VSL sodba I Cpg 442/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbiji I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 128725/2014 z dne 30. 9. 2014 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 4.100,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2014 ter v 3. odstavku izreka za 119,32 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (II) v preostalem delu sklep o izvršbi razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 735,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem ni uspela, iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3Tožeča stranka na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka v pritožbi v bistvenem delu ponavlja navedbe, na katere je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, in ki se nanašajo predvsem na vprašanje njene pasivne legitimacije. Pri tem ne izpodbija za odločitev ključnih ugotovitev, da se je s Pogodbo o medsebojnem sodelovanju št. 000 (v nadaljevanju: Pogodba) zavezala kot plačnica računov tožeče stranke, ki bodo izstavljeni za etažne lastnike, in sicer v roku 30 dni od dneva prejema računa. Prav tako ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je pogodbeno zavezala zalagati lastna finančna sredstva za plačilo obveznosti etažnih lastnikov, zaradi česar so neutemeljena pritožbena ponavljanja, da pravdni stranki nista v poslovnem razmerju.

6Glede na to, da je sodišče prve stopnje na več mestih (v 9. in 11. točki obrazložitve) navedlo pravno podlago za vtoževano terjatev, so odveč pritožbena razpravljanja, da ni jasno, na kakšni (pravni) podlagi je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku. Ker tožena stranka ni izpodbila niti ugotovitve, da je račune, ki so bili podlaga za vtoževano terjatev, plačevala z zamudo, je pravilen tudi zaključek, da je dolžna plačati vtoževane zakonske zamudne obresti (299. člena OZ).

7Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženi stranki (procesne) obresti priznalo napačno, ker je bil predlog za izvršbo vložen šele 25. 9. 2014. Ta datum je sodišče prve stopnje v I. točki izreka tudi upoštevalo, saj je zahtevku za zakonske zamudne obresti ugodilo od navedenega datuma dalje, drugačen (višji) tožbeni zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

8Višje sodišče kot neutemeljene ocenjuje tudi navedbe, ki se nanašajo na višino vtoževane terjatve. Le-to je sodišče prve stopnje obrazložilo v 12. točki izreka, med drugim z navedbo, da je iz IOP z dne 20. 5. 2014 razvidno, da so v njem zabeležene izvršbe, ki jih v IOP z dne 12. 4. 2013 in 9. 9. 2015 ni. Na podlagi tega je zaključilo, da so v IOP z dne 20. 5. 2014 zabeležene druge terjatve (ki jih vtoževani IOP ne vsebuje), očitno pa gre za plačila tožene stranke tožeči stranki na podlagi sodnih odločb (in tožeče stranke toženi stranki). Ničesar od navedenega pritožba ne izpodbija, pač pa sodišču prve stopnje zgolj (neutemeljeno) očita preenostavne zaključke, ki naj bi bili v nasprotju z listinami v spisu, čemur pa višje sodišče ne pritrjuje.

9Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

10Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.