Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah sta prenizki. Ves čas imobilizacije je trpel hude bolečine. Hude bolečine je trpel tudi ob poškodbi in med oskrbo rane. Dan po poškodbi sta bili tako ustnica kot prsti močno razboleli in je moral poseči po precej močnih analgetikih. Hude bolečine je trpel tudi ves čas celjenja rane na ustnici, ob vsakem grižljaju ali pitju kiselkaste tekočine. Tako jemanje analgetikov kot posledice utemeljujejo sklep, da ni šlo za blažje poškodbe, ki ne bi mogle izzvati dalj časa trajajočih bolečin. Bolečine so subjektivne, a če je zdravnik predpisal protibolečinsko terapijo, je treba take občutke upoštevati. Premalo je upoštevan obseg nevšečnosti med zdravljenjem. V odškodnini za strah ni upoštevano, da je šlo za nenaden dogodek in da ga je toženec napadel na različne načine, kar je bilo za tožnika, sicer miroljubnega človeka in športnika, popoln šok. Prisojeni bi morali biti odškodnini v zahtevani višini. Zmoten je zaključek, da sekundarni strah ni bil tako močan in dolgotrajen, da bi prišlo do porušenja tožnikovega duševnega ravnovesja. Zmotno niso bili upoštevani stroški izvedenca.

3Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Neutemeljeni so tožnikovi pritožbeni očitki o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju in o zmotnem upoštevanju meril za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za strah, določena v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Z upoštevanjem materialnih možnosti družbe in sodne prakse o višini odškodnine v podobnih primerih se preprečuje, da bi šla odškodnina na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo.

6Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnik utrpel razpočno rano na zgornji ustnici in zvin členčnega sklepa sredinca na levi roki. En dan je trpel hude bolečine, nato pa pet dni lahke. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti ugotovitev o trajanju in intenzivnosti bolečin. Občutenje bolečin je resda subjektivno, vendar pa je izvedensko mnenje tisto, ki služi ne le objektiviziranju obsega škode, ampak tudi preveritvi verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe. Tudi upoštevaje splošne življenjske izkušnje o teži poškodb kot takih in v primerjavi z drugimi poškodbami je sodišče pravilno kot zanesljivo podlago za ugotavljanje trajanja in intenzivnosti bolečin upoštevalo izvedensko mnenje.

7Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin (en dan hude in pet dni lahke) ter nevšečnosti med zdravljenjem (oskrba rane na ustnici v lokalni anesteziji s šivanjem, rentgensko slikanje roke, tritedensko nošenje opornice na poškodovanem prstu, odstranitev šivov, težave pri osebni higieni in vsakdanjih opravilih ter opravljanju študijskih obveznosti) je odškodnina v višini 800,00 EUR primerna. Navedene ugotovitve dajejo podlago za zaključek, da gre za zelo lahko poškodbo in majhen obseg škode v primerjavi s primeri, obravnavanimi v sodni praksi.

8Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o prenizki odškodnini za strah. V sodbi je ugotovljeno, da se je tožnik glede na način nastanka poškodbe močno prestrašil, a je ta strah trajal le do konca napada. V prisojeni odškodnini v višini 200,00 EUR sta ustrezno upoštevana intenzivnost in trajanje strahu. Pravilen je tudi zaključek sodbe, da kasnejši strah za izid zdravljenja ni bil tako močan in dolgotrajen, da bi nudil podlago za prisojo odškodnine. Po utrjenem stališču sodne prakse je strah posebna oblika pravno priznane škode, če se ugotovi, da je bil intenziven in je dalj časa trajal, za kratkotrajen strah pa je odškodnino mogoče prisoditi le, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.(1) Stališče sodbe ustrezno odraža tako okoliščine nastanka škode kot potek zdravljenja. Niti eno niti drugo ne daje podlage za sklep, da je tožnik utrpel tako intenziven strah za izid zdravljenja, ki bi utemeljeval prisojo odškodnine.

9Utemeljen je pritožbeni očitek, da so tudi stroški izvedbe dokaza z izvedencem, založeni iz proračunskih stroškov, sestavni del stroškov sodnega postopka. Pri odločanju o stroških postopka jih mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali jih stranka v pravdi priglasi. O višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, mora odločiti po določbah o povrnitvi stroškov postopka (46. člen ZBPP).

10Stroški izvedencev so bili odmerjeni v skupni višini 1.239,50 EUR (za prvega izvedenca v skupnem znesku 604,80 EUR, za drugega pa v skupnem znesku 634,70 EUR). Glede na ugotovljeni in neizpodbijani delež tožnikovega uspeha v pravdi je 70 % teh stroškov, tj. 867,65 EUR, dolžan v korist proračuna povrniti toženec. V primeru zamude bo od odmerjenega zneska v skladu s 378. členom OZ in pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006 dolgoval tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka do plačila.

11Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremenilo tako, da se besedilo "sodno takso" prečrta, znesek 178,50 EUR pa zviša za 867,65 EUR (358. člen ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12Ker je tožnik uspel le s pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in te krije sam (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Prim. odločbe VS RS II Ips 248/1996, II Ips 302/1998, II Ips 110/199, II Ips 707/2004 in II Ips 449/2006.