UPRS sodba I U 457/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretjega odstavka 156. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) tožnici naložila, da mora do 15. 3. 2016 na lastne stroške odstraniti planinsko kočo na ..., to je masivno zidan objekt, delno obit z lesom, tlorisnih dimenzij cca. 6 m x 15 m, s prizidkom na severni strani tlorisnih dimenzij cca. 4,30 m x 3 m, ki je zaradi konfiguracije terena etažnosti K + M, na vzhodni strani so zgrajene stopnice do kletnih vrat prizidka, osnovni objekt planinske koče je nad terenom etažnosti P + M, locirano na zemljišču s parc. št. 1325/1, 1325/2 in 1329, vse k.o. ..., ter vzpostaviti prejšnje stanje (1. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (2. točka izreka). S 3. točko izreka je odločila, da se pravica stranske udeleženke prizna A.A., kot lastnici zemljišča parcele 1325/1 iste k.o., ter B., kot imetniku pravice upravljanja planinske koče (3. točka izreka). Odločila je še, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da stroškov postopka ni (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izhaja, da je bila 17. 2. 2006 na podlagi 156. člena ZGO-1 izdana inšpekcijska odločba, s katero je bilo tožnici odrejeno, da mora pridobiti uporabno dovoljenje za planinsko kočo na ..., zgrajeno na zemljišču parc. št. 1329 k.o. ... Z 2. točko izreka ji je bilo odrejeno, da mora vložiti zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja najpozneje v enem letu po prejemu te odločbe. Zoper navedeno odločbo se tožnica ni pritožila, zato je 11. 3. 2006 postala dokončna in pravnomočna. V ugotovitvenem postopku je gradbena inšpektorica ugotovila, da tožnica obveznosti iz navedene inšpekcijske odločbe ni izpolnila in da sporni objekt še vedno stoji.

3Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

4Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da ni izkazana podlaga za uporabo tretjega odstavka 156. člena ZGO-1. Odločba z dne 17. 2. 2006 namreč ne vsebuje opozorila ali pouka, da bo gradbeni inšpektor z odločbo odredil odstranitev objekta, če inšpekcijska zavezanka v roku enega leta ne bo pridobila uporabnega dovoljenja. Zato izrek inšpekcijskega ukrepa z dne 17. 2. 2006 ne predstavlja popolnega ukrepa iz 156. člena ZGO-1 in niso podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa na podlagi tretjega odstavka iste določbe, ampak kvečjemu za izrek inšpekcijskega ukrepa po 3. točki prvega odstavka 150. člena ZGO-1. Poleg tega ni podana identiteta objekta, definiranega v odločbi z dne 17. 2. 2006, in v izpodbijani odločbi. V odločbi z dne 17. 2. 2006 je navedeno, da se nanaša na planinsko kočo na parceli št. 1329 k.o. ..., v izpodbijani odločbi pa je navedeno, da se nanaša na planinsko kočo s prizidkom na parcelah 1329, 1325/2 in 1325/1, vse k.o. ... Za odstranitev tistega dela objekta, ki presega objekt, definiran v odločbi z dne 17. 2. 2006, ni in ne more biti podlage v tretjem odstavku 156. člena ZGO-1. Poleg tega je odločba tudi neizvršljiva, saj se nanaša na glavni objekt in del prizidka dimenzij 4,3 m x 3 m, v obrazložitvi pa inšpektorica pojasnjuje, da je prizidek na severni strani dimenzij 8,7 m x 3 m in da je del istega prizidka v izmeri 4,3 m x 3 m obravnavan v okviru nekega drugega inšpekcijskega postopka. Po navedenem je del izpodbijane odločbe del prizidka dimenzij 4,4 m x 3 m, čeprav se v izreku navajajo dimenzije prizidka 4,3 m x 3 m. Poleg navedene neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo pa opozarja tudi, da sta osnovni objekt in prizidek neločljivo povezana, zato je že laiku doumljivo, da ni mogoče porušiti le osnovnega objekta z delom prizidka, del prizidka, ki je predmet nekega drugega inšpekcijskega postopka, pa pustiti v stanju kot je. Poleg tega je tožnica že tekom postopka pojasnjevala, da ni investitorica sporne gradnje. Zato tudi ni zavezanka za odstranitev objekta. Ne strinja se tudi z rokom izvršitve 15. 3. 2016, saj meni, da je prekratek, ker inšpektorica ni upoštevala, da se sporni objekt nahaja v hribih in da do njega vodi izredno slaba gozdna cesta, ki poteka po zasebnih zemljiščih in ki v zimskih mesecih zaradi zasneženosti in poledice ni prevozna. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6Tožba ni utemeljena.

7Prvi odstavek 156. člena ZGO-1 določa, da pristojni gradbeni inšpektor z odločbo odredi, da se pridobi uporabno dovoljenje za objekt, ki se uporablja, pa zanj takšno dovoljenje še ni bilo izdano, če ugotovi, da je to objekt, ki je bil potreben zaradi grozečih naravnih in drugih nesreč oziroma zato, da so se preprečile oziroma zmanjšale njihove posledice. Drugi odstavek navedene določbe določa, da mora investitor oziroma lastnik objekta vložiti zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja v skladu z določbami prvega odstavka in predložiti ustrezno dokazilo iz drugega odstavka 101. člena tega zakona, in sicer najpozneje v enem letu po izdanem ukrepu iz prejšnjega odstavka.

8Izpodbijana odločba je izdana na podlagi tretjega odstavka 156. členu ZGO-1, ki določa, da če investitor oziroma lastnik v roku iz prejšnjega odstavka ne vloži zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja ali če pristojni upravni organ za gradbene zadeve izdajo uporabnega dovoljenja zavrne ali zavrže, odredi pristojni gradbeni inšpektor s pisno odločbo, da se objekt ali del objekta na investitorjeve oziroma lastnikove stroške odstrani in vzpostavi prejšnje stanje.

9V zadevi ni sporno, da je bila tožnici z odločbo pristojne gradbene inšpektorice št. 06122-3929/2005 z dne 17. 2. 2006, izdano na podlagi citiranega prvega in drugega odstavka 156. člena ZGO-1, odrejena pridobitev uporabnega dovoljenja za planinsko kočo na ..., zgrajeno na zemljišču parc. št. 1329 k.o. ..., in sicer, da mora v roku enega leta po prejetju odločbe vložiti zahtevo za izdajo uporabnega dovoljenja. Prav tako ni sporno, da zoper navedeno odločbo ni bilo vloženo pravno sredstvo, zato je postala 11. 3. 2006 dokončna in pravnomočna, in da tožnica odrejene obveznosti (obveznosti vložitve vloge za pridobitev uporabnega dovoljenja) niti v odrejenem roku (enega leta), niti do izdaje izpodbijane odločbe, ni izvršila. Zato je toženka tudi po presoji sodišča imela podlago za izdajo izpodbijane odločbe v tretjem odstavku 156. člena ZGO-1. Seveda pa izrečeni ukrep po prvem in drugem odstavku 156. člena ZGO-1 ne preprečuje inšpektorju, da do pridobitve uporabnega dovoljenja ne izreče tudi ukrepa po 3. točki prvega odstavka 150. člena ZGO-1, na kar opozarja tožnica.

10Ker zakonska posledica nevložitve zahteve za izdajo uporabnega dovoljenja v roku iz drugega odstavka 156. člena ZGO-1 izhaja že iz zakona, saj citirani tretji odstavek istega člena za tak primer določa, da mora pristojni inšpektor s pisno odločbo odrediti odstranitev objekta ali dela objekta, hkrati pa ne določa, da mora pristojni inšpektor v odločbi, izdani na podlagi prvega odstavka 156. člena ZGO-1 investitorja ali lastnika na posledico iz tretjega odstavka izrecno opozoriti, ni utemeljen tožbeni ugovor, da je izpodbijana odločba nezakonita, ker tožnica v odločbi z dne 17. 2. 2006 ni bila opozorjena na zakonske posledice, ki sledijo, če odrejene obveznosti vložitve zahteve za pridobitev uporabnega dovoljenja v roku ne bo izvršila.

11Prav tako ni utemeljen ugovor, da ni podane identitete med objektom, definiranem v odločbi z dne 17. 2. 2006, in objektom, ki je naveden v izreku izpodbijane odločbe. Kljub temu, da se izrek odločbe z dne 17. 2. 2006 res glasi na „planinsko kočo na ..., zgrajeno na zemljišču s parc. št. 1329 k.o. ..., izrek izpodbijane pa na „planinsko kočo tlorisnih dimenzij približno 6 m x 15 m prizidkom na severni strani, tlorisnih dimenzij približno 4,30 m x 3 m, locirano na zemljišču parc. št. 1325/1, 1325/2 in 1329 k.o. ...“, ni dvoma, da gre za isti objekt. Iz obrazložitvi odločbe z dne 17. 2. 2006 jasno izhaja, da se odločba nanaša na objekt, planinsko kočo na ..., tlorisne velikosti 15 m x 6 m + 4,3 m x 3 m, na prav ta objekt, planinsko kočo na ..., enakih dimenzij, pa se nanaša tudi izpodbijana odločba.

12Res je tudi, da je v obrazložitvi odločbe navedeno, da je prizidek na severni strani objekta dimenzij 8,7 m x 3 m in da je del istega prizidka v izmeri 4,3 m x 3 m obravnavan v okviru drugega postopka, kar bi pomenilo, da je del tega postopka prizidek v izmeri 4,4 m x 3 m. Ne glede na navedeno pa je v sedmem odstavku obrazložitve odločbe pojasnjeno, kaj je predmet predmetnega postopka, ugotovitev iz navedenega odstavka pa se sklada tudi z izrekom. Tudi sicer pa tožnica tekom postopka nikoli ni navedla, da ji ne bi bilo jasno, na kateri del prizidka se odločba z dne 17. 2. 2006 nanaša. Prav tako pa tudi niso utemeljeni tožbeni ugovori, da je odločba neizvršljiva, saj ni mogoče porušiti le glavnega objekta in dela prizidka, ne da bi se posegalo tudi v drug del prizidka. Tožnica tekom upravnega postopka tega nikoli ni zatrjevala, pritožbene navedbe glede tega pa so bile pavšalne in neizkazane, kar je pravilno ugotovil drugostopenjski organ. Iz fotografij objekta in zapisnika z dne 20. 11. 2014, na kar se je sklicevala tožnica v pritožbi, očitna neizvršljivost odrejenega ukrepa ne izhaja. Tožnica v zvezi z navedeno trditvijo v tožbi predlaga postavitev izvedenca gradbene stroke, pri čemer ne navede, da tega dokaza ni imela možnosti predlagati v postopku pred izdajo akta. Zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pravilno pa je tudi stališče drugostopenjskega organa, da gre za ugovore, ki se nanašajo na sam postopek izvršitve.

13Tožnica tudi ne more uspeti z ugovorom, da ni investitorica spornega objekta, torej tudi ni zavezanka v inšpekcijskem postopku. O tem, da je tožnica zavezanka v predmetnem inšpekcijskem postopku, je bilo namreč pravnomočno odločeno že z odločbo z dne 17. 2. 2006, ki je, kot rečeno, po neprerekani ugotovitvi toženke v izpodbijani odločbi postala pravnomočna dne 11. 3. 2006.

14Sodišče ne tudi ne strinja, da je določen rok za izvršitev obveznosti prekratek. Sodišče pritrjuje drugostopenjskemu organu, da ne gre za zahteven objekt, ki bi glede na konstrukcijo in morebiten poseben postopek rušitve zahteval več časa za odstranitev ali neprekinjene ugodne razmere. Tudi sicer pa je od izreka ukrepa, do izdaje te sodbe poteklo že več kot leto dni.

15Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnica, niso pomembni za odločitev ali so tožbena novota (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.