VSRS sklep II Ips 93/2017

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je dne 24. 2. 2017 izdalo sklep, da se A.A. zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične bolnišnice B. do 24. 4. 2017.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo bolnikovo pritožbo proti sklepu sodišča prve stopnje.

3Bolnikova zastopnica je vložila revizijo proti sklepu pritožbenega sodišča. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da so podani razlogi iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Odločitev sodišča je bila oprta predvsem na izvedensko mnenje izvedenca M. K., dr. med. spec. psih. Izvedenec naj bi napačno ugotovil, da je pri pacientu podana duševna motnja (bipolarna motnja, ki je trenutno v fazi manije) zaradi katere ima bolnik hudo moteno presojo realnosti in zaradi tega ogroža svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih. Nasprotni udeleženec je tokrat prvič na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici B., doslej pa tudi nikogar ni ogrožal. Izvedenec je svoje zaključke oprl predvsem na starejšo medicinsko dokumentacijo, delno pa napačno interpretiral pacientovo izpoved. Ta je bila tudi nepopolna, ker ga izvedenec o nekaterih okoliščinah ni niti povprašal, oziroma je s številnimi podvprašanji prekinil njegovo izpoved. Nasprotni udeleženec je namreč hotel dodatno pojasniti, da je bil kljub ugotovljeni psihični motnji – depresiji, pri 19 letih nabornik Slovenske vojske, pri čemer takrat ni nihče niti podvomil o tem, da bi nasprotni udeleženec lahko kogarkoli ogrožal. Sodišče naj bi tudi zmotno uporabilo 53. člen ZDZdr in pri tem storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj je izpodbijani sklep pomanjkljiv, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so le-ti v nasprotju z izrekom. Sprejem na zdravljenje brez privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom predstavlja hud poseg v človekove pravice in bi moralo biti zato sodišče še posebej pozorno in natančno pri utemeljevanju zakonskih razlogov za izrek takšnega skrajnega ukrepa.

4Revizija ni utemeljena.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči v zvezi z relevantnim in revizijsko neizpodbojnim dejanskim stanjem pravilno uporabili določbe 39. in 53. člena ZDZdr, pri tem pa pritožbeno sodišče tudi ni storilo revizijsko upoštevnih procesnih kršitev. Navkljub revizijskim pomislekom ne more biti resnega dvoma o pravilnosti diagnoze izvedenca M. K., da je pri A.A. podana huda bipolarna motnja, ki je trenutno v fazi manije, prepričljivo pa je tudi izvedenčevo stališče, da bi zasuk pacientovega razpoloženja v depresivno fazo brez ustreznega zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom lahko pripeljal bolnika v stanje, v katerem bi storil samomor. Sprejeti ukrep zdravljenja predstavlja lahko hud poseg v pravico do osebne svobode bolnika, vendar je v našem primeru treba upoštevati, da bi sicer bolnik lahko ogrozil svoje življenje zaradi posledic duševne motnje, ki jih ni mogoče preprečiti z drugačnim zdravljenjem, kot ga je določilo sodišče.

----