VDSS sodba Pdp 523/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino iz naslova negmotne škode v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti znesek 985,15 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da pri ravnanju tožene stranke ni šlo za trpinčenje oziroma poniževanje tožnika, napačen. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče A.A., da je veliko delal s tožnikom in da drugi zaposleni niso želeli delati s tožnikom. Povedal je, da je tožnik delal zelo veliko in da njegovo delo ni bilo v celoti plačano, da je bil tožnik zelo napreden in inovativen, kar so mu ostali kolegi zavidali. Ker so na inštitutu ukradli balonske katetre, so posledično uvedli video nadzor in alarmni sistem. Tega dogodka niso raziskali in niso našli krivca. Pričanje A.A. potrjujejo navedbe tožnika, da je bil tožnik šikaniran zaradi opozarjanja na nepravilnosti, zaradi česar mu tožena stranka tudi ni zagotavljala dela. Kraje so se dejansko dogajale in niso bile plod tožnikovih blodenj. Priča B.B. o krajah ni vedela nič izpovedati. Tožniku je bilo delo popolnoma onemogočeno. Zaradi opozarjanja na nepravilnosti ga je tožena stranka pošiljala na specialistične preglede k psihiatru. Psihiater C.C. je tožniku diagnosticiral začetek shizofrenije zgolj na osnovi uvodnega pozdrava. Podobno se je dogajalo z diagnozami blodnjavosti, ki so mu jo diagnosticirali psihiatri. Zaradi tega je bil tožnik pripravljen oditi na psihiatrični pregled, vendar ne k psihiatrom v D. Psihiatrinja, ki je izdelala izvedensko mnenje v socialnem sporu, je pred intervjujem s tožnikom opravila poizvedbe in konzultacije z osebjem pri toženi stranki. Zato je njeno mnenje pristransko. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je zoper pravnomočno končan socialni spor tožnik vložil revizijo.

Sodišče prve stopnje bi moralo v obravnavanem sporu angažirati izvedenca psihiatrične stroke. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Tožnik pojasnjuje, da je šlo pri njem za kontinuirano psihično nasilje, ki je trajalo od leta 2006 dalje, zato ravnanj ni mogoče omejiti na določeno časovno obdobje. To psihično nasilje je imelo različne pojavne oblike, od govoric, pošiljanja na zdravniške preglede (vključno s psihiatričnimi pregledi) do končne faze, ko mu je bilo onemogočeno vsako delo. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo predložene listine kriminalistične službe iz leta 2007, iz katere izhaja, da so kriminalisti na podlagi tožnikove prijave podali tri kazenske ovadbe na pristojno okrožno državno tožilstvo zoper delavce tožene stranke. To dokazuje, da je tožnik zaradi opozarjanja na nepravilnosti postal žrtev šikan. Priča dr. E.E. ni kvalificiran za podajo spornih mnenj o tožniku. Treba je tudi upoštevati, da je solastnik inštituta, kjer so se opravljali zdravstveni pregledi, zaradi česar je bil v poslovnem odnosu s toženo stranko. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi ne kršitev na katere se sklicuje tožnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo (z izjemo dela glede odločanja o ugovoru zastaranja, kar pa iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka kot neutemeljenega).

5Tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu. Pri toženi stranki je bil zaposlen na delovnem mestu zdravnik specialist (radiolog).

6Na podlagi četrtega odstavka 6.a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) je trpinčenje na delovnem mestu prepovedano. Trpinčenje na delovnem mestu je vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da takšno definicijo trpinčenja vsebuje tudi pravilnik tožene stranke (Ukrepi za zaščito zaposlenih pred trpinčenjem, spolnim in drugim nadlegovanjem in diskriminacijo na delovnem mestu v F. - priloga B69). Tudi 15.a člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) prepoveduje vsako fizično, verbalno ali neverbalno nasilje javnega uslužbenca, ki temelji na katerikoli osebni okoliščini in ustvarja zastrašujoče, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo delovno okolje za osebo ter žali njeno dostojanstvo. Na podlagi 184. člena ZDR je delodajalec odgovoren za škodo delavcu, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom in sicer po splošnih pravilih civilnega prava. Podobno tudi prvi odstavek 140. člena ZJU določa, da mora delodajalec povrniti javnemu uslužbencu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom pri organu povzročena škoda, to škodo povrniti po splošnih načelih civilnega prava. Po drugem odstavku 45. člena ZDR je dokazno breme na delodajalcu, če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da delodajalec delavcu ni zagotavljal takšnega delovnega okolja, v katerem ne bi bil izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno, zato je tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu zavrnilo.

8Tožnik v pritožbi sicer pravilno opozarja na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi ugovora zastaranja v tem sporu mogoče presojati zgolj dejanja, ki so se zgodila znotraj zastaralnega roka. Za presojo utemeljenosti takšnega ugovora je namreč relevantno, kdaj je škoda nastala, ta trenutek pa ni nujno enak nastanku škodnega dogodka. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšno zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje ni vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo zatrjevana protipravna ravnanja tožene stranke od leta 2006 dalje, torej tudi v času, ki presega tri leta od vložitve tožbe. V tč. 6 obrazložitve izpodbijane sodbe je tudi izrecno zapisalo, da je za razjasnitev spora raziskalo okoliščine dogodkov od leta 2006 dalje. Tožnik pa se v pritožbi zavzema za upoštevanje ravno takšnega obdobja.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel tožnik zdravstvene težave zaradi česar ni bil sposoben za delo s pacienti. Kljub temu je zavračal zdravljenje. Tožena stranka tožnika ni neupravičeno pošiljala na zdravniške preglede. Na tožnikovem delovnem mestu se je zahteval vsakoletni specialistični pregled. Tožnik je bil v kritičnem obdobju bodisi v bolniškem staležu bodisi na dopustu, ali pa je prišel na delo in bil na čakanju, pri čemer je dajal mlajšim kolegom nasvete. Tožena stranka je ves čas do tožnika delovala korektno in strpno. Nadrejeni in sodelavci so vsa leta prenašali neprimerno in moteče obnašanje tožnika ter gladili sporne situacije, saj so menili, da je tožnikovo ravnanje znak resne bolezni. Zaradi motenja delovnega procesa in stopnjevanja neprimernih komentarjev in groženj s strani tožnika so nadrejeni iskali zanj ugodne rešitve. Tožnik je bil z odločbo ZPIZ z dne 26. 6. 2013 od dne 16. 10. 2012 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Zoper odločbo je uveljavljal sodno varstvo. Njegov zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka zaradi tožnikovega opozarjanja na domnevne nepravilnosti pri toženi stranki nad njim izvajala trpinčenje. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen ZPP, pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo. Razloge pritožbeno sodišče sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v nadaljevanju daje naslednja pojasnila.

10Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je tožena stranka nad njim izvajala psihično nasilje na način, da ga je neprestano pošiljala na zdravniške preglede. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno zaključilo nasprotno. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnika ni neupravičeno pošiljala na zdravniške preglede. Za zasedbo tožnikovega delovnega mesta se je zahteval vsakoletni specialistični pregled. Na tožnikovem delovnem mestu je prisotno ionizirano sevanje in brez profesionalnega zdravniškega spričevala tožnik dela ni mogel opravljati. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi izhaja, da tožnik v spornem obdobju ni bil zmožen za delo. S tem v zvezi se je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na predloženo medicinsko dokumentacijo, ki (z izjemo mnenja ZD G. z dne 19. 3. 2012, glede katerega je priča E.E. pojasnil, da to mnenje ne predstavlja ustreznega spričevala za delo radiologa pri toženi stranki) potrjuje, da je bil tožnik nezmožen za delo radiologa. Priča B.B. pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča glede na to, da tožnik ni bil sposoben za delo s pacienti, prepričljivo pojasnila, da je tožnika po tem, ko se je novembra 2010 vrnil na delo (odločitev ZZZS z dne 19. 11. 2010, da je tožnik sposoben za delo, je bilo takšno zato, ker tožnik ni šel na pregled k psihiatru, h kateremu je bil napoten), napotila na ponovni zdravstveni pregled, zaradi dolžnosti, da pacientom zagotovi specialista radiologa, sodelavcem pa varno delovno okolje.

11Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v kritičnem obdobju bodisi v bolniškem staležu bodisi na dopustu, ali pa je prišel na delo in bil na čakanju, pri čemer je dajal mlajšim kolegom nasvete. Tožena stranka tožniku, ko je bil na delu, ni zagotavljala dela s pacienti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ugotovljeno ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, saj tožnik posebnih zdravstvenih zahtev za delo ni izpolnjeval. Pod točko 14 pa je prav tako pravilno pojasnilo, da je bilo takšno ravnanje tožene stranke utemeljeno, ker je bila tožena stranka kot izvajalec zdravstvenih storitev dolžna zagotoviti varnost tožnika, sodelavcev in pacientov.

12Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da bi tožena stranka zaradi tožnikovega opozarjanja na domnevne nepravilnosti pri toženi stranki nad njim izvajala trpinčenje. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo takšnih ravnanj tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bil tožnik žrtev psihičnega nasilja. Zatrjevanega ne potrjuje niti izpoved priče A.A., ki jo tožnik povzema v pritožbi. Prepričljivosti te dokazne ocene ne uspe izpodbiti niti okoliščina, ki jo tožnik v pritožbi izpostavlja, da naj bi se kraje pri toženi stranki res dogajale in da te niso bile plod njegovih blodenj. Ta okoliščina namreč po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, da tožnik ni bil žrtev trpinčenja, ker ni bilo ugotovljenih nobenih protipravnih ravnanj tožene stranke. Zato tudi listina, dokument kriminalistične policije z leta 2007, iz katere izhaja, da so kriminalisti na podlagi prijave tožnika podali tri kazenske ovadbe na pristojno okrožno državno tožilstvo zoper delavce tožene stranke, ki jo tožnik v pritožbi izpostavlja, za odločitev v tem sporu niti ni bistvena.

13Dokazni postopek pa tudi ne daje opore za zaključek, da so se o tožniku širile zatrjevane govorice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili zaposleni pri toženi stranki do tožnika kolegialni in da so poskušali izkazovati razumevanje s tožnikovim statusom in zdravstvenim stanjem. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik tisti, ki je sodelavcem grozil. Zaključki sodišča prve stopnje so tudi po oceni pritožbenega sodišča razumni in življenjski in posledično prepričljivi, zato pritožbeno sodišče nima dvoma v njihovo pravilnost.

14Sodišče prve stopnje je s potrebno stopnjo prepričanja, ki se za odločitev v pravdnem postopku zahteva, pravilno ugotovilo obstoj pravno odločilnih dejstev. Pravilno je ugotovilo, da v ugotovljenem ravnanju tožene stranke kot celote v spornem obdobju, ni mogoče ugotoviti elementov trpinčenja na delovnem mestu. Okoliščina, da je E.E. solastnik inštituta, kjer so se opravljali zdravstveni pregledi, na prepričljivost dokazne ocene sodišča prve stopnje nima vpliva, saj sodišče prve stopnje svojih dokaznih zaključkov ne gradi izključno na njegovi izpovedi, ampak tudi na skladnosti njegove izpovedi z ostalimi izvedenimi dokazi (zlasti pričanjem B.B. in predloženimi zdravniškimi spričevali).

15Ravnanja tožene stranke (pošiljanje tožnika na zdravniške preglede, onemogočanje dela tožniku s pacientom) ni mogoče opredeliti kot trpinčenja na delu, zato tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno (primerjaj sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1233/2014 z dne 4. 12. 2014). Tožnik ni bil deležen psihičnega nasilja, zato ni podano protipravno ravnanje tožene stranke, ki bi opravičevalo priznanje odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.

16Številna zdravniška spričevala, ki se nahajajo v spisu in tudi izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja fakultete H. v I. z dne 20. 3. 2015, ki je bilo izdelano v socialnem sporu, v katerem je tožnik sprožil sodno varstvo zoper odločbo ZPIZ z dne 26. 6. 2013, s katero je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, so potrjevala navedbe tožene stranke, da tožnik ni bil sposoben za delo radiologa. Ti dokazi so v tem sporu pomembni zato, ker so potrjevali navedbe tožene stranke, da njeno ravnanje (pošiljanje na zdravniške preglede in onemogočanje dela tožniku s pacienti) ni bilo neutemeljeno oziroma protipravno. Zato tožnik v pritožbi neuspešno izpodbija verodostojnost strokovnih ocen psihiatrov, ki so podali oceno o njegovem zdravstvenem stanju.

17Ker ni bilo ugotovljenih protipravnih ravnanj tožene stranke, sodišče prve stopnje tudi utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke - psihiatrom. Zdravstvena dokumentacija namreč sama po sebi ne dokazuje in ne more dokazovati obstoja konkretnih protipravnih ravnanj delodajalca v smislu mobbinga. Sodišče je tisto, ki mora v dokaznem postopku takšna dejstva ugotavljati (tako VS RS v sodbi, opr. št. VIII Ips 12/2014 z dne 17. 6. 2014). Tudi sicer tožnik ni substanciral tega dokaznega predloga. Načelno sicer velja dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, vendar ni dolžno izvesti dokazov, če za to obstajajo upravičeni razlogi, med katere spada tudi zavrnitev nesubstanciranih dokaznih predlogov. Izvedba dokaza z izvedencem, s katerim bi bilo mogoče ugotavljati nastanek in obseg tožnikove škode ni bila potrebna, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni kršila prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, torej, da ni ravnala protipravno. Pritožbeni očitek opustitve izvedbe dokaza, ki po vsebini pomeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, zato ni utemeljen.

18Na podlagi presoje vseh ravnanj kot celote tudi po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni ravnala protipravno. Zato je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.

19Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).