VSL sodba V Cpg 494/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 995,36 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti od šestnajstega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je toženi stranki prepovedalo uvoz, ponujanje, skladiščenje in dajanje na trg 13.732 parov ponarejenih športnih copat, ki jih je dne 30. 6. 2015 zasegel Finančni urad Koper, Oddelek za carinjenje Koper, ker s takim ravnanjem krši pravice tožeče stranke iz več registriranih znamk C. in B. (C. T.) veljavnih v Republiki Sloveniji. Toženi stranki je prepovedalo tudi bodoča kršitvena ravnanja in sicer vsak uvoz, ponujanje, skladiščenje in dajanje na trg obutve, ki je brez soglasja tožeče stranke označena z znaki enakimi prej navedenim registriranim znakom tožeče stranke in ji naložilo, da je dolžna na lastne stroške in pod carinskim nadzorom uničiti 13.732 parov zaseženih športnih copat ter da je dolžna povrniti tožeči stranki 5.057,88 EUR stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Tožeča stranka, ki je nesporno imetnica v izreku odločbe navedenih znamk, je tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami, da so zaseženi športni copati ponarejeno blago. Teh copat tožeča stranka ni proizvedla oziroma ni dala soglasja ali dovoljenja, da jih kdo proizvede zanjo ali po njenem naročilu in ni dala soglasja, da se zaseženi copati označijo z znaki, ki so enaki znakom registriranih znamk ter dajo na trg. Vsak športni copat tožeče stranke je opremljen z edinstveno kodo, ki se ujema samo s tem modelom, barvo in velikostjo copata ter je pakiran v škatli, ki je prav tako opremljena s kodo. V primeru zaseženih copat je tožeča stranka pri pregledu ugotovila, da se koda na posameznem copatu ne ujema s kodo in podatki o modelu, velikosti in barvi, ki so v sistemu tožeče stranke, zato gre za ponaredke.

3Tožena stranka je zahtevku nasprotovala s trditvami, da je že na prvi pogled očitno, da gre pri zaseženih športnih copatih za originalne izdelke, ki izvirajo od uradnega proizvajalca športnih copat C., kar je potrdil strokovnjak, ki je analiziral izdelke. Predlagala je postavitev izvedenca za področje intelektualne lastnine, zaslišanje pisca strokovnega mnenja, ki ga je priložila in zakonite zastopnice tožene stranke, ki naj bi izpovedala kdaj, kje in na kakšen način so bili zaseženi copati kupljeni. Pojasnila je, da jo obvezujejo določila pogodbe o poslovnem sodelovanju s proizvajalcem copat, ki prepovedujejo razkritje kontaktnih oseb oziroma podatkov o poslovnem partnerju.

4Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da popolna identičnost zasežene obutve z izdelki, ki so predmet licenčne pogodbe ne zadošča za toženi stranki ugodno odločitev sodišča. Tožena stranka bi morala dokazati, da je bila zasežena obutev izdelana v okviru dogovorjenih licenčnih kvot oziroma da je konkretno obutev kupila neposredno pri pooblaščenem licenčnem prodajalcu. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožena stranka v tej smeri ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

5Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka, ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V vsakem primeru pa naj tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po mnenju tožene stranke je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev v predmetni zadevi nujno ugotoviti ali gre pri zaseženih copatih za copate, ki so bili z znamkami tožeče stranke označeni v okviru licence, saj obstajajo tudi drugačni in preverljivi kriteriji za ugotovitev ali gre pri zaseženih športnih copatih za ponaredke.

Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče prve stopnje najprej ugotovilo, da so v obravnavanem primeru podatki črtnih kod edini razlikovalni element, po katerem bi se lahko ločilo ponaredke športnih copat od pravih, potem pa se do trditev in dokazov, ki sta jih v zvezi s tem predložili obe pravdni stranki, sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je kljub obširni trditveni in dokazni podlagi, ki jo je za dokazovanje ujemanja črtnih kod na zaseženih copatih podala tožena stranka, samo na podlagi listinskih dokazov v spisu zaključilo, da so zaseženi copati ponaredki. Zmotno je zaključilo, da dejstvo, da tožena stranka ni razkrila identitete prodajalca športnih copat, samo po sebi dokazuje, da zasežena obutev ni bila izdelana v okviru licenčnih kvot. Tožena stranka je jasno navedla, da prodajalca ne sme razkriti, ker jo obvezujejo določila pogodbe o poslovnem sodelovanju s proizvajalcem zaseženih športnih copat.

V tem času pa je tožena stranka uspela pridobiti dokumente, ki dokazujejo izvor zaseženih copat, ki jih je priložila pritožbi. Priložila je še elektronsko sporočilo direktorja družbe H., ki potrjuje dejstvo, da tožena stranka v času postopka na prvi sopnji ni razpolagala z dokumentacijo, ki bi dokazovala izvor in prodajno verigo copat in ni smela dati podatka od katerega distributerja je copate kupila. Navedla je, da zato šele v pritožbi prilaga listine, ki jih brez svoje krivde prej ni mogla predložiti.

Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga tožene stranke za zaslišanje zakonite zastopnice in postavitev izvedenca za intelektualno lastnino. Z izvedbo dokaza z zaslišanjem strank bi sodišče prve stopnje razjasnilo, na kakšen način in kje so bili copati kupljeni. Ker se ni opredelilo do obsežnih trditev, s katerimi je tožena stranka dokazovala ujemanje črtnih kod in originalnost zaseženih copat, pa ravnanje sodišča prve stopnje predstavlja tudi bistveno kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

7Pritožba ni utemeljena.

8Znamka daje imetniku izključne pravice, ki mu omogočajo, da prepove uporabo zavarovanega znaka katerikoli tretji osebi, ki za to nima njegovega soglasja. Kršitveno ravnanje po 47. členu ZIL-1 predstavlja vsaka uporaba z znamko zaščitenega znaka brez soglasja imetnika znamke. Imetnik znamke pa na podlagi svojih pravic iz znamke ne more prepovedati njene uporabe v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg na območju Evropskega gospodarskega prostora ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem.(1) Soglasje, da se proizvodi lahko dajo na trg v Evropskem gospodarskem prostoru je lahko dano izrecno ali pa implicitno, kadar je zaradi določenih okoliščin nedvomno mogoče sklepati, da se je imetnik odpovedal uveljavljanju svoje pravice do nasprotovanja uvozu blaga. Soglasje mora biti izraženo na tak način, da je odstop imetnika od pravice jasen. Trditveno in dokazno breme da soglasje ima, pa je na strani tožene stranke.

9Dejstvo, da so zaseženi copati popolnoma identični copatom tožeče stranke in da so kode na copatih originalne (kar bi lahko pomenilo, da gre za originalne proizvode C.), ne zadošča za izkaz soglasja tožeče stranke toženi stranki, da v gospodarskem prometu uporablja njene znamke. Tožena stranka bi morala trditi in dokazati, da je imela soglasje tožeče stranke, da je zasežene copate dala na trg oziroma da je copate dala na trg oseba, ki je za takšno dejanje imela soglasje oziroma dovoljenje tožeče stranke. Nezakonito je dan na trg tudi proizvod, ki ga proda jemalec licence, ki nima prodajne, ampak samo proizvodno licenco in tudi proizvod, ki ga jemalec licence proda zunaj območja, za katero mu je licenca podeljena, če prepoved prodaje ne pomeni nedopustnega omejevanja konkurence.(2) V obeh primerih je kršitev pravic iz znamke podana.

10Tožena stranka bi morala določno zatrjevati obstoj izrecnega ali implicitnega soglasja tožeče stranje, da so v obravnavanem primeru podana dejstva in okoliščine, iz katerih nedvoumno izhaja volja o odpovedi pravice imetnika znamke, da nasprotuje dejanju spornih copat na trg v Evropskem gospodarskem prostoru.(3)

11Tožena stranka je šele v pritožbi določno navedla, da je zasežene copate kupila od družbe H. in priložila dopis direktorja te družbe M., v katerem ta navaja, da je zasežene copate kupil pri družbi B. I. ter dopis družbe A. (distributerja tožeče stranke) iz katerega je razvidno, da je družba A. zasežene copate prodala družbi B. I. Tožena stranka je pritožbi priložila tudi elektronsko sporočilo direktorja družbe H., kjer slednji pritrjuje dejstvu, da tožena stranka v času postopka na prvi stopnji ni razpolagala z dokumentacijo, ki bi dokazovala verigo prodaje zaseženih copat in ni smela dati podatka, od katerega distributerja je copate kupila. V pritožbi je pojasnila, da je v tem času dokumentacijo uspela pridobiti.

12Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13Tožena stranka tudi v pritožbenem postopku ni predložila pogodbe o poslovnem sodelovanju, sklenjene z neimenovanim subjektom, na katero se je sklicevala in tudi ni konkretno pojasnila, zakaj v pritožbi navedenih podatkov ni razkrila oziroma jih ni mogla ali smela razkriti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča zato tožena stranka ni uspela dokazati, da navedenih podatkov brez svoje krivde ni mogla pridobiti že v teku trajanja postopka pred sodiščem prve stopnje. Utemeljeni razlogi za pozno konkretizacijo podatkov o izvoru copat in predložitev navedenih listin tudi niso razvidni iz izjave M. (B6). Iz navedene izjave izhaja, da je tožena stranka že prej želela pridobiti navedene podatke, ki jih M. ni hotel posredovati, ker je želel zaščititi distributerja, kasneje pa se je premislil, ker je izvedel, da podatke zahteva sodnik (izjava B8). M. bi si torej lahko premislil že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje, če bi tožena stranka ravnala z ustrezno skrbnostjo. Tožena stranka zato ni zadostila kriterijem za navajanje novih trditev in predložitev novih dokazov iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Pritožbeno sodišče glede na navedeno trditev in dokazov, ki so navedeni in predloženi šele pritožbi ni upoštevalo, sodišče prve stopnje pa jih ni moglo upoštevati.

14Ker tožena stranka dejstev, o katerih naj bi njena zakonita zastopnica konkretno izpovedala, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni določno navedla, je bil predlog za zaslišanje zakonite zastopnice tožene stranke informativne narave. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ker tega dokaza ni izvedlo. Izvajanje informativnih dokazov ni dovoljeno oziroma dopustno.

15Da bi se tožena stranka uspela izogniti obsodbi zaradi kršitve znamk tožeče stranke, bi tudi v primeru, da bi šlo za originalne športne copate, tožena stranka morala trditi in dokazati, da je copate kupila pri uradnem proizvajalcu oziroma prodajalcu teh športnih copat. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tožena stranka trditvenega in dokaznega bremena o dejstvu, da je soglasje tožeče stranke imela, ni zmogla.

16Ker trditve in dokazi v zvezi z originalnostjo športnih copat v obravnavanem primeru za odločitev o tožbenem zahtevku niso pomembni, zatrjevane kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave niso podane. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za intelektualno lastnino, ki bi potrdil, da so sporni zaseženi copati enaki originalnim copatom in opremljeni z originalnimi kodami. Izvedba tega dokaza glede na prej povedano ni bila potrebna.

17Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 995,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom in 155. členom ZPP. Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi v višini 1.750 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 27,50 točk materialnih stroškov in 22 % DDV.

--------------------

Op. št. (1): 50. člen ZIL-1 in 7. člen Direktive ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami 89/104/EGS, UL L 40, 1989.

Op. št. (2): Martina Repas, Pravo blagovnih in storitvenih znamk, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 193.

Op. št. (3): Tako sodba sodišča EU v združenih zadevah C-414/99 to C-416-99, Zino Davidoff SA in A & G Imports Ltd, Levi Strauss & Co. in Tesco Stores Ltd in med Levi Strauss & Co. (UK) Ltd.